Še do letošnje zime je bil eden najpomembnejših nogometašev Domžal, ki so z njim v zvezni liniji po prvem delu prvenstva zasedale vrh prvoligaške razpredelnice. Pozimi je odšel, kot eden najbolj perspektivnih nogometašev se je preselil v Kazahstan, k Astani, pred natanko tednom dni pa se je z zlatimi črkami vpisal v zgodovino srbskega nogometa. Zabil je odločilen gol v finalu svetovnega prvenstva za nogometaše do 20 let proti Braziliji in razveselil celotno Srbijo. Trenutni junak številka ena v Srbiji Nemanja Maksimović nam je v ekskluzivnem intervjuju razkril marsikaj zanimivega, med drugim tudi to, kolikšne so zasluge Slovenije za velikanski uspeh Srbije.
Najprej vam moramo seveda čestitati ob velikem uspehu, naslovu svetovnega prvaka do 20 let. Zdaj ko so za vami tudi sprejem pred mestno skupščino, gostovanja v številnih oddajah in sprejem doma, nam lahko na kratko strnete vtise?
Občutek ob dejstvu, da sem svetovni prvak, je zares fantastičen. Nad sprejemom pred mestno skupščino sem bil navdušen. Bil sem presenečen, koliko ljudi nas je prišlo pozdravit, zabava je bila nora in še enkrat bi se rad zahvalil vsem, ki so prišli pred skupščino, in vsem, ki so nam nudili podporo bodisi v Novi Zelandiji bodisi doma.
Na sprejemu je 100 tisoč ljudi skandiralo "Zrušil si Brazilijo, Nemanja!", doma vas je pričakal ogromen grafit z napisom "Ti si ponos naše Banje", povabili so vas v več oddaj, dogajanje v zadnjih dneh okrog vas je noro.
Res je, dogajanje je povsem noro. V zadnjih dveh, treh dneh sem dal toliko intervjujev, kot jih nisem v vsem svojem življenju skupaj. Kar zadeva skandiranje, seveda prija, ko slišiš toliko ljudi skandirati tvoje ime. Skandiranje je seveda zabavno, mi prija, hkrati pa s tem dobim dodatno motivacijo za še večjo angažiranost na treningih, za to, da skušam biti še boljši. Grafit pa sem videl šele v torek zvečer, ko sem prišel domov – v ponedeljek sem imel še številne obveznosti v Beogradu –, in zares je prečudovit. Tako kot je prečudovit občutek, ko vidiš, kako te imajo ljudje radi. Še enkrat bi se rad zahvalil človekoma, ki sta grafit narisala, kot tudi vsem v domači Banji Koviljači, ki so me podpirali med prvenstvom.
Ustavimo se za trenutek pri vaši poti do naslova svetovnega prvaka do 20 let. Nekako se je zdelo, da nihče v Srbiji ne verjame, da lahko postanete svetovni prvaki, na dolgo pot vas novinarji niso pospremili, prevelike drame pred začetkom ni delal nihče. Ste že od začetka verjeli, da vam lahko uspe, ali je samozavest rasla iz tekme v tekmo?
Od prvega dneva smo verjeli, da lahko postanemo svetovni prvaki, zavedali smo se, da smo dovolj kakovostni. Ne vem, ali veste, toda ta generacija je na svetovnem prvenstvu proti Urugvaju izgubila svojo prvo uradno tekmo po več kot treh letih v rednem delu – zadnji poraz smo doživeli v polfinalu zadnjega evropskega prvenstva po enajstmetrovkah proti Portugalski. Ne vem, koliko ekip se lahko pohvali s takšnim podatkom. Na svetovnem prvenstvu smo rasli iz tekme v tekmo, ključen pa je bil obračun v osmini finala z Madžarsko, ko smo se najprej vrnili med žive v 91. minuti, potem pa zmagoviti gol zabili v 119. minuti. Takrat smo svetu pokazali, da smo pripravljeni za velika dela.
SODNIKU SEM DEJAL, DA BOM ZADEL
Potem ko ste v osmini finala izločili Madžarsko, vas je v četrtfinalu čakala nova drama, enajstmetrovke proti Američanom. Zabili ste odločilen gol, po žogi ste udarili z vso silo, zelo samozavestno. Vas ni bilo strah, da bo šla žoga prek vrat?
