V skladu s tem dogovorom se bo sin madridskih rdeče-belih Fernando Torres, ki je vanj privolil takoj, po polomih v Londonu in Milanu vrnil domov. Medtem ko se bo italijanski reprezentant Alessio Cerci, ki si je danes dopoldne še vzel nekaj časa za zadnji premislek, po ponesrečeni epizodi v Španiji vrnil na Apeninski polotok in zaigral tam, kjer si je tako ali tako želel.
Hitronogi krilni nogometaš Cerci se je že poleti prek svojega zastopnika dogovoril vse potrebno za prestop iz Torina, v dresu katerega je navdušil tako domačo kot tujo javnost, k Milanu, tako da so predstavniki obeh klubov odkrito sedli za pogajalsko mizo in napovedovan prestop skušali zapečatiti.
A zgolj skušali, kajti zataknilo se je pri nečem zelo pomembnem, pri nečem, pri čemer se nekoč mogočnim rdeče-črnim s San Sira v zadnjih letih zatika zelo pogosto, pravzaprav kar naprej. Jasno, pri denarju. Milan je Torinu skušal na vsak način vsiliti enega od alternativnih načinov poslovanja, s katerim pogosto uspe pripeljati odslužene, pozabljene ali skregane nogometaše.
Ker Cerci ni bil nič od tega in ker je šlo za enega najboljših nogometašev italijanske lige, ki je za nameček bil (in še vedno je) v najboljših letih, pa poti do uspešno zaključenih pogovorov preprosto ni bilo. Naj si je igralec še tako želel v svetovno prestolnico mode in naj so ga tam še tako hoteli imeti, težava je bila s Torinovega zornega kota logično nepremostljiva in kluba sta odšla vsak svojo pot.
Obubožani Milan je poiskal drugačne kadrovske rešitve, medtem ko je Torino poiskal drugega kupca. Neprimerno bolje stoječi Atletico je brez posebnih zapletov nakazal želeni znesek in Alessia odpeljal v Madrid, usoda pa je hotela, da bo manj kot pol leta pozneje 27-letni nogometaš vendarle zaigral v vrstah svojega nesojenega kupca iz poletnih mesecev.
Pri tem bi največji oboževalci vodilnega rdeče-črnega operativca Adriana Gallianija morda lahko govorili celo o poslovni mojstrovini brez primere, kajti Milan bo želenega nogometaša na koncu resnično dobil, ne da bi zanj karkoli plačal. Toda pripisovanje takih zaslug nima pravega smisla, kajti zagotovo gre za veliko in – to je treba priznati – skorajda neverjetno naključje.
Zgodilo se je pač, da se je Cerci v Španiji znašel tako katastrofalno slabo, da že zdaj nujno potrebuje novo priložnost in da je pri tem iskal predvsem možnost za vrnitev v Italijo. Hkrati pa je Milan poleti s svojimi alternativnimi metodami uspel iz Chelseaja pripeljati ravno Torresa, ki mu tudi v Italiji nikakor ne gre in ki zadnjo priložnost za reševanje potopljene kariere vidi v matičnem klubu.
»Verjeli smo v uspešnost sodelovanja, toda moram priznati, da se glede na zaplete že v januarskem prestopnem roku lahko zgodi karkoli,« je v zvezi s španskim napadalcem že pred časom povedal Galliani in kmalu za tem je postalo jasno, da Milan išče način, na katerega bi se nogometaša, ki si ga je od Chelseaja izposodil za dve sezoni, lahko znebil.
V Londonu o kakem vračanju niso hoteli niti slišati, pa tudi nogometašu ni najbolj dišalo, kajti v italijanski katastrofi se je seveda znašel zato, ker njegovo udejstvovanje na Stamford Bridgeu ni bilo kaj dosti boljše. Bolj uspešno pa je bilo spogledovanje z drugačnim vračanjem oziroma skupno (tako Milanovo kot še posebej Torresovo) trkanje na vrata Atletica.
Morda celo svojemu najbolj imenitnemu sinu, ki je klubu dal ogromno, mu s prestopom v Liverpool napolnil blagajno in nato tako na Anfieldu kot v dresu španske reprezentance veljal za enega najboljših napadalcev na svetu, rdeče-beli niso mogli odreči gostoljubja. Zanj sicer niso bili pripravljeni odšteti niti evra, a ko so tudi oni v Cerciju prepoznali idealno zamenjavo, so na stežaj razširili roke.
V posel, ki predvideva vzajemno izposojo nogometašev za 18 mesecev, so privolili celo hitreje, kot si je marsikdo mislil, in dali manjši pomen mogočim težavam. Seveda se jih zavedajo, o tem ste lahko prepričani. Torres je v obupni formi, Atletico ima v Mariu Mandžukiću izjemnega napadalca podobnega tipa, nihče ne more nikomur ničesar zagotoviti in vse to tako vodilni možje kluba kot trener Diego Simeone zelo dobro vedo.
Toda na eni strani Fernando pričakuje le pošteno (po vsej verjetnosti resnično zadnjo) priložnost, ne zagotovil, na drugi strani pa pri Atleticu poleg vloge golega dobrotnika igrajo še na nekaj kart. V prvi vrsti na karto zadovoljstva navijačev in pozitivnega vzdušja, hkrati pa tudi na karto možnosti, da bi v takem vzdušju Torres vendarle vsaj spomnil na skrivnostno izginulo podobo iz najboljših časov, morda pa jo celo povsem obudil.
