Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Urška J. J. Rizvin
Urška J. J. Rizvin
02.01.2015 13:06:17
Deli članek:

Vse dobre stvari so tri

Živijo! Preveč, preveč sem bila utrujena, da bi šla za novo leto ven. Teden pred silvestrovim smo morali po stari navadi vsak dan na kakšno nazdravljanje, ki se je pač malce zavleklo.

Če se po starem novo pozna, potem se bom v letu 2015 zredila za 26 kilogramov, poleg tega pa bi morala na kakšno odvajanje. Ampak sem preživela, vsi smo preživeli. No, vsaj večina od nas, nekateri so še vedno izgubljeni v času in prostoru.

Sem pa v trenutkih polne razsodnosti veliko razmišljala o športnem letu 2014. Kaj se je zgodilo takega, da bi bilo treba podčrtati z rumeno. Moram reči, da kar veliko, izpostavila pa bi tri stvari: mariborske nogometaše v ligi prvakov, osem slovenskih kolajn na zimskih OI v Sočiju in novega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije.

Po mojem skromnem mnenju so bile te tri stvari nekakšni mejniki za slovenski šport, ki bodo obravnavani tudi zgodovinsko. Zakaj? Zato ker ne bomo nikoli več osvojili osem kolajn na zboru najboljših zimskih športnikov na svetu, ker je Maribor pokazal in dokazal, da se da tudi iz Slovenije v nogometu priti med elito, ker se je v slovenskem športu končalo neko obdobje sorazmerne varnosti in mirnosti, ko je barko precej mirno vodil Janez Kocijančič.

Razmišljala sem tudi o tem, kaj nam bo prineslo športno leto 2015, pa si nisem izmislila ničesar pametnega. Sploh ne vem, kaj lahko pričakujem. Se mi zdi, da bi bila najbolj vesela uvrstitve naše nogometne reprezentance na Euro 2016 ter uspeha Tine Maze na svetovnem prvenstvu in v svetovnem pokalu. Oboje se mi zdi kar realno oziroma dosegljivo.

Ampak v letu 2015 bi slovenskemu športu najbolj privoščila, da ljudje, ki delajo v njem, začnejo delati v njegovo korist. No, saj ne mislim, da vsi delajo samo za lastno korist, ampak velikokrat se mi zdi, da delajo le na svojem vrtičku. Slovenski šport se mi zdi kot veliko panonsko polje (v Prekmurju je nekaj res velikih in lepih) z odlično zemljo, v kateri bi še iz kamna zraslo zelje. Težava pa je, da je to polje razdeljeno med tisoč tako imenovanih kmetov (raje bi jih imenovala vrtičkarji), vsak od njih pa na svoji zaplati goji vsak svojo kulturo – od zelja, jajčevcev do brstičnega ohrovta.

Seveda je potem težava s kultiviranjem, saj majhnih zaplat ne morejo orati s traktorjem, ker bi zavili na sosedovo njivo, kar pa slednji ne pusti. In tako imajo vsi sicer dokaj lepe vrtičke z lepim korenjem ali pšenico, vendar pravega učinka ni. Vse težje s svojimi produkti prodirajo na svetovni trg, ker je butična pridelava preprosto predraga. No, dovolj je kmetijstva.

Hočem povedati, da je zdaj pa res čas, da se športi začnejo med seboj povezovati in delati skupne projekte – nogomet z atletiko, hokej z odbojko, košarka s plavanjem ... Prej ko bomo v slovenskem športu prerasli majhnost, vrtičkarstvo (naj mi vrtičkarji Fondovih blokov oprostijo) in oportunizem, prej ko se bodo vsi odgovorni usedli skupaj in poskušali skupaj najti rešitve za šport, prej bo zasvetila luč na koncu tunela. Samo enoten slovenski šport lahko kaj doseže – tudi spremembo zakonodaje, ki jo imajo mnogi funkcionarji vsak dan na tapeti. In veliko sreče v letu 2015 ti moj slovenski šport.

Pa lupčka do prihodnjič.