Če sem povsem iskren, bil sem prepričan, da bom zabil gol. Ko mi je sodnik v roke potisnil žogo, me je vprašal, ali bom zadel, in hladnokrvno sem mu odgovoril: da, seveda. Bil sem popolnoma miren, vedel sem, kam bom streljal, tja sem tudi udaril in, hvala bogu, zadel.
V polfinalu je po podaljšku padel Mali, v finalu spet po podaljšku še Brazilija. V vseh tekmah na izpadanje ste zmagali šele po 120. minutah, to ni pogosto.
Mislim, da smo s tem pokazali izjemen ekipni karakter. Verjeli smo v svoje moštvo, v svojo moč. Medtem ko so vsi tekmeci v podaljšku kot po pravilu padali, smo se mi dvignili in uspeli rešiti tekme v svojo korist.
Za konec ste ugnali še eno najuspešnejših reprezentanc v tej konkurenci vseh časov, Brazilijo.
Verjeli smo, da v finalu lahko zmagamo. Zelo smo si želeli tega pokala. Šlo je za finale svetovnega prvenstva, največjo tekmo v naših karierah in zares nismo želeli izgubiti. Naš cilj je bil, da čim dlje ohranjamo ravnotežje na tekmi, kajti vedeli smo, da bo Brazilija po 70. minuti začela počasi padati. In tako je tudi bilo, takrat smo začeli počasi prevzemati pobudo. Dali smo gol, na žalost hitro po naši napaki enega tudi prejeli, toda v podaljšku smo uspeli zadeti še enkrat in osvojiti naslov svetovnega prvaka.
Dosegli ste zmagoviti gol. V 118. minuti ste sprintali v protinapad, kot da je druga minuta, nato pa hladnokrvno zadeli. Kakšne misli so vam v trenutkih pred zadetkom švigale po glavi?
Stekel sem v protinapad in imel dovolj časa, da sem pogledal, ali je sodnik morda označil prepovedani položaj. Ko sem videl, da ga ni, in ko sem prišel sam pred vratarja, sem vedel, da bom zadel. Umiril sem se, počakal, da je vratar naredil prvo potezo, in potem žogo preprosto poslal v mrežo.
Veliko se je govorilo o tem, da vam je srbska starleta Nataša Šavija v primeru zmage ponudila oralni seks?
Brez komentarja (smeh).
VRNITEV V NOGOMETNO ŽIVLJENJE
Zdaj ste svetovni prvaki, pred nekaj leti pa ni bilo vse idealno. Ko ste s Srbijo osvojili naslov evropskega prvaka, ste bili brez kluba, nato ste malce presenetljivo prišli v Domžale. Kako je prišlo do tega, da ste se odločili za prihod v Slovenijo?
Iskreno, še sam ne vem točno. Preden sem prišel v Domžale, sem s srbsko reprezentanco do 19 let osvojil naslov evropskega prvaka. Takrat nisem imel kluba, nato pa sem prek svojega menedžerja dobil informacijo, da se mi ponuja možnost prihoda v Domžale. Ugotovili smo, da je to dobra možnost, predvsem zato ker sem iskal klub, v katerem bi lahko igral. Pred prihodom v Slovenijo sem imel za seboj težavno obdobje, zato sem iskal okolje, kjer bom redno v tekmovalnem pogonu, kar je v mojih letih za nogometaša najpomembneje.
Čudno se zdi, da ste bili kot evropski prvak do 19 let brez kluba. V mlajših selekcijah ste nosili dres Crvene zvezde, potem pa je bilo po vaši poškodbi epizode z rdeče-belimi konec. Zakaj?
Za menoj je že zelo težko obdobje. Ko sem se vrnil po hudi poškodbi, kar šest mesecev nisem igral v Crveni zvezdi. Razmišljal sem, kaj bi storil, na koncu sem se odločil, da se vrnem v domačo Loznico, kar se je izkazalo za pravo potezo. Tu sem se nekako sploh vrnil k nogometu, redno sem igral in tam se je začelo vračanje v življenje, dokončno vrnitev pa sem doživel v Domžalah.
