Botanični vrt je spet postal nogometni stadion (video)

Saj veste, v kakšnem stanju je Centralni stadion za Bežigradom. Trava, grmičevje, razpadajoča kulturna dediščina, glasni sosedje ... In še vedno ni dovoljenja za obnovo nekdanjega osrednjega nogometnega stadiona v državi. Zelo podobna zgodba je bila na Češkem, v Brnu, toda v primerjavi z ljubljansko ima brnska zgodba povsem drugačen konec – nogometno srečen.

Od zadnje nogometne tekme na stadionu za Bežigradom je minilo že sedem let, potem pa so na stadionu, kjer so nekateri leta 1943 prisegli zvestobo nemški okupatorski vojski, začeli "poskus ozelenitve kulturne dediščine". To so bili seveda vsemogočni državni birokrati, katerim je poskus v popolnosti uspel. Vmes jih je januarja 2013 zmotil le razgrajaški športni dogodek, ko je nekaj "norcev" pokosilo bujno džungelsko slovensko arhitekturno dediščino in tam naredilo ledeno ploskev. Takrat so prebivalci sosednjih Fondovih blokov spoznali, da jih izjemno moti hrup. Hrup in to, da bi nekdo gledal njihovo, z ogljikovim monoksidom prepojeno solato, ki jo gojijo na mestnem zemljišču.

Toda predstavnik družbe BŠP je dejal, da naj bi kljub vsemu dobili gradbeno dovoljenje, in to oktobra ali novembra letos. No, temu bomo verjeli, ko bomo dovoljenje videli, do takrat pa lahko Fondovci še naprej, brez kančka slabe vesti, okopavajo svoje vrtičke s protihrupnimi naušniki na glavi, kajti hrup avtomobilov z bližnje glavne prometne žile proti centru Ljubljane presega vse meje znosnosti decibelnih normativov.

Plečnikov stadion se je iz propadajočega objekta spremenil v sramoto sredi prestolnice.

NA ČEŠKEM PA GRE
V Brnu, glavnem mestu Moravske, so na začetku petdesetih let zgradili lep nogometni stadion, ki je sprejel 50.000 ljudi, v šestdesetih letih je bil največji stadion v ČSSR. Imenoval se je Za Lužankami, domačini so ga imenovali kar Lužanki. Domači nogometni klub Zbrojevka je na tem stadionu doživljal svoje najlepše čase. Ta stadion še vedno drži rekord po obisku v prvi češki ligi, ko je bilo v sezoni 1996/97 na tekmi med Brnom in praško Slavijo kar 44.120 gledalcev.

Leta 2001 so morali stadion zapreti, ker ni več ustrezal kriterijem Uefe, nogometni klub pa se je preselil na mestni stadion. In stadion je, tako kot naš za Bežigradom, klavrno propadal. Mestne oblasti so potem naredile načrt za prenovo stadiona, leta 2012 pa so se vdale, ker seveda ni bilo denarja. In zgodba bi dobila "bežigrajsko" noto, če ...

HEROJ PETR ŠVANCARA
Nekdanji igralec Zbrojevke, Švancara (brnski klub je imel v svoji zgodovini kar nekaj priponk ob imenu Brno), je dobil zamisel, da bi imel poslovilno tekmo na stadionu, na katerem je doživel najlepše trenutke svoje kariere. Imel je idejo, da bi obnovil stadion. Švancara je bil zelo priljubljen pri navijačih in kmalu so si prišli nasproti.
"Ko smo se po nekaj letih vrnili na naš stadion, je bil v takem stanju, da bi tam z lahkoto posneli grozljivko," je dejal Petr, ki si nikoli ni mogel iz glave izbiti prizora, kako bi bilo igrati pred 50.000 gledalci na domačem stadionu. "Lužanki je začel propadati, to se je zgodilo zaradi političnih razlogov. Ker so ga zgradili komunisti, ga mestne oblasti niso hotele obnoviti. Klub so preselili na drug stadion, Lužanki pa se je spremenil v botanični vrt," je govoril Švancara.

V nekdanjih klubskih prostorih so se naselili brezdomci, raslo je grmičevje. Drevesa, ki so zrasla na stadionu, pa so bila celo zatočišče za redke vrste ptic (če bi se to zgodilo pri nas, bi to bil zagotovo zadosten razlog za to, da ne bi začeli z obnovo, tako kot se ornitologi bojijo za svoje ljubljenčke v območju vetrnih elektrarn).

Potem si je Švancara zaželel, da bi stadion očistil vsaj še za eno, zadnjo tekmo – za njegovo poslovilno tekmo od nogometa.
"Ko je klub zapustil stadion Lužanki, se je navijaška skupina razdelila na dva dela. Ena frakcija je bila tako navezana na stadion, da ni hotela hoditi na tekme na mestni stadion," je dejal Švancara in nadaljeval: "To so bili predvsem starejši navijači, kar je močno škodilo identiteti kluba."

