A to ne spremeni dejstva, da je španski napadalec za enega najboljših nogometašev sveta nazadnje veljal pred skoraj natanko štirimi leti, od tedaj pa kot tarča posmeha igra na ravni, na kateri bi moral služiti vsaj desetkrat nižje vsote in si občutno trši kruh služiti daleč stran od oči globalne javnosti.
Misterij je iz meseca v mesec večji in vse bolj je primerno vprašanje, ali ga bodo svetovni nogometni krogi sploh kdaj razrešili. Zgodovina sicer pomni kar nekaj igralcev, ki so zamenjali klub in v novem okolju nikoli niso dosegli uspešnosti iz prejšnjega. Še več je takih, ki so nazadovali po tem, ko so zamenjali celino, državo ali ligo. Potem pa so tu še primeri nenavadno hitrega nazadovanja nogometašev, potem ko so dosegli določeno starost in so se jim leta poznala neprimerno bolj kot povprečnemu ostarelemu zvezdniku.
Izjemno malo pa je bilo takšnih, kot je Torres. Malo? Hm, morda sploh nobenega. Da, prav mogoče je, da tako ekstremnega primera še ni bilo in da je Španec propad nogometaša največjega svetovnega formata odpeljal na neko novo raven. Vedeti namreč moramo, da na začetku strmega drsenja v globino sploh ni zamenjal lige; v dobesedno nekaj tednih je povsem drugačen igralec postal kljub temu, da je še naprej igral na istih stadionih, proti istim nasprotnikom in v isti nogometni filozofiji. Kot moramo vedeti tudi, da o kaki posledici staranja preprosto ne more biti govora.
FERNANDO TORRES
rojen: 20. 3. 1984
kraj rojstva: Fuenlabrada (Španija)
višina: 186 cm
kariera: Atletico Madrid (2001–2007), Liverpool (2007–2011), Chelsea (2011–2014), Milan (2014–...)
največji uspehi: svetovni prvak (2010), evropski prvak (2008, 2012), evropski klubski prvak (2012), zmagovalec lige Europa (2013), zmagovalec pokala FA (2012)
Celo danes je Fernando star šele 30 let, s čimer je tri leta mlajši od enega najboljših napadalcev na svetu Zlatana Ibrahimovića in pri čemer razprava o križih na plečih še vedno ni mogoča. Kaj šele na pragu 27. rojstnega dneva, ko bi moral v vseh pogledih biti na vrhuncu moči, ko bi moral pred seboj imeti še vsaj pol desetletja na enako visoki ravni in ko je Chelsea rekorden znesek odštel v skladu s tema dejstvoma.
Ob vsem tem se je sicer zdelo mogoče, da bi bil Torres po menjavi klubskega okolja nekoliko slabši, da ne bi več zadeval tako neverjetno pogosto in morda celo da ne bi več veljal za enega najboljših napadalcev v premier ligi.
TISTA GONJA JE BILA LE ZAČETEK
Toda zdelo se je nemogoče, da bi se zgodilo karkoli večjega, bolj odmevnega in bolj dramatičnega od tega. In se nemogoče zdi še danes, pa čeprav se je dejansko zgodilo in se slaba štiri leta pozneje v razširjenem obsegu še vedno dogaja. Jasno, nikakor ne gre zgolj za ekstremno razliko med Fernandovimi nastopi za Liverpool do januarja leta 2011 in tistim slavnim čakanjem na prvi zadetek za Chelsea po prestopu v ta klub. Pravzaprav je bila zadeva na tisti točki še v mejah normalnega, pa čeprav je šlo za eno najbolj odmevnih gonj te vrste v zgodovini.
Dogaja se, da še tako učinkovit napadalec ob menjavi okolja doživi krizo, in zdelo se je, da se je tudi Torresu zgodilo nekaj takega. Zato je prepad med Špančevimi predstavami v matičnem Atleticu in prvem tujem klubu Liverpoolu ter na drugi strani igranjem po odhodu z Anfielda danes v resnici še globlji, predvsem pa še toliko bolj nedoumljiv in neverjeten.
Ko je prekinil epski strelski post, se je sicer znebil vsesplošnega pritiska, a v resnici so se težave zanj tedaj šele začele in njihove razsežnosti so šele zdaj jasne bolj, kot so bile kadarkoli. Resda je vmes s Chelseajem postal evropski klubski prvak, s špansko izbrano vrsto pa istega leta evropski reprezentančni in je tako še obogatil svojo zbirko naslovov. Toda tudi na najvišji točki obdobja zadnje olimpijade ni bil nič več od povprečnega napadalca srednjega razreda, ogromno večino časa pa je preživel celo občutno nižje od tega.
Ni bil član udarne enajsterice, ni bil eden od adutov, pravzaprav je postal nebodigatreba, ki bi se ga Chelsea zagotovo znebil še hitreje, če bi kdo želel odšteti vsaj tretjino rekordne kupnine ali če bi se našla kaka drugačna rešitev. Letošnja je bila za londonske modre komaj sprejemljiva, za nogometaša prav tako, a katastrofalni nastopi so stvari pripeljali tako daleč, da je moral Torres oditi kamorkoli.
KDO GA HOČE? OČITNO NIHČE
V podobnih položajih svojo srečo zelo rad poskusi Milan in tako je bilo tudi tokrat. Obubožani nekdanji velikan se z angažiranjem propadlih zvezd zelo rad izdaja za dejanskega velikana, občasno se mu s prebujenjem kakega pozabljenega asa tudi posreči, toda že v tem trenutku je bolj kot ne jasno, da je Fernando preprosto preslab tudi za Milan.
Če bi odločal zgolj trener Filippo Inzaghi, Španec ne bi dobil niti toliko priložnosti, kolikor jih je v tej sezoni dobil. Vodilni možje kluba so ga na igrišče poslali večkrat, kot si je zaslužil, zdaj pa so obupali tudi oni. Milan v vsakem primeru ni nič posebnega, a katerakoli različica te ekipe brez Fernanda Torresa je videti neprimerno bolje kot katerakoli različica z njim. Neprimerno bolje tudi deluje in tako smo ponovno prišli na točko, na kateri je igralec, ki so si ga rdeče-črni izposodili za dve sezoni, nezaželen.
Bo dobil nove priložnosti v Milanu? Nič ne kaže na to. Ga bo Chelsea vzel nazaj? "Ne potrebujem in nočem ga," zelo neposredno pravi Jose Mourinho. Se bo zatekel v naročje matičnega Atletica? Madridčani bi ga morda vzeli, a zanj niso pripravljeni plačati niti centa in mu niso pripravljeni jamčiti niti ene odigrane minute.
Ni kaj, eden najboljših napadalcev na svetu v obdobju med letoma 2004 in 2011 je še najbolj podoben potepuški domači živali, ki jo je pripravljeno vzeti zgolj kakšno zavetišče. Pa še v tem primeru se stroški za hrano in cepljenja zdijo previsoki. In kako je to mogoče? Tega pa nas nikar ne sprašujte, saj smo od racionalne razlage oddaljeni tako zelo, da smo pripravljeni prisluhniti tudi teorijam o črni magiji navijačev Liverpoola, ki mu zahteve po odhodu ne bodo nikoli oprostili.
***torres***
***torres1***
***torres2***
***torres3***