Kako se spominjate obdobja, ki ste ga preživeli v Domžalah? V Sloveniji ste bili leto in pol.
Osemnajst mesecev, kolikor sem jih preživel v Sloveniji, je bilo zares odličnih, nanje imam zelo lepe spomine. Velike zasluge za moje dobre igre ima trener Luka Elsner, ki je verjel vame od prvega dneva, in jaz sem se, upam, za to zaupanje dovolj dobro oddolžil.
Ko smo že pri Luku Elsnerju. Trener Domžal vas je pred kratkim zelo pohvalil v našem časniku, dejal je, da ste eden od najbolj talentiranih nogometašev v vaši generaciji. Kakšen odnos ste imeli z njim, kakšno je vaše mnenje o njem?
Z Luko sem imel zares fenomenalen odnos, zelo sem mu hvaležen za vse, kar je storil zame. Dal mi je podporo, ko mi je šlo in ko mi ni. Ves čas mi je bil na voljo, pazil je name. Priložnosti za igro mi ni ponudil niti prehitro niti prepozno. Znal je prepoznati pravi trenutek, zato mu res vsa čast. Gre za fenomenalnega trenerja, ki nima težav s ponujanjem priložnosti mladim nogometašem. Verjamem, da mu bo uspela vrhunska trenerska kariera.
ZASLUGE ZA DOBRE IGRE NA PRVENSTVU GREDO DOMŽALAM
Potem ne pretiravamo, če rečemo, da so bile Domžale morda celo ključen dejavnik pri vašem naslovu svetovnega prvaka?
Ne, nikakor, Domžale so mi prve ponudile priložnost v članskem nogometu. Najpomembnejše je bilo, da sem igral, se razvijal, se nekako prebijal v članski nogomet. Napredoval sem kot nogometaš, zato moram povedati, da so imele Domžale velik vpliv na mojo nogometno kariero.
Dejali ste, da ste pri Domžalah veliko igrali. Tiči morda tudi tu razlog, da ste tako hladnokrvno zabili gol proti Braziliji? Vemo, da z rednim igranjem raste tudi samozavest, vaša je bila na Novi Zelandiji na vrhuncu.
Samozavest vsakega nogometaša raste z več odigranimi minutami, več odigranimi tekmami. Resnično mislim, da so bile ravno Domžale med glavnimi razlogi, da sem zadel proti Braziliji. Kot sem povedal, najpomembnejše za mlade igralce je, da igramo. Jaz sem, zahvaljujoč Domžalam in Luki, dobil priložnost, da leto dni igram konstantno, zato sem zelo hvaležen. Domžalčani imajo zares ogromne zasluge za moje dobre igre na svetovnem prvenstvu.
Če se malce pošalimo, to pomeni, da če ne bi prišli v Domžale, ne bi postali svetovni prvak.
Hah, tega pa res ne vem, na to ne morem odgovoriti. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak da, ta možnost zagotovo obstaja (smeh).
ŽAL MI JE, DA NISEM OSTAL DO KONCA SEZONE
Glede na to, s kako izbranimi besedami govorite o Domžalah, vam je kaj žal, da niste ostali do konca sezone? Ko ste odšli, so bili Domžalčani na prvem mestu, na koncu so končali kot tretji.
Iskreno povedano, mi je žal, da nisem ostal z moštvom do konca prvenstva. Za seboj smo imeli dober prvi del sezone, zasedali smo prvo mesto in imeli zelo dobro ekipo. Na žalost je prišla odlična ponudba tako zame kot za klub in moral sem oditi. Ampak želel bi si, da bi ostal do konca sezone in se boril za naslov slovenskega prvaka.
Kot eden najbolj perspektivnih mladih nogometašev v Evropi ste odšli v Kazahstan, kar ni stalna praksa.
