Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Urška J.J. Rizvin
Urška J.J. Rizvin
20.03.2015 12:59:52
Deli članek:

Takšne in drugačne kape

Živijo! Zdaj, ko se zima poslavlja in mi ni treba več oblačiti debelih bund in kupovati kap, ki jih redno pozabljam v lokalih, mi je prav všeč. Ker se nekaj časa že nismo brali, vam povem, da sem si privoščila teden dni smučanja in potem še teden dni na toplem, na otokih, kjer naj bi imeli kanarčke, imajo pa predvsem veter.

Aha, ko sem se spomnila na kape, mi je na misel prišla zgodba, ki mi jo je povedal neki Gorenjec, strastni navijač hokeja, skokov in alpskega smučanja. Srečala sem ga na vetrnih otokih, kjer je bil z ženo, in zapletli smo se v pogovor. Je velik navijač Anžeta Kopitarja, zato je bil pred leti neizmerno ponosen, ko je Anže začel igrati v ligi NHL, in povedal je, da je hodil naokoli kot puran, ko so Kingsi prvič osvojili Stanleyjev pokal.

Potem pa je bil malce razočaran. Zakaj? Povedala bom, zakaj. Šel je na letališče, ko je Anže prispel s pokalom v Slovenijo. Anžeta je pričakalo veliko navijačev, a kljub temu je njihovo število doseglo samo eno desetino tistih, ki so pričakali slovensko nogometno reprezentanco, ko se je prvič uvrstila na svetovno prvenstvo. Vseeno je prišlo okoli tisoč ljudi.

Moj sogovornik ni pričakoval, da bo Anže delil kape in majice svojim zvestim navijačem, ki so vstajali ponoči po našem času, da bi gledali njegove tekme. Ni pa tudi pričakoval, da bo Anže prodajal kape in majice. Zdelo se mu je popolnoma neumestno, da vrhunski športnik, ki zasluži milijone, domačim navijačem, ki jih spet ni toliko, prodaja izdelke s svojo blagovno znamko.

Moj Gorenjec je bil letos v Mariboru na tekmi svetovnega pokala v alpskem smučanju. "Končno," je rekel: "Končno je Tina naredila nekaj za zveste privržence." Tina je namreč na žrebanju startnih številk na glavnem trgu v mestu med ljudi pometala nekaj volnenih kap, seveda v barvah svojega glavnega sponzorja. Ta poteza se mu je zdela zelo dobra, čeprav so mu vsi govorili, kako zadrgnjena je Korošica.

Pohvalil pa je nogometaše, ki redno dajejo svoje drese v dobrodelne namene. To se mu zdi zelo prav in pravi, da je že kupil dres Samirja Handanovića, ker je šel denar za dobro stvar, čeprav zaradi stanja v naši državi vse manj verjame tem stvarem. Pa vseeno. Tudi meni se zdi, da bi morali uspešni slovenski športniki, predvsem tisti, ki služijo dober denar v tujini, saj jih ni tako veliko, malce več pozornosti nameniti navijačem doma. Navsezadnje bodo verjetno po karieri živeli v Sloveniji in priljubljenost še nikomur ni pretirano škodila.

No, na otokih me je prav gnjavil neki atletski trener iz Nemčije, ki je bil tam na pripravah s svojo skupino. Ko je izvedel, da sem iz Slovenije, je načel z menoj pogovor o smučanju. Govoril mi je o Tini Maze in njeni priljubljenosti pri nas in jo primerjal z Mario Höfl-Riesch. Govoril mi je, kako je bila Maria priljubljena v Nemčiji in kako so priljubljeni skakalci.

Vendar, je poudaril, je bila priljubljenost omejena na južno Nemčijo ali kar na Bavarsko. Zelo uspešni atleti so bili morda celo manj prepoznavni, vendar jih je vseeno poznalo več ljudi, ker so bili prepoznavni po vsej Nemčiji, poleg tega pa je atletika tam zelo cenjen šport. Razložila sem mu, da atletiki v zimskem času v Sloveniji nihče ne posveča pozornosti, ker se daje prednost smučanju in skokom. Čudil se je, ko sem mu dejala, da nihče ne spremlja dvoranskih prvenstev, še manj pa nekih zimskih pokalov v metih. Zašla sva v nevarne vode, ko sva začela primerjati športe med seboj. Dejal mi je, da je uvrstitev atleta na dvoransko prvenstvo enaka uvrstitvi med deseterico na svetovnem pokalu v smučanju.

Morda to res drži, vendar sem potem pokazala na organizacijo tekem – svetovni pokal v smučanju ima za seboj cele turistične regije in nagradni sklad za vsako tekmo, ki znaša vsaj 100.000 evrov, medtem ko se v atletiki borijo za kikiriki, kokakolo ter čast in slavo.

Seveda ljudi bolj zanima, kako se nekdo v mondenem in malo manj mondenem svetu bori za slavo in denar, kot pa samo za slavo v neki dvorani ali na stadionu bogu za hrbtom. To je tako kot vse drugo danes – odločajo trg, ponudba in povpraševanje. In ljudje si bolj želijo videti smučarje, pa čeprav dobri prihajajo samo iz petih držav, kot pa atlete, ki tečejo, potem pa se praznih žepov odpravijo domov.

Pa lupčka do prihodnjič.