KOSILNICA
"Moji prijatelji so toliko časa govorili o tem, da bi moral imeti poslovilno tekmo na stadionu Lužanki, da sem nekega dne odšel na stadion s kosilnico in videl, da je vse skupaj celo uresničljivo. Potem pa, to je zelo pomembno, so mi na pomoč priskočili navijači in tudi mesto."

Odziv na to, da želi Švancara obnoviti stadion, je bil s pomočjo medijev izjemen, presegel je vsa pričakovanja. Prostovoljci so očistili stadion, ki je bil nekoč ponos Brna. "Desetine ljudi mi je vsak dan priskočilo na pomoč. Nihče me ni nikoli vprašal, kaj bo dobil za svoje delo pri čiščenju in obnovi, kar je na Češkem skoraj neverjetno. Obnova travnate površine bi stala okrog 5000 evrov in človek, ki ima podjetje za to, je za nas naredil vse zastonj. Mnogi so žrtvovali soboto in nedelje za obnovo stadiona, ko bi lahko bili s svojimi družinami, prihajali pa so tudi od drugod, ne samo iz Brna. Najprej smo mislili očistiti le travnato površino in del tribun, da bi lahko na tekmo prišlo okrog 5000 ljudi. Toda zanimanje je bilo ogromno in morali smo očistiti vse tribune."

PRELOMLJEN STADION
Vrnitev prvoligaškega nogometa na Lužanki je padla v vodo, ko so odkrili, da kljub vsem prizadevanjem stadion ni varen za gledalce. "Odkrili smo, da je ogrodje stadiona na enem mestu počilo, da je stadion v bistvu razklan na dvoje z ogromno razpoko," je s kar malce žalostnim glasom Švancara, toda ... "Rekel sem si, da bomo razpoko pokrili z velikim oglasnim panojem. Toda ko sem se nekega dne vrnil iz Avstrije, kjer sem igral za nek nižjeligaški klub, je bila razpoka popravljena. Ljudje so odnesli vse počene betonske bloke in jih nadomestili z novimi."

TEKMA
Potem so določili datum poslovilne tekme Švancare in prve tekme na stadionu Lužanki po letu 2001 – 27. junij 2015. Petr je povabil nekdanje igralce Zbrojevke, prijatelje, aktivne odlične hokejiste (reprezentante Češke) in znane osebnosti. Stadion je bil očiščen in hoteli so prodati 23.000 vstopnic. Zanimanje pa je bilo izjemno veliko in po Petrovih besedah bi z lahkoto prodali 50.000 vstopnic. Na koncu si je tekmo ogledalo 35.000 ljudi, veliko število gledalcev pa je tekmo spremljalo z bližnjih poslopij (tako kot včasih tekme Olimpije za Bežigradom, ko je veliko ljudi tekme spremljalo s strehe Fondovih blokov, pa jih hrup ni nič motil).
"To je bil zame zelo čustven dogodek. Večkrat sem moral skriti solze. Igrala sta tudi moj oče in moj sin. Po koncu tekme sem pomahal občinstvu in vsi so vpili moje ime. No, takrat pa nisem mogel zadrževati solz. Jokal sem kot otrok in ni me sram. Po drugi strani sem zelo ponosen na to, kar nam je uspelo narediti. Gre za uresničitev pregovora, ki pravi: kjer je volja, je tudi pot."

PRIHODNOST?
Prihodnost stadiona za Bežigradom je v oblakih. Verjetno se tam nikoli več ne bo igral nogomet, medtem ko je v Brnu povsem drugače. Tako mesto kot država sta podprla 45 milijonov evrov vreden projekt obnove, večino denarja pa bodo prispevali zasebni vlagatelji. Medtem je stadion Lužanki v najem vzela navijaška skupina Verime Zbrojovce, ki je travnato površino odstopila za treninge mladih selekcij Zbrojevke. "Ko se bo Zbrojevka vrnila na stadion, bo spet lahko osvojila naslov čeških prvakov. Zavel bo stari zmagovalni duh, saj je ta stadion srce nogometa v Brnu in celo na Moravskem. Ima dušo, ki bo vse ponesla višje," je čustveno zaključil Švancara.

V Ljubljani bomo še sto let čakali, da bo mali birokrat uspel prestaviti mapo s kupa v zaprašenem kotu. Toda ker "njegova teta" slučajno živi v Fondovih blokih, bo to mapo, kjer bi moralo biti gradbeno dovoljenje za začetek del v bežigrajski vrtnariji, spet odložil na drug kup. Pajek v njegovi pisarni pa si bo spet lahko oddahnil. Spet bo imel leto, dve ali tri miru.