Upornik s kokoško na vrvici

To so bile leta hipijev, leta Beatlov, leta revolucionarnih sprememb, leta, v katerih so se drugačni odločili, da se ne bodo več skrivali. Seveda pa to ne pomeni, da je svetu zavladala anarhija. Takrat sta med seboj trčila dva povsem drugačna svetova, začela se je bitka, ki se je zavlekla tudi v sedemdeseta, osemdeseta. Na koncu so slavili otroci cvetja, danes je vse drugače. Danes je drugačnost vsesplošno sprejemljiva. Takrat ni bila. Takrat so strmeli vate, če si bil drugačen. Tedaj so ti žugali s prsti. Tedaj si bil ožigosan. Bil si pokvarjen, brez morale, brez spoštovanja. Bil si odpadnik.

Vse to je bil tudi Gigi Meroni. Pa mu ni bilo mar. Bil je pač ekscentrik. Pravijo, da je nanj še kako vplivalo tudi dejstvo, da je pri vsega dveh letih izgubil očeta. Skupaj z bratoma je gor rasel le ob materi, ki je večino časa razmišljala, kako preživeti. "Bila je stroga, a poštena in odprtega duha," je izjavil davno tega. Kot otrok je bil hiperaktiven, dolgo se je iskal, preden ga je prevzela umetnost. Posvečal se je slikanju, oboževal je literaturo, poslušal je jazz. Preden se je lotil športa, je kot vajenec služboval v tovarni s svilo, specializiral se je za svilnate kravate. Toda čeprav je bil dober v marsičem, je bil najboljši v - nogometu. Tega je začel v rodnem Comu igrati že kot zelo mlad. Njegova soigralca na lokalnih travnikih sta bila istega leta rojeni Gianni Riviera in leto dni kasneje rojeni Gigi Riva, ki danes veljata za ena največjih italijanskih nogometašev vseh časov. V mestu ob comskem jezeru je tudi začel profesionalno kariero, toda že po letu dni je prestopil v Genoo. Tam ni potreboval dolgo, da je obnorel navijače. Bil je pač posebnež; bil je dribler, bil je atraktiven nogometaš, bil je elegantna figura, bil je nekdo, ki ga nasprotniki niso znali ustaviti.

Njegovo ime je odmevalo na tekmah genovskega kluba, nemalo si jih je v živo ogledal tudi veliki Nereo Rocco. Ko so temu zaupali nalogo vrniti Torino nazaj na vrh italijanskega nogometa, je bila ena njegovih prvih potez pričakovana: za tiste čase zajetno odškodnino je v prestolnico Piemonta pripeljal Meronija. V treh letih v bordo rdečem dresu si je Gigi ustvaril status zvezdnika, ki so ga nekateri ljubi, spet drugi sovražili. Izstopal je tako in drugače, na igrišču s potezami, ki so jemale sapo. Interju je zabil gol z neverjetnim, že skoraj predrznim lobom, Torino je tedaj kot prvi po treh letih na San Siru porazil Milančane.

"Pravijo, da sem malce nor. Morda zaradi tega zabijam takšne gole. Norčije zganjam, da jezim nasprotnike in navdušujem gledalce," je v smehu dejal po tekmi. Ko je leta 1967 ponudbo zanj poslal mestni rival Juventus, je bila ta tako dobra, da jo je predsednik Torina Orfeo Pianelli sprejel. Dobil bi pač trikrat več, kot je plačal zanj. Toda v mestu se je zgodila prava vstaja. Navijači Juventusa ga niso želeli, ker ga pač niso marali, navijači Torina ga niso dali, ker so ga pač oboževali. Urbani mit pravi, da so pristaši Torina iz Fiatove tovarne zagrozili celo z vsesplošno stavko, če bo do prestopa prišlo. Nato dejansko ni in Meroni je ostal pri Torinu. A nedolgo zatem je udarila tragedija.

PO AVTOMOBILU ŠE MOTOR
15. oktobra 1967 je Torino v serie A zlahka premagal Sampdorio, bilo je 4:2. Meroni se je odločil, da bo s soigralcem Fabriziom Polettijem zmago pošteno proslavil. Imel pa je tudi še dodaten razlog za veselje: njegovo dolgoletno dekle mu je sporočilo, da je bila njena kratkotrajna poroka, med katero je že bila v razmerju z nogometašem, dokončno razveljavljena in da si bosta z Meronijem lahko končno nadela prstana. Po nekaj urah domnevnega popivanja je Meroni odšel do telefonske govorilnice in poklical svoje dekle. Ker je ni dobil, sta se s Polettijem odločila, da jo bosta počakala v baru Zambon na drugi strani ulice Corso Re Umberto, kjer je Meroni živel.

