Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Urška J. J. Rizvin
Urška J. J. Rizvin
10.10.2014 14:25:43
Deli članek:

Pravi kralj ve, kako mora biti kralj

Živijo! Zdi se mi, da mi tole indijansko poletje kar prija.

Na ameriški celini so ta izraz za nenavadno toplo in suho vreme od konca septembra do sredine novembra uporabljali že v 18. stoletju, niso pa našli nobenega pravega vzroka, zakaj se reče indijansko. Ampak, pomembno je, da je toplo, če že poleti ni bilo. Zato se bom ta vikend odpravila na podaljšan konec tedna, saj smo se dogovorili za piknik, na katerem bomo prespali v gozdu. Utegnilo bi biti prav zanimivo.

Sem pa v tem tednu s prijatelji kar veliko govorila o slovenskem športu, posebej ker smo si družno ogledali sobotni nogometni derbi med Mariborom in Olimpijo. Zbrali smo se že v soboto za kosilo na tržnici in pokušali razne dobrote (tako v trdnem kot v tekočem stanju), zvečer pa smo se usedli v lokal, lastnik katerega je Slovenec in ima tudi slovenske programe. To je tu v Den Haagu precej redko (če sem poštena, poznam samo tega), zato smo Slovenci zelo redni gostje tega lokala.

No, gledali smo tekmo in kar nekaj prijateljev, ki niso Slovenci, je bilo navdušenih nad nogometom, naključni obiskovalci lokala pa so bili prepričani, da gledamo derbi francoske lige. Potem sem morala do zgodnjega jutra razlagati o rivalstvu med Mariborom in prestolnico, o zelenih in vijoličastih, o Zahoviću, Katancu, o reprezentanci ...

Poslušali so me z odprtimi usti, ko sem govorila, da vem, da je težko prebaviti nogometno, pa ne samo nogometno, mejo na Trojanah. Da vem, da je težko v glavah preklopiti iz vijoličaste ali zelene v čisto pravo modro-belo-rdečo. In da je prav, da na dvorišču domače stolpnice držimo palce za mulce iz svojega nadstropja, saj so ne nazadnje oni tisti, s katerimi se videvamo vsak dan, ki jim prvi zjutraj rečemo dobro jutro.

Toda povsem druga pesem je, ko moramo stopiti iz svojega dvorišča. Navzven so vsa nadstropja ista, vsi mulci so pač iz naše stolpnice in naenkrat so vsi naši. In ko smo tam zunaj, bomo vsi skupaj branili svoj vhod in postavili neprebojen zid fantom iz sosednje stolpnice. Pa je bil v naši družbi tudi sodelavec iz Avstrije, ki je govoril o "sovraštvu" med Dunajem in drugimi mesti v naši severni sosedi. Govoril je popolnoma enako zgodbo kot jaz. Hm, zanimivo. In verjetno bi se našle še kakšne države, ki imajo podobne težave. No, na Nizozemskem pa ni tako. Prebivalci Den Haaga, ki je prestolnica, se ne počutijo nič več in nič manj vredne kot Amsterdamčani. In obratno.

Ampak še malo se bom vrnila na veliki derbi. Navdušil me je Andraž Šporar in prav čakala sem na kakšen daljši pogovor z njim v Ekipi. Pa sem poklicala kolege na uredništvo, ki so mi povedali, da pogovora s Špokijem ne bo. Zakaj, mi niso hoteli povedati. Ali sam noče, da se pojavi v Ekipi? Je postal prevelika zvezda za nacionalni časopis? Morda pa mu je kdo rekel, da se ne sme pojaviti v Ekipi?

Včasih teh športnikov res ne razumem. Uspeh ali pa kakšna dobra igra jih, kot kaže, tako povzdigne, da mislijo, da so svetovne zvezde. Da ne boste mislili, da jim ne privoščim. Vsakemu športniku, posebej pa slovenskemu, privoščim, da si da na glavo krono, toda najbolj moder kralj je tisti, ki zna ravnati modro, ki se zna približati ljudem, saj ve, da je to eden ključnih pogojev, da bo dolgo kralj. Drugače bo vse skupaj res hitro minilo.