Steven Gerrard je potrdil napovedovano spomladansko slovo od Liverpoola, katerega član je postal že pri devetih in za katerega je profesionalno igral dolgih sedemnajst let. Ob tem pa bosta za vedno ostali vprašanji, kako bi se leta 2005 odločil, če bi se vanj lahko vrnil, in v kolikšni meri je njegovo današnje razmišljanje zaznamovano z lanskim zdrsom.
Stvari so bile jasne, neskončno priljubljeni Stevie je bil spomladi omenjenega leta dogovorjen s Chelseajem. Kaj dogovorjen, vsi vpleteni so dorekli vse do najmanjše malenkosti in so za izvedbo prestopa čakali le konec sezone oziroma odprtje poletne nogometne tržnice. Po desetletju in pol brez osvojenega naslova državnega prvaka ni nič kazalo na to, da bi se črni niz rdečih utegnil kmalu končati, ravno nasprotno, predvsem s skokovitim vzponom čez noč obogatelih londonskih modrih se je Liverpool zdel še dlje od najbolj prestižnih lovorik in tako stanje je otroka tega kluba skoraj prisililo v radikalno odločitev.
SKUPNO DESET, A LE ENA "PRAVA"
Steven Gerrard je skupno osvojil okroglih deset lovorik. A le naslov v ligi prvakov spada med tiste najbolj cenjene. Dva naslova v pokalu FA, trije v ligaškem pokalu, en v angleškem superpokalu, en v pokalu UEFA in dva v evropskem superpokalu po večini kriterijev spadajo v nekakšno drugo ligo.
V želji po lovorikah je s težkim srcem prikimal ravno ponudbi s Stamford Bridgea in skupaj z navijači matičnega kluba s solzami v očeh čakal na konec tekmovalnega obdobja ter na mučno, a v njegovih (in ne samo v njegovih) očeh nujno slovo. Nato pa …
Nato pa se je zgodil neverjeten zaključek sezone, ki je bila za Liverpool v prvenstvu ponovno izgubljena, a se je povsem drugače razpletla v ligi prvakov. Ne samo da je Liverpool v polfinalu tega tekmovanja izločil ravno Chelsea, v edinstvenem istanbulskem finalu je, kot gotovo veste, ob polčasu proti Milanu izgubljal z 0:3, a v kultnih sedmih minutah izenačil in po streljanju enajstmetrovk na koncu slavil.
Objokani navijači so uro pozneje jokali drugačne solze, prav tako objokan Gerrard pa si je pod vtisom zgodovinskega podviga premislil. "Ljudje, le kako naj odidem po tem," so njegove besede v trenutku postale legenda, on prav tako, Chelsea pa se je moral zadovoljiti z iskrenim opravičilom, se obrisati pod nosom in okrepitve poiskati drugje. Pri čemer Londončanom v desetletju, ki je sledilo, ni bilo hudega. Daleč od tega, osvajali so domače naslove in pokalne lovorike, dvakrat zaigrali v finalu lige prvakov in enkrat slavili, v njihov vrstah je zaigrala in igra cela kopica izjemnih igralcev, celo v tem trenutku si na lestvici premier lige delijo prvo mesto.
Kaj pa Gerrard? Istanbulska pravljica se ni ponovila, ob nekaj manj pomembnih pokalnih uspehih pa sta tako on kot njegov dolgoletni klub tudi deset let pozneje brez tako zelo želenega državnega naslova.
Je zdaj, ko je odločitev o povsem drugačnem slovesu dokončna, ta desetletna neuspešnost razlog za Stevenovo obžalovanje istanbulske poteze? Ko smo si to vprašanje postavili lanskega aprila, smo razmišljali nekako takole: Gerrard je preklican prestop k Chelseaju zagotovo obžaloval na kar nekaj točkah, a bi bile vse po vrsti povsem pozabljene in odločitev iz leta 2005 postavljena na piedestal, če bi Liverpoolu uspelo priti do angleške krone.
Še toliko bolj, ker je bil povsem prerojeni Stevie eden od ključnih nogometašev izjemne ekipe in ker bi naslov prišel ravno ob 25. obletnici velike tragedije na stadionu Hillsborough, s katero je družina Gerrard neposredno povezana. Dolga leta, ki jih je v veliki meri zaznamovalo poklicno životarjenje enega najboljših vezistov našega časa, bi bila v popolnosti poplačana, a verjetno je bil ravno to razlog, da se je Steven nekoliko spozabil.
Saj veste, natanko na omenjeno obletnico je po zmagi nad Manchester Cityjem, s katero je navidezno neustavljivi Liverpool skočil na prvo mesto in se usmeril proti naslovu, na očeh javnosti in s solzami v lastnih očeh ekipo nagovoril s pozivom, naj ji priigran položaj v zadnjih krogih nikar ne zdrsne iz rok. Usoda je včasih neskončno kruta, podiranje domin, ki ga je sprožila v tem primeru, pa na lestvici krutosti zagotovo zaseda zelo visoko mesto. V zgodovinskem in svetovnem merilu.
Ravno na tekmi proti Chelseaju je dobesedno zdrsnilo Gerradu, Liverpoolu je iz rok zdrsnil naslov, s tem pa se je razpadlo praktično vse. Povsem strt je Steven odigral katastrofalno svetovno prvenstvo, o zdrsu prepevajo nasprotni navijači na vseh stadionih, o lanski ekipi Liverpoola v letošnji sezoni ni ne duha ne sluha, uvrstitev na lestvici je temu primerna in tako naprej in tako dalje.
Razsežnosti so neskončne, ob njih pa dvomov o odgovoru na vprašanje o obžalovanju ne more biti. Gerrard je na zvestobo matičnemu klubu zagotovo izjemno ponosen in bo po vsej verjetnosti zares odšel v ZDA, ne bo posnemal Franka Lamparda. Prav tako zagotovo pa po našem mnenju ne bo nikoli prenehal razmišljati o tem, da ga ob uspehu leta 2005 ne bi smela premagati čustva in da bi v iskanju kariere, vredne njegovih sposobnosti, moral poslušati razum.