A ker sta bila malce preveč razigrana, sta sprejela usodno odločitev. Prometne štiripasovnice v temi nista prečkala na prehodu za pešce, ni se jima dalo narediti nekaj dodatnih sto metrov. Ko sta prišla na sredino prometne ceste, je bilo še vse v redu. Nato pa se je zgodilo: Meroni je naredil korak nazaj, da bi se umaknil avtomobilu, a je vseeno počilo. Nogometaša je iz nasprotne smeri zadel nič hudega sluteči v fiatu 124 coupe vozeči mladenič. Poletti je bil lažje poškodovan, Meronija je vozilo zadelo v levo nogo. Odbilo ga je visoko v zrak in na sosednji vozni pas, kjer je v nogometaša trčil še motorist na aprilli. Ta je Meronija za sabo vlekel vsaj 50 metrov, ko se je vse umirilo in je med prisotnimi zavladala panika, pa je hitro postalo jasno: poškodbe, ki jih je utrpel zvezdnik, so bile izjemno hude.

Imel je polomljene noge, zdrobljeno medenico, sesut prsni koš, močno je krvavel. Ker reševalnega vozila ni bilo od nikoder, je Meronija v bolnišnico odpeljal eden od očividcev. Tam so bili zdravniki sprva optimistični, dejali so, da nogometa res nikdar več ne bo igral, a morda bo preživel. Pa ni. Nekaj ur kasneje je umrl za posledicami hude prometne nesreče. Star je bil vsega 24 let.

CIGAN, POTEPUH, RAZCAPANEC
Prva tekma, ki jo je Torino odigral brez Meronija, je bil mestni derbi. Na stadionu je odmevalo "Gi-Gi Mero-ni, Gi-Gi Mero-ni!", z letala so na "njegovo" desno krilo odvrgli cvetje, nogometaši Torina pa so bili kot v transu. Nestor Combin, robustni Argentinec in dober Meronijev prijatelj, je potreboval vsega sedem minut za dva zadetka. Nato je prispeval še tretjega, četrtega je zabil nogometaš, ki je na hrbtu nosil Meronijev številko sedem. Torino je slavil s 4:0, do danes je to njegova največja zmaga na derbiju. Dva tedna kasneje se je Torino znašel na vrhu serie A. Prvič po tragediji Superga, ki je "izbrisala" celotno šampionsko generacijo Torina. Generacijo, ki je osvojila vse, kar se je osvojiti dalo.

Nedolgo pred tem je Meronijev pogreb združil Torinčane. Ko se je avtomobil z njegovo krsto počasi pomikal po torinskih ulicah, je ob robu stala nepregledna množica ljudi. Jokali so navijači Torina, jokali so navijači Juventusa, jokale so stare mame. Jokali so tisti, ki so mu očitali, da je kot cigan, potepuh, razcapanec, ker nosi dolge lase in gosto brado. Jokali so tisti, ki so mu med tekmami skandirali, naj si opere dolge, umazane lase. Jokali so tisti, ki so ga obtoževali, da je bil krivec (koga pač ožigosati, če ne nekoga, ki je drugačen od vseh ostalih?) za polom Italije na svetovnem prvenstvu leta 1966, čeprav je igral le na eni tekmi. Jokali so vsi, jokala je Italija. Umrl je čudoviti metulj, umrl je umetnik v nogometnih čevljih. Umrl je upornik brez razloga, nogometni James Dean.

SIMBOL SOCIALNE SVOBODE
Sedeminštirideset let pozneje Italija Meronija še ni pozabila. Verjetno ga nikdar ne bo. Pravično bi bilo, da bi se ga spomnili predvsem kot vrhunskega nogometaša, ki mu je kruta usoda preprečila, da bi dosegel to, česar je bil zmožen. A ni povsem tako. Zgodba o njem je postala legenda tudi oziroma predvsem zaradi njegovega jaza.

Ker je v času, ko so nogometaši v Italiji živeli kot vojaki, živel po svoje. Svobodno. Ker ni poslušal trenerjev, ki so mu govorili, da bo igral le, če se bo ostrigel. Ker se je naokoli vozil v športnih avtomobilih, ker je sončna očala nosil na robu nosa, ker se je oblačil v oblačila, ki jih je oblikoval kar sam in v katerih so ga tedaj gledali, kot bi danes za nekom, ki bi se po ulicah sprehajal gol. Ker je imel za domačo žival kokoš, s katero se je sprehajal naokoli, ki jo je s seboj vozil na lenarjenje ob njemu tako ljubo comsko jezero. Ker je nekoč selektorju Italije, ki je od njega zahteval drugačen zunanji videz, na tiskovni konferenci zabrusil: "Mislim, da bom lahko dobro igral tudi z dolgimi lasmi." "Verjemite mi, Gigi se ne boji nikogar. Niti hudiča!" je bil legendarni odgovor selektorja. "Bil je simbol bizarnih sposobnosti in socialne svobode v deželi, kjer je bil tedaj praktično vsak objesten tradicionalist," je ob njegovi smrti zapisal sloviti novinar Gianni Brera in dejansko na najboljši možen način zajel bistvo fanta, ki bi nogometu lahko dal še ogromno, če usoda z njim ne bi imela drugačnih načrtov.