Seveda zadnja tekma sezone po goli logiki zaokroženih tekmovalnih obdobij predstavlja nekakšen konec. In seveda je konec še toliko bolj izrazit, če si se letošnje sezone lotil kot dobro premišljenega projekta in ga zaključil z maksimalnim izkupičkom: naslovom državnega prvaka, pokalno lovoriko in velikim slavjem v elitni ligi prvakov.
Za tak projekt je trojna krona kot orgazem, ta je v mnogih jezikih (vključno s slovenščino) enačen prav z glagolom končati, toda v Kataloniji hkrati z neskončnim uživanjem v nasladi o koncu nočejo niti slišati. Lansko poletje so namreč vsi skupaj (vključno z vedno zelo angažiranimi navijači) pljunili v roke z željo doseči še precej več kot "zgolj" vrnitev na vrh španskega nogometa in zamenjavo rivalskega Reala na položaju evropskega klubskega prvaka. Da, res smo zapisali "zgolj". In veste kaj, po dodatnem premisleku smo pripravljeni iti še korak dlje ter zadevo napisati brez narekovajev. Zgolj. Pri čemer seveda ne gre za omalovaževanje pravkar doseženega, temveč za eno največjih pohval, kar jih je mogoče zapisati, in tudi za realno dojemanje uspehov s kateregakoli zornega kota.
Barcelona je v zadnjem desetletju in še posebej z vsem, kar se je dogajalo v obdobju med letoma 2008 in 2012, pač dosegla standarde, s katerimi se lahko primerja le peščica klubov v le peščici zgodovinskih obdobij. Tako po kriteriju globalnosti blagovne znamke kot po kriteriju prevlade na področju osvajanja lovorik so se Katalonci dvignili do neke nove razsežnosti in prej omenjenega projekta so se lotili zaznamovani s tem. In v tem duhu tudi proslavljajo ter hkrati že mrzlično razmišljajo o tem, kako v naslednji sezoni vse osvojiti še enkrat, zbirki dodati še kakšno od tistih dodatnih (na primer razni superpokali in svetovno klubsko prvenstvo) lovorik in nato zbiranje dragih kovin nadaljevati še kakšno tekmovalno obdobje.
Tako razmišljajo navijači, ki se slavij niso naveličali in v nemajhnem številu celo menijo (pomislite!), da bi bilo v zadnjem desetletju v vitrine mogoče pospraviti še nekoliko več. In tako razmišljajo v klubu, ki je resnično (kot pravi slogan) več od tega ter z najbolj uspešnimi erami ne polni le samega sebe in svoje blagajne. Ni daleč od resnice ugotovitev, da obdobja prevlade za Barco pomenijo še več kot za kogarkoli drugega, saj se iz njih hranijo zelo specifična kulturna in narodna katalonska gibanja, ki so močnejša od "navadne" klubske ljubezni kjerkoli drugje. Vključno z Madridom.
OBET VOLITEV IN BREME PREPOVEDI
V tem pogledu Berlin vidijo predvsem kot začetek, načrtovanje nadaljevanja pa je seveda še bolj zanimivo, kot bi bilo že tako ali tako. Pod točko ena je namreč treba vedeti, da je bila letošnja sezona za Barcelono še na slabi polovici neuspešna in da je bil projekt najmanj pod velikim vprašajem. Kar samo po sebi ne bi bilo problematično, če januarske težave ne bi vodile v precejšnjo institucionalno krizo, ki je pod pritiskom raznih lobijev vodila do sklica predčasnih predsedniških volitev. Le malokdo je tedaj mislil, da bodo potekale s trojno krono na glavi, zato je trenuten položaj kar nekoliko grotesken.
Aktualni predsednik Jose Maria Bartomeu naj bi že v nadaljevanju tega tedna objavil točen datum, kmalu se bo začela kampanja vseh kandidatov in od tistega trenutka dalje bo poslovanje kluba povsem onemogočeno. Toda ker je Bartomeu konec tekmovalnega obdobja dočakal kot predsednik velikega zmagovalca, je seveda precej oddaljen od statusa mrtve črke na papirju, ki so mu ga za ta čas napovedovali pozimi, in lahko nekaj preostalih dni vodenja kluba izkoristi precej drugače. Ravno zaradi tega lahko načrtovanje sredi slavja poteka povsem v skladu z logiko, kvečjemu še malce hitreje kot po navadi, pa čeprav vodilni možje kluba ne morejo vedeti, za koga v resnici načrtujejo.
Morda sami zase, v rokah imajo zdaj kar močne argumente, morda pa za koga drugega. Pri tem pa morajo seveda razmišljati vsaj še o nečem. Jasno, za Barco to poletje še velja prepoved registriranja okrepitev, tako da je v klub mogoče pripeljati le okrepitve, ki so pripravljene na tak ali drugačen način počakati do januarske registracije in tedanjega prvega nastopa v majici ponosa Katalonije. Mar Barcelona okrepitve sploh potrebuje? Vsekakor. Veliko je bilo povedanega o tem, da v letošnji sezoni vendarle ni bila tako dominantna kot ob uspehih pod vodstvom Josepa Guardiole, in če njen rekordni napadalni trojček zagotovo ne potrebuje sprememb, odhod Xavija kliče po kakšnem dodatnem defenzivnem vezistu, obramba pa še vedno velja za šibko točko.
Jeremy Mathieu ni igral veliko, Thomas Vermaelen praktično nič, za nameček pa se poslavlja dolgoletni vladar desnega boka Dani Alves. Brazilca bo v prvi vrsti zamenjal Aleix Vidal, ki je letos blestel v dresu Seville in ki je z včerajšnjim uradno potrjenim prestopom privolil v to, da bo do januarja zgolj treniral. Bodisi pred kampanjo bodisi po volitvah pa bo treba najti še nekaj igralcev, ki ne spadajo med najbolj zaželene, so dovolj dobri za Barcelono in so nanjo pripravljeni počakati pol leta. Z vsemi pripadajoči tveganji, seveda. A po drugi strani s precejšnjo gotovostjo, da bodo pod skoraj zanesljivim vodstvom zdaj zasidranega Luisa Enriqueja, z dodatnimi okrepitvami po izteku kazni in ob vsem navdušujočem, kar Barca že ima, del nečesa zelo velikega.
