Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
18.12.2014 10:19:47
Deli članek:

Prišel je Weah, Baresi bo spet očka

Ena najbolje varovanih skrivnosti italijanskega nogometa ali ena največjih izmišljotin?

Urbana legenda o propadu ene najboljših ekip v nogometni zgodovini ali dejanski razlog za ta propad? Nikoli pojasnjen splet sumljivih dogodkov, potez in okoliščin ali neverjetna zgodba o prevari, izdajstvu in neskončni sramoti?

Zgodovina športa ne pozna le dejstev, v njej pa bi težko našli večjo intrigo od vprašanja, kaj se je dogajalo s prvorojencem legendarnega Franca Baresija. V kolikšni meri je imel pri njegovem prihodu na svet prste vmes nizozemski zvezdnik oziroma v kolikšni meri je imel vmes nekaj, kar je od prstov nekoliko daljše? Oziroma v primeru Ruuda Gullita precej daljše.

Čeprav je bila Italija ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja še precej bolj mačistična kot dandanes in je bila odkrita homofobija v tej državi nekaj najbolj normalnega, so vsaj enemu moškemu privlačnost javno priznavali tudi predstavniki istega spola. Med njimi celo magnat Silvio Berlusconi, ki je bil vedno znan kot eden najbolj osornih primitivcev in ki od žalitev na tej osnovi še vedno ne beži. Ravno nasprotno.

"Priznati mu moram, da je videti odlično. In prav tako mu moram priznati, da se mu zelo dobro podajo dolgi lasje. Zato bom pri njem naredil izjemo," je nekaj mesecev po Gullitovem prihodu k Milanu dejal omenjeni lastnik tega kluba, ki je ob prevzemu rdeče-črnih uvedel nekakšno vojaško disciplino in v poplavi čudnih odlokov med drugim ni dovolil dolgih las. "Take pričeske so za ženske, fantje pa morajo biti lepo postriženi," je trdil, a si je v primeru enega največjih zvezdnikov tistega časa premislil.


Premislil si je zaradi resnično atraktivnega videza enega od članov slovite nizozemske trojice, okrog katere se je tedaj vrtelo marsikaj. Pa ne le v Italiji, to so bili povsem drugačni časi, v katerih so na Apeninskem polotoku igrali najboljši nogometaši na svetu in v katerih so danes najmočnejše lige pobirale drobtinice. Ritem igri takrat nesporno najboljše ekipe na svetu je v zvezni vrsti dajal Frank Rijkaard, v konici napada je mreže nasprotnikov neusmiljeno polnil Marco van Basten, med njima pa je bil nekakšen možakar za vse ravno Gullit, ki je blestel tako pri organizaciji kot pri eksekuciji.

Šopek tulipanov je svojo reprezentanco popeljal do naslova evropskega prvaka leta 1988, nato pa je začel pohod na klubski sceni in Milanu prinesel zaporedni (tega od tedaj ni ponovil noben klub) zmagi v pokalu državnih prvakov, predhodniku današnje lige prvakov. Lasje so bili ob tem res najmanjši problem oziroma to sploh niso bili, Berlusconi pa se v šali ni navduševal le nad njimi in nad nogometaševimi prsnimi mišicami, ki so v delirij spravljale celotno italijansko žensko populacijo.

TAK JE BIL IN TAK JE OSTAL
"Ko gre za Gullita, bi bilo resnično škoda skrajšati karkoli na njegovem telesu," naj bi lastnik in predsednik Milana, ki je v tej funkciji seveda še dandanes, večkrat dejal v neformalnih pogovorih z novinarji in gospodarskimi veljaki. "Česa takega še niste videli," je trdil in iz visokih krogov milanskih deklet so prihajale zgolj potrditve teh besed.

Že videti zverino, o kateri je podtalno govorila vsa Italija in ki naj bi res bila nekaj zelo posebnega, je veljalo za uresničitev mokrih sanj. Kaj šele se z njo pobližje seznaniti in družiti. Seveda so sanje za marsikatero mladenko ostale neuresničene, a javna skrivnost je, da jih je Gullit vendarle osrečil nenavadno, celo neverjetno veliko. Tak je bil in tak je ostal.

Tudi njegova zadnja žena preprosto ni zdržala, pred kratkim je javnosti sporočila, da je bilo žensk v njeni postelji preprosto preveč in da danes kratkolasega žrebca pač ni mogoče niti malo spremeniti, kaj šele povsem ukrotiti. Preprosto preveč jih je bilo vedno, kombinacija pitonove želje in želje po pitonu je bila vedno premočna, v časih Gullitove največje slave in hkrati Milanovih največjih uspehov pa je bila najmočnejša.

