Naprej, naprej, naprej!

V Franciji je veliko legendarnih, mitskih vzponov, o katerih kolesarji govorijo spoštljivo, z izbranimi besedami. Madeleine, Tourmalet, Alpe dHuez in Galibier, vsi po vrsti mogočni očaki, vsak s svojo zgodovino, toda Mount Ventoux, ta provansalski velikan, ima prav posebno mesto med njimi. In prav na njegovih neštetokrat prekletih in od vetra oguljenih pobočjih pod neusmiljenim provansalskim soncem je tistega četrtkovega popoldneva od enega roba do drugega neprisebno, nekontrolirano cikcakal Tommy Simpson, preden je dober kilometer pod vrhom mrtev obležal ob robu ceste. Star je bil 29 let.

Srhljive podobe, posnete iz neposredne bližine, s spremljevalnega motorja, kažejo moža na robu smrti, ki je iz vrtljaja v vrtljaj bližje pogubi. Bledega ter dehidriranega zombija udrtih lic in praznih oči, ki je šel predaleč, čez mejo in zato plačal najvišjo ceno. Kako drugačna podoba od tistega nasmejanega Tommyja, ki je bil zaradi svoje bojevitosti in svojevrstnega šarma ljubljenec množic. Mr. Tom, kot so mu rekli. Bil je največji sin britanskega kolesarstva, kot prvi in vse do Chrisa Hoya edini kolesar, ki je postal BBC-jeva športna osebnost leta, kar je eno največjih priznanj na Otoku, kjer nikakor ne manjka športnih junakov. Njegov življenjepis, seznam zmag, je eminenten. Dirka Po Flandriji, Bordeaux-Paris, Milan-San Remo, dirka Po Lombardiji ter naslov svetovnega prvaka zgovorno govorijo o tem, za kakšnega asa vrtenja pedal je šlo.

Mavričasta majica iz leta 1965 je bila krona kariere, a priljubljen ni bil zgolj zaradi uspehov. Eleganten, z vedno pripravljenim nasmeškom, karizma je bila tista in pa sla po življenju. Lust for life, kot pravijo Angleži, oziroma Joie de vivre, kot pravijo Francozi, ki so ga vzeli za svojega in ga čislali zaradi bojevitosti ter trme, ki jo je podedoval po očetu rudarju. Na juriš, do skrajnih meja telesa in uma. Strastni britanski buldog svojevrstne drže na kolesu, ki jo je kopiral po svojemu idolu Faustu Coppiju. Tragedija Toma Simpsona pa je bila ta, da je bila njegov zaščitni znak hkrati tudi njegova ahilova peta. Njegovemu impulzivnemu instinktu za napad ter potiskanju samega sebe do in prek meja vzdržljivosti telesa nikakor ni bilo mesta na neizprosni večtedenski dirki, kot je Tour. Na Touru leta 1967 pa se je znašel pod pritiskom.

UBIJALSKI KOKTAJL
Zadnjih dveh ni končal, potreboval je dober rezultat, še toliko bolj, ker je bila to, po njegovem prepričanju, ena zadnjih priložnosti, da si pri 29 letih zagotovi še zadnjo bogato pogodbo, po kateri bi se nato lahko mirne duše upokojil. Ali uvrstitev na zmagovalni oder ali pa nekajdnevno prevažanje v rumeni majici, da znova opozori nase. Zmaga na enotedenski dirki Paris-Nica je bilo dobro znamenje, prvi znaki za alarm pa so se prižgali na Vuelti, ki je bila takrat na sporedu pred Tourom. Dobil je sicer dve etapi, a ga je moral športni direktor Peugeota Gaston Plaud dobesedno zvleči s kolesa, ko je odsotno cikcakal pri vzponu na Port d'Envalira. Kot neke vrste zlovešča napoved tistemu, kar je sledilo nekaj mescev pozneje.

Tour je začel solidno, čeprav v angleškem moštvu, tisto leto so vozile nacionalne ekipe, ni imel dostojnega spremljevalnega orkestra. Potem pa je prišla težka, peklenska alpska etapa, ki je terjala hud davek. Pojavile so se želodčne težave, njegov mehanik se je pozneje spominjal, kako je moral z vodno cevjo s kolesa sprati urin in drek. Ko ga je Gaston Plaud, taisti Plaud, ki ga je v Pirenejih zvlekel s kolesa, usodnega dne srečal v Marseillu, je mislil, da je uzrl smrt. "Pred mano je stal zelo utrujen mož. Bled, odsoten, vedel sem, da se ne znajde v vročini, moledoval sem ga, naj odstopi." Ni zaleglo, umika Simpson pač ni poznal, tega ni bilo v njegovem repertoarju.

