Andre-Pierre Gignac ni Ronaldinho. Nikoli ni bil najboljši nogometaš na svetu, nikoli ni v dresu enega največjih evropskih klubov osvojil naslova v ligi prvakov, nikoli se ni zanašal na brezhibno tehniko. Vendar ne gre le za to, Gignac ni Ronaldinho tudi po nekem drugem, drugačnem in za ta kontekst neprimerno pomembnejšem ključu.
Francoski napadalec je letnik 1985, brazilski zvezdnik letnik 1980, in čeprav ta razlika čez tri desetletja verjetno ne bo igrala kakšne omembe vredne vloge, je pri starosti 29 oziroma 35 (tudi meseci so na Francozovi strani) ključna. Ker sta seveda oba človeka nogometaša, ker so v tem športu pozna dvajseta in srednja trideseta skoraj po pravilu kot dan in noč in ker gre za nameček za 35-letnika, ki je že pred časom nehal skrbeti za svoje telo oziroma ga je v veliki meri zanemaril.
Z vsem dolžnim spoštovanjem in vznesenim spominom na njegove veličastne najboljše čase je Ronaldinho odsluženi ostareli nogometni bajsek in za pustolovščino v mehiški ligi se je odločil kot tak. Zaradi zvezdniškega statusa je imel priložnost za dodaten zaslužek (vse prej kot potreben za eksistenco, a še kako dobrodošel), zagotovljen je imel status polboga v očeh navijačev, obetala se mu je sijajna zabava, in čeprav nekoliko presenetljiva, njegova odločitev ne bi mogla biti bolj logična. Gignacova je medtem pravo nasprotje. Pri omenjenih 29 letih je reprezentančni napadalec popolno fizično pripravljen, nazadnje je igral v življenjski formi in za njim je skoraj sanjska sezona oziroma, če odmislimo končni neuspeh njegovega preutrujenega moštva, dejansko sanjska, kajti z odličnimi predstavami je bil eden najboljših posameznikov pred kratkim končane sezone francoskega prvenstva in z 21 zadetki njegov drugi najboljši strelec. Njegov odhod v Mehiko zato ni bil zgolj nelogičen in nepričakovan, bil je preprosto šokanten. In zaradi tega je povsem logično nekaj drugega; namreč veliko začudenje francoske javnosti in vsesplošno ugibanje, kaj za vraga je robustnega vladarja kazenskih prostorov pičilo.
O PLAČI IN MOREBITNIH DODATKIH
Ko se je govorilo o 4,5 milijona evrih letne plače, je večina poklicanih in nepoklicanih menila, da je razlog za neverjetno selitev iz Marseilla v vrste moštva Tigres iz predmestja mehiškega velemesta Monterrey denar. Čeprav bi si kot prost nogometaš, ki mu je potekla pogodba z donedavnim klubom, lahko dobesedno izbiral ugledna evropska okolja, tolikšne plače po vsej verjetnosti ne bi dobil.
Zanjo je vendarle malce predaleč od tistih zares najvišjih razredov, hkrati pa je – če se na leta vrnemo v nekoliko drugačnem kontekstu – tudi malce prestar. Ko je nekaj dni po objavi prestopa, ki se je sprva zdel kot šala, Gignac že bil udobno nameščen v deželi Aztekov in Majev ter je užival v kraljevskem sprejemu, pa je 4,5 milijona evrov postalo 4,5 milijona dolarjev. Hm, pomembna razlika? Še pred nekaj leti bi vsekakor bila, danes pa je ameriška valuta v primerjavi z evropsko zelo močna in v evrski protivrednosti še vedno govorimo o okroglih štirih milijonih.
Torej o veliki številki, verjetno še vedno večji, kot bi jo nogometaš in njegov zastopnik lahko iztržila kjerkoli v Evropi. A vendarle ne toliko večji, da bi bilo po tem golem kriteriju razumno za seboj pustiti evropsko sceno in praktično zagotovljeno pomembno vlogo na njej. Jasno, ne vloge v Barceloni, Realu ali Bayernu, zagotovo pa bi drugi strelec francoske lige brez bremena odškodnine dobil zavidanja vredno pogodbo v zelo dobrem tujem klubu, morda celo pri udeležencu lige prvakov.
Sploh angleško prvenstvo je francoskim nogometašem s takim življenjepisom na stežaj odprto, verjetno pa ni treba posebej razlagati, kakšna je na globalni ravni razlika med angleškim in mehiškim prvenstvom. Izračun zato nikakor ne prinese logike, zato si nekateri v tej zgodbi pomagajo z dodatnimi faktorji nenavadne enačbe. Del francoskih virov pravi, da se je Andre-Pierre s svojim vulgarnim in finančno ambicioznim zastopnikom dogovoril za kar nekaj individualnih pokroviteljskih pogodb z močnimi mehiškimi podjetji, ki bi igralcu utegnile navreči številke, o kakršnih bi v Evropi lahko le sanjal.
LIBERTADORES, PLAŽE, HRANA, DEKLETA
"Če se Francozi ne strinjajo, naj se potopijo v drek. Nama pa ni treba ničesar razlagati, kar sprašujte se do onemoglosti," omenjenemu zastopniku z imenom Cristophe Cano s tipično francosko žaljivko ni prišlo niti na misel, da bi na vprašanja v zvezi s temi domnevnimi pogodbami odgovarjal.
Na podoben način se je odzval tudi na preostale teorije, med katerimi nogometaša mnogi obtožujejo, da se je z zastopnikovim pomočnikom v drek (le da v drugačnem pogledu) potopil sam. Denimo na zelo resno, izrazito tekmovalno, ki bi v marsikaterem pogledu pojasnila tako rekorden vložek monterreyskega kluba kot tudi morebitne vložke resnično močnih pokroviteljev. Mehika je država z ogromno prebivalci, podjetja z izdelki za široko potrošnjo so megalomanska (vladar mehiške mobilne telefonije je celo najbogatejši človek na svetu) in kar nekaj jih je skočilo na vlak kluba, ki želi pisati zgodovino na ravni celotne Latinske Amerike.
Tigres bo sredi julija igral v polfinalu pokala libertadores, slovite južnoameriške različice lige prvakov, v kateri mehiški klubi nastopajo od leta 1998 in v kateri še nikoli niso slavili. V konkurenci naslednjega nasprotnika Internacionala ter preostalih polfinalistov River Plata in paragvajskega Guaranija se Mehičani počutijo na pragu zgodovine in z Gignacovo pomočjo želijo ta prag prestopiti. Navijaški sprejem francoske okrepitve je bil zaradi tega še toliko bolj goreč, obet polfinala, finala in v primeru končne zmage tudi udeležbe na svetovnem klubskem prvenstvu pa bi lahko bil precejšen magnet. V povezavi z denarjem dovolj močan, da bi prevladal nad Evropo? Ocenite sami.