Reuters

"Ko gre za Gullita, bi bilo resnično škoda skrajšati karkoli na njegovem telesu," naj bi lastnik in predsednik Milana, ki je v tej funkciji seveda še dandanes, večkrat dejal v neformalnih pogovorih z novinarji in gospodarskimi veljaki.

 
V Milanu so to zelo dobro vedeli, toda dolgo časa jih ni motilo oziroma so vse skupaj dojemali kot del spremljajočega spektakla. A vendar so se v drugi polovici leta 1991, potem ko je Milan škandalozno končal pohod proti tretjemu zaporednemu evropskemu naslovu in potem ko je senzacionalno ostal brez skoraj samoumevne državne krone na račun Sampdorie, pojavile prve govorice o tem, da je v rdeče-črnih nebesih nekaj narobe in da piton pri tem igra vsaj določeno vlogo.

Sledilo je vsesplošno pometanje pod preprogo, toda napetost se je stopnjevala, sporov je bilo vse več, in čeprav so ob slavju leta 1990 Milanu enoglasno napovedovali zgodovinski niz lovorik, se je na evropski prestol v devetdesetih letih povzpel le še enkrat. Tedaj kot precejšnje presenečenje in z močno spremenjeno garnituro, tista "nizozemska" pa se po letu 1991 nikoli ni zares pobrala. Zaradi pitona? Tako pravijo mnogi. Še več, zagotavljajo, da je kačja zverina poskrbela za škandal brez primere.

RODILA SE JE ZVEZDA, NATO PA ... 
Gullit je moral leta 1993 oditi, čeprav je bil na vrhuncu svojih moči in čeprav prodaja v Sampdorio ni imela niti najmanjše nogometne ali ekonomske logike. Tedaj je moral oditi tudi Ruudov tradicionalni zaveznik, njegov surinamski brat Rijkaard, čeprav je še vedno veljal za enega najboljših obrambnih vezistov na svetu in čeprav njegovega odhoda prav tako ne bi napovedal noben poznavalec nogometnih razmer.

So pa oba odhoda napovedali poznavalci zakulisja, ki so že nekaj mesecev prej začeli govoriti o Gullitovi vpletenosti v (ne)srečni dogodek družine Baresi, torej družine največje legende v Milanovi zgodovini, enega najboljših srednjih branilcev vseh časov in dolgoletnega kapetana rdeče-črnih. Nekaj mesecev pred prvimi spori v slačilnicah in pisarnah dotlej idiličnega kluba je ob koncu januarja tistega usodnega leta 1991 kultni italijanski nogometaš dobil prvorojenca.


Franco Baresi je dobil Edoarda Baresija, in čeprav so v naslednjih letih nekateri viri zadevo skušali prikazati kot posvojitev, dvomov praktično ne more biti. Obstajajo dokazi o nosečnosti Baresijeve žene, obstajajo dokazi o pričakovanju rojstva naslednika enega največjih vseh časov in navsezadnje obstaja tudi naslovnica klubske revije, na kateri sta se ob naslovu Rodila se je zvezda fotografirala sin in oče oziroma domnevni oče. Obenem pa je to tudi zadnja in edina fotografija danes že skoraj 24-letnega človeka, čigar življenje so usodno zaznamovale govorice, zdrahe in obtožbe.

Že neposredno po izidu omenjene publikacije so mnogi s prstom kazali na otrokovo barvo kože in na njegove lase. Svetlolasemu nogometašu z modrimi očmi in njegovi ženi z dolgo zlato pričesko ter s še več modrine se je rodil temen otrok s črnimi očmi in sumljivo nakodranimi črnimi laski. In če je verjeti najbolje obveščenim, so bile te otrokove lastnosti iz meseca v mesec bolj izrazite, napetost pa naj bi bila temu primerna iz meseca v mesec večja.

Bojda že ob prvem rojstnem dnevu italijanskega nogometnega prestolonaslednika ni moglo biti pravega dvoma, ob drugem pa sploh nobenega. Ob drugem, torej na začetku zelo pomembnega in v določenem pogledu prav tako usodnega leta 1993.

IN POTI NAZAJ NI BILO VEČ
Splošno sprejeto, pa čeprav nikoli potrjeno dejstvo je, da je bil otrok mulat in da je zrasel v mulatskega mladeniča. Posvojitev? Kot rečeno, zaradi skoraj neizpodbitnih dokazov je nihče ne omenja kot resne možnosti, čeprav se je par, ki je ne glede na vse ostal skupaj, leta 1996 za drugega otroka odločil ravno po tej poti.