Ko slišijo, da sem odšel v Kazahstan, mnogi mislijo, da je to slabo okolje, predvsem za mlade nogometaše in posledično zame. Ampak še vedno menim, da sem povlekel pravo potezo. Astana je zelo organiziran klub z velikimi vlaganji. V klub prihajajo dobri nogometaši. Organizacija kluba in lige sta odlični. Ljudje iz teh krajev imajo predsodke o Kazahstanu. Če bi prišli tja, bi videli, da je vse skupaj na veliko višji ravni, kot mislijo.
V primerjavi s slovensko ligo, kako močna je kazahstanska?
Mislim, da je kazahstanska liga za odtenek kakovostnejša, saj v njej igra zares veliko zelo kakovostnih tujcev. Ampak tako to je, preprosto imajo kazahstanski klubi veliko večje proračune, zato si lahko privoščijo nakupe kakovostnejših tujcev.
Kje pa vidite prednosti slovenske lige, kaj vam je pri njej všeč?
Menim, da klubi, ki igrajo v slovenski ligi, vlečejo prave poteze, ko ponujajo priložnosti mlajšim nogometašem. Všeč mi je, da klubov ni strah ponuditi priložnosti mladim nogometašem. Res je, da je treba biti z njimi potrpežljiv, da kdaj naredijo tudi kakšno napako zaradi pomanjkanja izkušenj, toda zagotovo je to prava pot, še posebej v takšni ligi, kot je slovenska. Klubom, ki si upajo ponuditi priložnost mlajšim nogometašem, se po navadi to tveganje obrestuje. Dobijo nogometaša za več let in ne nazadnje tudi nogometaša, s katerim se da precej zaslužiti. Tako je tudi v Domžalah, kjer imajo veliko kakovostnih mladih nogometašev.
SLOVENCI PREPROSTO NIMATE TAKO VELIKEGA BAZENA
Ko ste že omenili mlade nogometaše. Zakaj po vašem mnenju slovenska mlada reprezentanca ne more priti niti blizu uspehom srbske? Od naslova svetovnega prvaka so mladi Slovenci oddaljeni svetlobna leta. Tako velike razlike med ligama – glede na to, da večina srbskih nogometašev, ki je nastopila na Novi Zelandiji, prihaja iz prve srbske lige – vendarle ni, če sploh je?
Ne morem soditi, kakšna je razlika med prvo srbsko in prvo slovensko ligo, ker na žalost v prvi srbski nikdar nisem nastopil. Mislim, da je tudi v slovenski mladi reprezentanci veliko kakovostnih nogometašev. Tukaj so Alen Ožbolt, Jon Gorenc Stanković, Petar Stojanović, Luka Zahović in tako naprej. Menim, da ima Srbija že tradicionalno zelo močne reprezentance v mlajših kategorijah, vedno znova pa se pojavlja težava z vzdušjem v ekipi. Glede slovenskih mlajših reprezentanc menim, da je glavni problem ta, da imate v primerjavi s Srbijo veliko manjši bazen igralcev, iz katerega lahko črpate.
Sami pravite, da Srbi dosegajo odlične uspehe v mlajših kategorijah, da imajo zmeraj močne reprezentance, toda v članski konkurenci nekega večjega uspeha še niso dosegli. Zakaj?
Kot sem dejal, je v Srbiji zmeraj težava z vzdušjem v ekipi, še posebej v članski reprezentanci. Ko nogometaši pridejo v člansko reprezentanco, se zdi, kot da pozabijo na moštveni duh, na prijateljstvo, enotnost in da začnejo razmišljati samo o sebi, zato nastane problem. Potem se vse skupaj samo še stopnjuje. Ker ni dobrega vzdušja v ekipi, se začnejo slabi rezultati, ampak tako je to v nogometu. Če ni dobrega vzdušja, tudi dobrih rezultatov ne more biti.
Eden najboljših srbskih odbojkarjev vseh časov Vladimir Grbić vam je na družabnem omrežju čestital za naslov svetovnih prvakov, poudaril pa je tudi, da se morate paziti grabežljivih menedžerjev. Hkrati ste vsi poudarjali, da vam je uspelo le zaradi enotnosti znotraj ekipe. Drugačnega recepta za uspeh kot enotnost in skromnost verjetno ni?
