Če pogledamo strogo z rezultatskega vidika, potem zagotovo. Na tekmah na izločanje je domača zmaga z 1:0 odlična popotnica pred povratnim obračunom, še posebej če gre za dvoboj dveh izenačenih ekip, kar Maribor in Astana zagotovo sta. Napredovanje imaš zagotovljeno ob vsakršnem remiju, v primeru doseženega gola pa tudi ob vsakršnem porazu z enim zadetkom razlike. V tem pogledu so Mariborčani svoje delo opravili z odliko in v tem pogledu lahko razumemo zadovoljstvo Anteja Šimundže in njegovih varovancev. Toda …
Če si bodo v taboru pod Kalvarijo nalili čistega vina, bodo hitro prišli do ugotovitve, da je razen povsem rezultatskega vidika zadovoljstvo ob čemerkoli drugem vsaj pretirano, če ne že kar neupravičeno. No, morda lahko pohvalimo še obrambo vijoličastih, ki ni prejela zadetka, pa tudi preveč priložnosti Kazahstancem ni dopustila, a tudi tukaj so pripombe več kot upravičene. Petar Stojanović je bil na prepihu, Patrick Twumasi ga je zagotovo vsaj malce prehladil, Marko Šuler, ki je odigral sicer zelo dobro tekmo, je bil enkrat žrtev mojstrske individualne poteze Georgija Žukova in še bi lahko naštevali. Pravzaprav se lahko Štajerci zahvalijo nespretnim zaključkom Astane in zelo zbranemu Handanoviću, da jim je uspelo uresničiti prvotni cilj, ki je bil na torkovi tekmi več kot očiten – ne prejeti zadetka.
Šimundža je dejal, da so njegovi varovanci odigrali taktično brezhibno, kar morda v fazi obrambe ni daleč od resnice, a je precej daleč, če vzamemo v zakup še igro v napadu. Že res, da je igra proti nasprotnikovemu golu velikokrat odvisna od navdiha posameznika, od kakšne čudežne podaje, fantastične individualne poteze, toda vsega vendarle ni mogoče prepustiti individualizmu. Še posebej, če je osrčje vezne linije sestavljeno iz dveh vezistov enakega tipa, dveh predvsem destruktorjev igre, ki v fazi napada ne moreta sodelovati. Če to pri Marwanu Kabhi še ni tako vidno, je pri reprezentančnem vezistu Alešu Mertlju boleče očitno že na prvi pogled. Podaje nazaj in podaje na stran so vse, kar lahko vidimo pri Gorenjcu, pa še takrat naredi kar nekaj napak. Z vsem spoštovanjem do Mertlja, toda reprezentančni vezist bi moral znati s kakšno globinsko podajo kateremu izmed napadalcev omogočiti tudi kakšno priložnost.
Seveda obstajajo objektivne okoliščine, zakaj je strateg vijoličastih začel z Mertljem v prvi enajsterici. Na tako pomembnih tekmah so njegove izkušnje potrebne, tako kot njegova marljivost, hkrati pa se tudi Željko Filipović, vezist z večjo kreativnostjo, šele vrača po poškodbi in za 90 minut še zagotovo ni pripravljen. Da se razumemo, postavitev Mertlja v začetno enajsterico sploh ni sporna. Sporna postane takrat, ko so Mariborčani brez ideje, tako kot so bili tokrat, hkrati pa sta na zelenici dva »pitbulla«, katerih glavna skrb je samo, kako vzeti žogo in čim bolje pokriti nasprotnike.
TUDI V KOPRU JE BILO PODOBNO
In vijoličaste je bilo tokrat – podobno kot na superpokalni tekmi v Kopru – v fazi napada zares mučno gledati. Vezisti so bili povsem brez idej, ni bilo globinskih podaj, vtekanja v prazen prostor, preigravanja, dvojnih podaj, s katerimi bi iz igre vrgli tekmece. Daliborju Volašu ni uspelo zadržati dovolj žog, Agim Ibraimi tokrat ni bil razpoložen, Dare Vršič razen ob prekinitvah za igro vijoličastih žal ni več koristen. Zdi se, da so se Mariborčani v preteklih sezonah, ko so beležili fantastične rezultate in ko je bila tudi njihova igra hitra, dinamična, skratka všečna, malce izpeli. Morda zaradi pomanjkanja motivacije, morda zaradi česa drugega, toda vijoličasta izpetost je vidna.
TUDI ZA CENO PORUŠTIVE HIERARHIJE
Seveda je nesmiselno preveč kritizirati v trenutkih, ko imajo Štajerci pravzaprav idealno izhodišče za povratno tekmo v Astani. Prav tako kot je nesmiselno pričakovati umiranje v lepoti na obračunih, na katerih je na kocki evropska prihodnost in s tem ogromen kos finančne pogače, ki ga vsi slovenski klubi krvavo potrebujejo. A prav zaradi tega, ker je v igri tako zelo veliko, je prav, da se opozarja na pomanjkljivosti vijoličastih, ki jih je bilo v torek preveč. Treba se je zavedati, da bo s tako nezainteresirano igro v napadu obramba Maribora na umetni zelenici v kazahstanski prestolnici ves čas na preizkušnji in da je ni obrambe, ki bi lahko zadržala kontinuirane nalete čez 90 (ali celo več) minut. Zato se seveda poraja vprašanje, kaj storiti, da do tega ne bo prišlo.
Športni direktor Zlatko Zahović vsaj do naslednjega kroga kaj veliko ne more storiti, svojo priložnost je zamudil. Eno na primer že januarja, ko je (tako se vsaj zdi) prehitro dvignil roke od Benjamina Verbiča. Kdo ve, kakšna bi bila zdaj igra vijoličastih, če bi snovalec kadrovske politike Celjanom plačal zahtevano odškodnino. Živahni in neustrašni 21-letni vezist bi Mariborčanom zagotovo prišel še kako prav. Druga priložnost se je športnemu direktorju vijoličastih ponujala pred dnevi (in se mu pravzaprav ponuja še zdaj). Massimo Coda je brez dvoma izjemno kakovosten napadalec, ki bi igro Maribora dvignil na višjo raven. Res je, da bi ga morda morali vijoličasti drago plačati in da bi s tem porušili hierarhijo, ki je Zahović, kot zmeraj poudarja, ne želi rušiti, a zdi se, da bi bila porušitev hierarhije v tem trenutku potrebna. Skorajda nujna.
A ker se zdi takšen scenarij neverjeten, bodo morali Mariborčani rešitve poiskati znotraj lastnega kadra. Željko Filipović se ponuja sam po sebi, morda pa bi lahko Šimundža od prve minute poskusil tudi s Sallalichom in Mendyjem, ki sta se po poškodbah vrnila v polni pogon. Kakorkoli bo že postavljena taktika vijoličastih in kdorkoli bo že igral, ena stvar je nujna. Štajerci si bodo morali več upati, če bodo želeli ponoviti lansko evropsko pravljico. Drugače bo nadaljevanje lanske zgodbe kaj hitro prešlo v grozljivko. Grozljivko, ki bi lahko imela hude razsežnosti.