Kakšna tretja teorija? Italijanski mediji se z njo nikoli niso resneje ukvarjali, pravzaprav se po uradni poti nikoli niso resno ukvarjali z zadevo kot celoto. Z navdušujočim spoštovanjem do največje legende in z navdušujočo diskretnostjo so vse od tedaj vprašanje puščali povsem pri miru in tako bo verjetno za vse večne čase. Smo pa skozi leta iz številnih zelo uglednih novinarskih ust Apeninskega polotoka, ki o zadevi kajpak niso pripravljeni javno govoriti, slišali veliko zagotovil, da je resnici prepričljivo najbližje teorija ulice, ki se fascinantno sprehaja med urbano legendo in kredibilno razlago dogodkov.

Ta teorija je že pred nenadnim odhodom obeh nizozemskih prijateljev začela govoriti o prijateljevanju Baresijeve žene tako z Gullitom kot z Rijkaardom in o njeni želji po spoznavanju … saj veste, česa. Lahko si predstavljate, kaj se je s to teorijo zgodilo, ko je moral oditi eden in ko mu je hitro sledil tudi njegov tesen zaveznik, po nekaterih trditvah v tistem času celo drugi osumljenec.

Prodaja obeh Nizozemcev je predstavljala olje na ogenj in je govorice o usodnem prešuštvu še močno okrepila, prelomen dogodek na področju njihovega pojavljanja v javnosti pa se je sočasno s popolno (in še vedno aktualno) prekinitvijo stikov med tulipanoma in kapetanom zgodil na prvem mestnem obračunu Milana in Interja v sezoni 1995/96.

Šlo je za prvi veliki milanski derbi, na katerem je v rdeče-črnem dresu zaigral Liberijec George Weah, prva resnično slavna temnopolta okrepitev kluba po slovesu Nizozemcev. Z njim je bil v udarni enajsterici kajpak tudi Baresi, vsa Italija pa je preprosto otrpnila, ko se je že v prvem polčasu oglasila množica navijačev črno-modrega rivala. "Prišel je Weah, prišel je Weah, Baresi bo spet očka," je donela pesem na kultnem stadionu Giuseppe Meazza v prav tako kultnem parku San Siro. In ko je zadonela še nekajkrat, poti nazaj ni bilo več, Gullitovo očetovstvo je na temo Baresijevega sina postalo vseprisoten meč nad italijanskimi nogometnimi glavami.

RESNICA JE V OČEH POSAMEZNIKA
Nekateri so šli celo tako daleč, da so sprožili govorice o prijateljevanju liberijskega napadalca in Baresijeve žene, pri čemer so kot gobe po dežju rasle šale, potem ko je kapetan Milana ravno v tisti sezoni posvojil svojega drugega otroka. A te govorice so čista neumnost, o tem ni nobenega dvoma. Če nič drugega, je Weah vedno veljal in še vedno velja za vzornega družinskega očeta in moža, pa tudi sicer tako nadaljevanje zgodbe nima realne osnove in zgolj meče senco na kredibilnost nizozemskega dela teorije o prešuštvu.

Kar zadeva ta del, pa so stvari povsem drugačne in neprimerno bolj resne. Mnogi menijo, da so govorice tako glasne in tako splošno znane, da bi jih kadarkoli v slabih 24 letih katerakoli od vpletenih strani zanikala, če v njih ne bi bilo vsaj malo resnice. Večina dobro obveščenih pa tako ali tako zagotavlja, da jo je precej več kot le malo. Resnice namreč. In naj zadevo obračamo, kakorkoli hočemo, dokazov (tako neposrednih kot posrednih) za pitonovo seme v maternici kapetanove žene in za vse pripadajoče zaplete je neprimerno več kot dokazov proti njemu.

Pravzaprav obstajajo praktično le dokazi za, medtem ko je kakšnega proti mogoče najti le z ogromno skrajno trmaste volje in z zelo dobrim povečevalnim steklom. Kot rečeno, neizpodbitnih dejstev verjetno ne bomo poznali nikoli. Ne dejstev o spočetju, ne dejstev o očetovstvu, ne dejstev o sporih pri Milanu, ne dejstev o prodaji nizozemskih nogometašev, ne dejstev o razlogih za precej prehiter razpad ekipe, ki je dosegla ogromno, a glede na potencial in tedanjo konkurenco na evropski sceni vsekakor premalo.

Mnenje si mora glede na govorice, namigovanja, odsotnost zanikanja, izginotja, bolj ali manj nenavadne okoliščine in mehaniko dogajanja ustvariti vsak sam. Pri tem je seveda povsem sprejemljivo, če se tudi vi s tem sploh ne želite ukvarjati, in povsem razumljivo, če menite, da se ne bi smeli niti mi. Če na stvar gledate drugače, pa premislite in izoblikujte svoj pogled. Čeprav vam ga nismo podali neposredno, ste našega verjetno razbrali in ga posledično poznate.

Galerija