Res je, to je edini recept. Tako srbski kot slovenski igralci imajo kakovost, kar ne nazadnje dokazuje pogled po evropskih klubih. Slovenski, predvsem pa srbski nogometaši igrajo v najboljših evropskih klubih, kar pomeni, da kakovost imajo. Za večji uspeh pa sta potrebna predvsem enotnost v ekipi in prijateljstvo, iz katerega vse izhaja. Potem pa seveda boj za vsako ped zelenice, za vsako žogo. Brez tega ne gre, reprezentance, kakršna je srbska – ali pa slovenska –, si ne morejo privoščiti samo lepega nogometa, polnega atraktivnih potez, brez teka in boja. No, pravzaprav si tega ne more privoščiti več nobena reprezentanca.
Omenjali ste že tudi slovensko člansko reprezentanco. Kaj menite o njej, mislite, da ji lahko uspe kakšen vidnejši rezultat?
Rezultatov slovenske članske reprezentance ne spremljam veliko. Seveda jo poznam, poznam nogometaše, kot so Handanović, Kampl, Oblak, Iličić. Gre za zelo dobro reprezentanco, ki premore veliko kakovosti. Čeprav je nisem preveč spremljal, sem na tekmah, ki sem jih videl, ugotovil, da gre za kakovostno reprezentanco. Kot sem dejal, sestavljena je iz nogometašev, ki igrajo v zelo kakovostnih ligah, zato gre vsekakor za moštvo, vredno vsega spoštovanja. Ima pa podobno težavo kot mlajše kategorije, in sicer majhen bazen za nabor nogometašev.
MARIBOR JE LAHKO VZOR CELOTNI SRBIJI
Prej ste dejali, da ne morete primerjati srbske in slovenske lige. Toda glede na to, da je večina reprezentantov na Novi Zelandiji članov srbskih klubov, pomeni, da nadarjenih nogometašev v Srbiji ne primanjkuje. Kako je potem mogoče, da nobenemu srbskemu klubu že nekaj časa ne uspe vidnejši rezultat v Evropi in da ima Maribor neprimerno boljše rezultate?
Mislim, da je Maribor pravi primer, kako je treba delati s klubom. Gre za klub, ki je lahko vzor vsem srbskim ekipam, na čelu s Crveno zvezdo in Partizanom. V klubu delajo zares fantastično. Že vrsto let imajo isto okostje ekipe, vsake toliko priključijo le kakšnega kakovostnega nogometaša. Mislim, da je pri vijoličastih zelo pomembno, da vsak v klubu točno ve, kaj mora narediti in zakaj je v klubu. Medtem se v Srbiji, še posebej v Crveni zvezdi, vsakih šest mesecev dogajajo ogromne spremembe. Prihajajo novi nogometaši, menjavajo se trenerji, celo člani uprave. Nogometaši preprosto nimajo časa, da bi se vključili v ekipo, in mislim, da so pogoste spremembe največja težava. Ni stabilnosti, jasno pa je, da ekipa najboljše igra, ko je uigrana.
Torej menite, da je trenutno Maribor lahko vzor tudi velikanoma, kot sta Crvena zvezda in Partizan?
Vsekakor. Mislim, da je lahko Maribor vzor čisto vsem klubom v Srbiji, tudi Crveni zvezdi in Partizanu. Z ne preveč velikim proračunom je spisal fantastično zgodbo. Vsako leto igra v Evropi, zato mu je res treba čestitati.
Pravi primer do konca zavoženega kluba je prav »vaša« Crvena zvezda. Zdaj plačuje davke za napake iz preteklosti, ena večjih napak je bila zagotovo tudi ta, da se je tako vam kot številnim preostalim nadarjenim mladeničem prelahko odrekla. Tako zdaj nima niti kakovostnih nogometašev za prodajo niti kakovostnih nogometašev za naskok na vidnejši dosežek v Evropi, pa tudi Srbiji.
Mislim, da je bila za nas, ki smo odšli, to najboljša mogoča poteza. Ker smo se razvijali na drugačen način, kot bi to počeli v Srbiji. Naš razvoj je bil zaradi odhoda iz Crvene zvezde nekako naraven. Če bi ostali pri Crveni zvezdi, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Mislim, da Srbija, predvsem pa Crvena zvezda, v tem trenutku ni zdravo okolje za razvoj mladega nogometaša.
