Indijska nogometna renesansa

Pred davnimi leti se je v Indiji igral dober nogomet. No, dober v narekovajih. Za evropske razmere zagotovo ne, za azijske v petdesetih, šestdesetih prejšnjega stoletja pa zagotovo. Nato se je vse postavilo na glavo.

Medtem ko so druge države ekspresno napredovale, je Indija z enako hitrostjo nazadovala. Potem ko je leta 1963 umrl Syed Abdul Rahim, oče modernega nogometa v tej državi, se je vse, kar so dolgo gradili (seveda ob pomoči Britancev, tamkajšnji vojaki so bili tisti, ki so prvi začeli brcati žogo v Indiji), hitro zrušilo kot hiška iz kart. Nekoč azijska nogometna velesila je postala azijska nogometna tarča posmeha. Država z več kot milijardo prebivalcev je zapadla v nogometni amaterizem, dolgo ni bilo nikogar, ki bi se trudil to spremeniti.

Toda zdaj so se stvari vendarle začele spreminjati na bolje. Tudi v Indiji so se pojavili ljudje, ki se trudijo, da bi nogomet postal to, kar je marsikje drugje ‒ šport številka ena. Kriketa sicer ne bo lahko pahniti s prestola, Indijci so pač nori na ta britanski šport, toda tudi nogomet dobiva vedno večje adute. Ob tem ne sme priti do pomote: nogomet imajo v Indiji še kako radi. A v prvi vrsti mednarodnega. Domačega pa niti ne. Tega bi najlažje opisali z eno besedo: kaos. No, vsaj do pred kratkim je bilo tako. Leta 2007 so se stvari začele premikati na bolje z ustanovitvijo tako imenovane I-league, ki je v določenih predelih Indije še kako priljubljena.

Zdaj pa je tik pred zagonom projekt, ki bi lahko še precej bolj navdušil. Od oktobra do decembra letos bo na sporedu prva sezona indijske superlige, ki bo po vzoru severnoameriške lige MLS zaprtega tipa. Projekta so se lotili predvsem številni bogataši in znani Indijci, na pomoč so priskočili še tujci. Vseh osem klubov ima zanimivo lastniško ozadje: pri Atleticu iz Kolkate ima prste zraven španski prvak Atletico iz Madrida, pri Pune Cityju italijanski prvoligaš Fiorentina, Delhi Dynamos se je povezal s Feyenoordom. Goo ima v lasti 38. najbogatejši Indijec, eden od lastnikov North East Uniteda je tudi John Abraham, eden najboljših indijskih igralcev kriketa vseh časov. Velja omeniti tudi nemalo zvezdnikov Bollywooda, hindujske filmske industrije, v kateri se obračajo milijarde, ti so prav tako pristopili k projektu in s svojo priljubljenostjo še povečali zanimanje za novonastali projekt.

Denar za nobenega od osmih klubov ne bi smel biti problem, zato ne čudi, da je igranje v indijski superligi že napovedalo tudi ogromno nogometašev, ki so se v preteklosti dokazovali in dokazali v Evropi. Za Atletico iz Kolkate bosta igrala nekdanji as Liverpoola Luis Garcia in bivši član Reala Borja Fernandez, za North East United Joan Capdevila, ki ima izkušnje iz Villarreala in Benfice, za Pune City so že podpisali Italijani Bruno Cirillo (Inter, Lecce, AEK, Metz), Emanuele Belardi (Juventus, Udinese), Davide Colomba (Ascoli), Daniele Magliocchetti (Roma, Cagliari) in celo sloviti Francoz David Trezeguet. Prihod so napovedali tudi drugi: recimo Šved Freddie Ljungberg, ki se je zaradi tega vrnil iz pokoja, in Robert Pires, oba sta nekdanja zvezdnika Arsenala. Sledili naj bi jima še številni drugi.

Tekmovalni del bo sicer sestavljen iz dveh delov: v rednem se bo vsak klub z vsakim pomeril po dvakrat (enkrat doma, enkrat v gosteh), štirje najboljši se bodo nato prebili v končnico. V polfinalu bo sistem tak kot v evropskih pokalih, o preboju v finale bosta torej odločali dve tekmi. V finalu bo prvaka dala ena tekma med najboljšima kluboma.