Pred letom dni je bilo vse drugače; Carlu Ancelottiju je uspelo to, za kar so ga v prvi vrsti pripeljali v Madrid. Z belim baletom je osvojil ligo prvakov in dolgo pričakovana "decima", torej deseti naslov evropskega klubskega prvaka, ni bila več prekletstvo oziroma breme, ki je potopilo marsikaterega znanega in uglednega strokovnjaka, marveč uresničene sanje.
Po kaosu in razdejanju, ki ga je za seboj pustil Jose Mourinho, se je zdelo, da je z Ancelottijem spet nastopilo obdobje razcveta, v katerem bo Real povečal število osvojenih lovorik v praktično vseh tekmovanjih, v katerih nastopa.
Evforija je podžgala tudi predsednika Florentina Pereza in lansko poletje je prvi mož Reala na široko odprlo vrečo z denarjem. Za Jamesa Rodrigueza, ki je pred tem blestel na svetovnem prvenstvu, je Monacu odštel osupljivih 80 milijonov evrov, za 25 milijonov evrov je iz Bayerna prišel Toni Kroos, po zaslugi dobrih predstav v Braziliji si je prestop na Bernabeu za 10 milijonov evrov zagotovil tudi Keylor Navas.
Skupaj z zimskim prestopnim rokom je Real zapravil več kot 130 milijonov evrov, a to nikogar ni pretirano motilo, navijače je povsem zaslepila skoraj enotna misel, da Madridčani že dolgo niso imeli tako kvalitetne, tako homogene in tako uničujoče zasedbe. In ko se je začelo zares, se takšna misel dejansko ni zdela daleč od resnice.
Medtem ko je imela Barcelona v prvem delu sezone nemalo težav, je Real rušil vse pred seboj. Že res, da je ob koncu avgusta in na začetku septembra izgubil dvakrat zapored, toda porazoma z Real Sociedadom in Atleticom je sledil sanjski niz 22 zaporednih zmag v vseh tekmovanjih. S 3:1 je padla Barcelona, s kar 8:2 Deportivo, petkrat se je zatresla mreža Basla, Elcheja, Athletica, Levanteja, Rayo Vallecana in Cornelle, Real se je med septembrom in koncem decembra zdel nepremagljiv.
To je bila najboljša zasedba na svetu, številni so govorili, da že dolgo nihče ni igral tako brutalno uničujočega nogometa. V tem nizu so beli zabili osupljivih 81 golov, od tega Cristiano Ronaldo kar 28. Če bi Real zmagal še dvakrat, bi izenačil svetovni rekord Coritibe. Potem pa se je vse sesulo kot hišica iz kart.
Nepričakovan poraz z Valencio, ki je sledil očitno preveč bučnemu decembrskem veseljačenju z bržčas poudarjeno mislijo, da je vse že odločeno, je sprožil plaz, ki ga v prestolnici Španije nikakor niso znali ustaviti. Škoda, ki jo je povzročil, pa je bila gromozanska. Že januarja se je Real poslovil od kraljevega pokala, da bi bilo še huje, je bil zanj usoden mestni tekmec Atletico.
Nepričakovani spodrsljaji v prvenstvu so odnesli tudi ligaško krono, ki jo je v tem tisočletju Real tako ali tako osvojil zgolj petkrat, vrhunec ogorčenja pa se je zgodil v polfinalu lige prvakov. Ko je žreb 113 let staremu klubu za nasprotnika namenil Juventus, so navijači že začeli načrtovati pot v Berlin, kjer bo letos finale. A to je bil račun brez krčmarja oziroma brez stare dame. Torinska gospa je namreč kljubovala vsesplošnim napovedim in tudi po zaslugi dveh zadetkov Realovega "odpadka" Alvara Morate četo Carla Ancelottija postavila na realna tla. Da, nastala škoda je bila gromozanska. Pa tudi pogubna? In če, za koga? Morda Ancelottija?
Da se v teh dneh precej govori o Italijanovi usodi, ne preseneča. Številni bi ga zamenjali, tudi uprava je poudarila, da še ni pravi čas za pogovarjanje o tem, ali bo Ancelotti ostal ali ne. A če bo odšel, kdo bo prišel? In tudi – je res Ancelotti glavni krivec? Ali pa krivda leži na plečih koga izmed igralcev? Recimo Cristiana Ronalda? Že res, da je Portugalec tudi v tej sezoni gole zabijal kot po tekočem traku, toda ali tudi na odločilnih tekmah? Ali pa se je na teh spet skrčil kot majica, ki jo v pralnem stroju operemo v napačnem programu?
Sloviti košarkarski trener Phil Jackson se je leta 1989, ko je prevzel bike iz Chicaga, slikovito izrazil: "Človek ni otok, nihče ne more po poti hoditi sam." Tedaj je Jackson prevzel ekipo, ki je imela v Michaelu Jordanu najboljšega košarkarja v ligi NBA, a ni bila najboljša. In novi trener je zvezdnika prosil nekaj, kar se je na prvi pogled zdelo nedopustno – naj v ospredje ne da sebe in svojih dosežkov, ampak ekipo. Jordan je to storil, Chicago pa je začel rušiti vse pred seboj.
Kako torej naprej, Real? Z novim trenerjem? S prevetreno ekipo? S še dražjim in še bolj zvezdniškim igralskim kadrom? Ali pa raje po Jacksonovo? Če je to v tem primeru seveda sploh mogoče. Nekateri pač ne morejo iz svoje kože. Nekaterim je pač to, kar vidijo, ko se pogledajo v ogledalo, najpomembnejše.