DOMŽALAM BO ZELO TEŽKO
V tem trenutku se zdi, da še najbolje delajo pri tretjem beograjskem klubu, Čukaričkem, ki se bo v prvem krogu kvalifikacij za ligo Europa pomeril prav z Domžalami.
Res je, Čukarički je zelo kakovosten klub. Gre za trenutno morda celo najbolje organiziran klub v Srbiji, z dobrimi ljudmi v vodstvu, ki vedo, kaj delajo. Trenutno Čukarički vodi zelo resen človek. V Srbiji dolgo ni bilo tako organiziranega človeka, ki bi na tak način vodil klub. V Čukaričkem se ve vse. Kdo je za kaj odgovoren, kdo kaj dela. Vse, kar se nogometaši, trenerji pa tudi vsi drugi zaposleni v klubu dogovorijo z vodstvom, drži, dogovori se spoštujejo. Zaradi tega nogometaši igrajo veliko bolj sproščeno, ker nimajo drugih skrbi in se lahko osredotočijo le na nogomet. Mislim, da bo Domžalam zelo težko.
Boste pa verjetno navijali za Domžale, vaše nekdanje soigralce, in ne za Čukarički, v katerem igra vaš reprezentančni soigralec Staniša Mandić?
Seveda, z veliko ljudmi v klubu sem ostal v vsakodnevnem stiku. Vsak dan se slišim z nekaterimi nekdanjimi soigralci. Dobil sem tudi veliko čestitk za naslov svetovnega prvaka, med drugim mi je čestital tudi Luka Elsner in njegove čestitke sem bil – tako kot pravzaprav vseh – zelo vesel.
NE MOREMO BITI PRESREČNI, DA SMO DOBILI MARIBOR
Vi pa kot kaže, ne morete brez Slovenije. Na žrebu v Nyonu je Astana dobila za nasprotnika Maribor.
Nisem se obremenjeval z žrebom, zato nisem vedel, da se lahko že v drugem krogu pomerimo z Mariborom. Gre za zelo močno ekipo, proti kateri bo vsekakor težko igrati. Presrečen pa sem, da se bom vrnil v Slovenijo in zaigral proti Mariboru.
Kdo je favorit na tem obračunu? Maribor, ki ima bogate izkušnje iz Evrope ali bogata Astana?
Zaradi evropskih izkušenj mislim, da je Maribor v prednosti. Toda to še nič ne pomeni, videli bomo, kako se bo razpletlo. Na sporedu sta dve tekmi in mislim, da imamo dovolj kakovostno ekipo, da smo lahko vsaj dostojen nasprotnik vijoličastim, morda pa lahko celo zmagamo.
Mariborčani so takoj po žrebu poudarjali, da so dobili najtežjega nasprotnika. Kakšno pa je stanje pri Astani?
Ker se še nisem vrnil v klub, ne vem, kako razmišljajo, toda zagotovo ne moremo biti presrečni, da smo že na začetku dobili tako zelo zahtevnega tekmeca. Maribor je zares zelo kakovostna ekipa. V prejšnji sezoni je igral v ligi prvakov, kjer se je s favoriziranimi Chelseajem, Sportingom in Schalkejem povsem enakovredno kosal. Njegova kakovost ni sporna in zavedamo se, da bomo morali že takoj na začetku izločiti zelo, zelo kakovostnega tekmeca, če se bomo želeli uvrstiti v ligo prvakov.
Verjetno boste prav vi tisti, ki boste morali prenašati informacije o Mariboru trenerju in soigralcem, glede na to, da ste že štirikrat z Domžalami igrali proti vijoličastim.
Seveda sem pripravljen prevzeti tudi to vlogo, ki je povsem logična. Velikokrat sem igral proti Mariboru, zelo dobro poznam to ekipo in potrudil se bom po svojih najboljših močeh, da našemu strokovnemu vodstvu zaupam kakšno pomembno informacijo, ki nam bo prišla prav v boju s Štajerci