Pričevanje novinarja in prijatelja Jeana Bobeta je še bolj pretresljivo. "Njegove grimase na startu ne bom nikoli pozabil. Kot da bi prebral mojo zaskrbljenost, je iztegnil jezik, na njem pa pet tablet tonedrona, njegovega priljubljenega amfetamina." Že takrat so bili bolj ali manj vsi v karavani zavezani dopingu, resda ne tako sofisticiranemu in izpopolnjenemu, kot je bil tisti, ki je dobra tri desetletja pozneje na kolesarski panteon pripeljal moža iz Teksasa. Že takrat je veljala tudi omerta, zakon molčanja, o tem se izven posvečenega kolesarskega kroga, pelotona, ni govorilo.

A jedlo, jemalo se je in to ne v majhnih količinah. Predvsem amfetamine, Simpson pa je zaradi želodčnih težav vse skupaj zalival s konjakom ter kokakolo, in če k temu prištejemo še neznosno vročino, živo srebro se je tistega dne povzpelo na 45 stopinj, ter izčrpanost, dobimo ubijalski koktajl. Pravzaprav je bil pogubljen, še preden je zapeljal v strmino. Na začetku dobrih dvajset kilometrov dolgega vzpona je bil še vedno v vodilni, elitni skupini šesterice, a že takrat na meji ali vsaj blizu nje, v rdeči coni. Prava drama pa se je začela, ko je prišel šest kilometrov pod vrhom, pri Chalet Reynardu, iz gozda na plan. Iz rdeče cone naravnost v območje somraka.

KO ZASLIŠIŠ ČRIČKE
"Ko zaslišiš tiste preklete čričke, takrat veš, da se začenja resnični pekel." Neznosna vročina in višina, svojevrsten krematorij, kjer je zrak redek in kjer ni ne duha ne sluha o senci, vse pa še najbolj spominja na lunino površje. Najbolj krut, najostudnejši, a hkrati najprivlačnejši naravni športni amfiteater. Sonce neusmiljeno pripeka, svetilniku podobna vremenska postaja na vrhu pa se zdi kot fatamorgana. Tako blizu, a tako daleč. Simpson, dehidriran in takrat bržčas z eno nogo že v onstranstvu, je začel vse bolj zaostajati, potem je nastopilo zlovešče cikcakanje. Ko je kakšen kilometer in pol pod vrhom prvič padel s kolesa, je do njega pritekel moštveni mehanik Harry Hall. "To je bilo to za danes, Tom," ga je v solzah skušal prepričati in rešiti pred samim seboj. "Moje vezi, Harry, moje vezi," mu je odvrnil Tom in nato še zadnje besede: "Naprej, naprej, naprej!" Po neki drugi različici, legendi pa tudi: "Postavite me nazaj na kolo!" Kakorkoli že, ob pomoči gledalcev je naredil še teh nekaj sto metrov, potem pa nezavesten končal ob robu, na od sonca razgretih kamnih. Še na tleh je čvrsto objemal krmilo, Hall in kolega mehanik sta mu morala na silo razkleniti členke. Oživljanje, kisikova maska, hiter prevoz s helikopterjem, nič ni pomagalo. Veličastni Ventoux je bil za 29-letnega Tommyja Simpsona gora pogube.

V njegovem hrbtnem žepu so našli amfetamine, v njegovi krvi alkohol. Ko so v novinarskem središču nekaj pred šesto popoldne v kratkem sporočilu za javnost oznanili njegovo smrt, je nastopila smrtna tišina, utihnili so tudi pisalni stroji, orožje sedme sile, ki sicer drugače nikoli ne obmolkne. A Tour je šel dalje, "show must go on". Naslednji dan je po dogovoru karavane kot v spomin in poklon Simpsonu slavil član njegove britanske ekipe, v Pariz se je v rumenem pripeljal domačin Roger Pingeon. Simpsonovega pogreba se je udeležilo prek pet tisoč ljudi, med drugim tudi njegov moštveni kolega pri Peugeotu, vzhajajoča zvezda Eddy Merckx. Blizu mesta, kjer je obležal, so mu po vzoru na v Himalaji umrle alpiniste postavili spominsko ploščo, ki je postala svojevrsten romarski kraj za kolesarje z vseh koncev zemeljske oble, kamor pa namesto sveč prinašajo bidone. Vsej kontroverznosti navkljub njegova legenda živi dalje.

Lani je 13. julija etapno zmago na Touru slavil David Millar, nekdanji dopingiranec, zdaj pa eden najglasnejših nasprotnikov te rakave rane kolesarstva. "Redkokdaj sem bil tako odločen. Neverjetno, kaj lahko storita ljubezen ter ponos in to na 45. obletnico smrti Tommyja Simpsona. Svet je nor," je je v svojevrsten hommage na twitterju zapisal mnogo prezgodaj umrlemu rojaku.