Bijelo Dugme so imeli prav. Lipe cvetijo in vse je isto kot že lani. In predlani. In predpredlani ... Bayern je devetič zapored prvak, Robert Lewandowski bo četrtič zapored najboljši strelec in Kingsley Coman je znova državni prvak. Kot že rečeno, desetič v zadnjih devetih letih.
Če nam je mojster suspenza Alfred Hitchcock dejal, da naj kličemo M za umor, nam Francoz sporoča, naj kličemo K(ingsley) za naslov. S Paris Saint-Germainom je bil dvakrat prvak Francije, z Juventusom dvakrat prvak Italije, z Bayernom je zdaj šestič prvak Nemčije. Vse to pa v le devetih sezonah in pri zgolj 24 letih.
Ultimativni zbiralec lovorik, državni prvak je bil v treh različnih državah in – kar je morda še bolj impresivno – v vseh devetih sezonah v članski konkurenci. V eni celo dvakrat. Tisti prvi naslov s PSG-jem v sezoni 2012/13 je sicer malce za lase privlečen, saj je v tisti sezoni v francoskem prvenstvu takrat 16-letni Coman na zelenici prebil le tri minute. A tudi tri minute so bile dovolj, da je njegovo ime zapisano med igralci, ki so klubu s Parka princev prinesli prvi naslov po skoraj 20 letih. Tudi v naslednji sezoni, ko so bili Parižani na domačem prizorišču znova razred zase, mu minutaža ni kaj prida narasla. Zaigral je le na dveh tekmah in na igrišču skupaj prebil le 36 minut, toda tudi to je bilo dovolj, da si je lahko prišil drugo zvezdico. Poleti 2014 je sledila selitev v Torino in prva dvojna krona s staro damo.
V prestolnici Fiata prav tako ni imel zacementiranega mesta v prvi postavi, prej nasprotno, in konec avgusta 2015 se je kot posojen igralec preselil na Bavarsko. A še pred tem je osvojil italijanski superpokal in zaigral v prvem krogu serie A v sezoni 2015/16, ki se je nekaj mesecev pozneje končala s še enim naslovom Juventusa. In čeprav je bil francoski krilni igralec takrat seveda že dolgo v Münchnu, mu zaradi tistih 64 minut na tekmi z Udinesejem pripada tudi majhen košček Juventusovega »scudetta«. V dresu Bayerna pa se je njegova žetev lovorik seveda nadaljevala. V soboto je s pivom zalil šesti naslov v bundesligi.
In štejemo dalje, niso namreč še končali in ni še končal. Čez mesec dni bo praznoval 25. rojstni dan, zato lahko zapišemo, da so najboljša leta še pred njim. Medtem ko so se nekateri (vele)mojstri igre, kot so Matthew Le Tissier, Beppe Signori, Antonio Di Natale, pa tista kultna figura brazilskega nogometa Socrates, »beli Brazilec« Bernd Schneider, Luigi Di Biagio ..., v sončni zahod podali brez ene same samcate lovorike, je on definicija tiste fraze ob pravem času na pravem mestu. Oziroma v pravi ekipi.
Če bo nadaljeval v podobnem ritmu, bi lahko nekoč ogrozil celo Danija Alvesa. Danes 37-letni Brazilec je po nekem splošnem konsenzu nogometaš, ki je na najvišji klubski ravni pobral največ srebrnine. Desni bočni branilec, ki bo konec kariere pričakal v domovini v dresu Sao Paula, je kot član Seville, Barcelone, Juventusa in PSG-ja skupno osvojil reci in piši 36 lovorik.
