O tem priča tudi zanimanje številnih klubov, nazadnje pa se je Verbič odločil, da bo svojo pot od poletja nadaljeval na Danskem. Pred dnevi je bil okronan tudi za najboljšega nogometaša v izboru Spinsa, v soboto pa je dosegel še odločilni zadetek za zmago nad Olimpijo in potrditev celjskih nastopov v Evropi. A v tokratnem pogovoru beseda ni tekla le o nogometu, temveč smo imeli priložnost Benjamina spoznati tudi z veliko bolj osebne plati.
Ne kot Benjamina Verbiča, člana Celja in bodočega igralca Københavna s številko sedem, temveč kot Benjamina, ki obožuje mamine palačinke, navija za Barcelono in je seveda, že odkar je shodil, povezan z okroglim usnjem. "Moja prva misel na otroštvo je nedvomno povezana z nogometom, ki sem ga začel igrati pri Nogometnem klubu Vojnik, tam sem se namreč rodil. Tudi doma sem bil cele dneve na igrišču in brcal žogo. V mojih letih še ni bilo tega, da bi bil ves čas na računalniku, tako kot so otroci zdaj," je razlagal Benjamin, ki se zaveda, da njegovo otroštvo sicer ni tako zelo oddaljeno, a vseeno opaža, da je trenutno stanje precej drugačno.
Sicer imam najraje palačinke, ki jih speče mamica (smeh). Iz babičine kuhinje pa bi težko kaj izpostavil, vse, kar skuha, je dobro. Mogoče je še najboljša pečenka štefani.
"Imeli smo že telefone in smo se kdaj tudi poklicali, ni pa bilo družabnih omrežij, veliko več smo se družili na igrišču. Mama in oče sta mi tudi povedala, da sem bil zelo živahen otrok, a sta bila kar stroga. Mislim, da jima je uspelo in se znam lepo vesti (smeh). Med drugim sta mi prepovedala uporabo kletvic, sploh mama je pazila na vsako besedo in me je opomnila, če sem rekel kaj grdega. Z bratom sva velikokrat počela kakšne neumnosti, enkrat mi je skoraj iztaknil oko, ker je vame vrgel storž," je nasmejano razlagal mlajši od obeh fantov.
Njegov brat Boštjan je več kot šest let starejši in je bil Benjaminu predvsem v mlajših letih velik vzornik. "Vedno sem si želel delati to, kar je delal on, in sem hodil za njim, po mojem sem mu bil kdaj že 'dosaden' (smeh). Toda zelo dobro me je sprejel v svojo družbo, družil sem se tudi z njegovimi prijatelji. Včasih mi sicer niso dovolili, da bi igral nogomet, in takrat sem bil kar malo žalosten."
BILI SO GLAVNI V RAZREDU, A JIH JE DOLETELA KAZEN
Sicer pa je bil že od malih nog vzgojen v športnem duhu, saj so njegovi starši rekreativni športniki. Mama igra tenis, oče pa je velik nogometni navdušenec, ki je svojo ljubezen prenesel na oba sinova, sam pa se je že pri osemnajstih odločil za delo. "Ker smo bili vsi trije moški pri hiši tako veliki ljubitelji športa, je morala na koncu vse skupaj spremljati še mama. Ko sem malo bolj začel spremljati nogomet, me je najbolj navduševal Ronaldinho, trenutno mi je najbolj všeč Lionel Messi, že od nekdaj pa navijam za Barcelono."
Ko smo ga povprašali, katera anekdota iz otroških let mu je najbolj ostala v spominu, se je najprej le zasmejal: "Res jih je bilo veliko. Se pa spomnim, da sem se v osnovni šoli v sedmem razredu s še petimi sošolci zmenil, da špricamo pouk, saj smo imeli kontrolno nalogo iz zgodovine. V tistem času je bilo precej drzno, da smo si že v osnovni šoli upali izostati od pouka. Med sošolci smo bili seveda glavni, ko pa smo naslednjo uro prišli nazaj v šolo, nam je ravnateljica vsem dala test v njeni pisarni. Na koncu nismo dosegli nič, sledile so le sankcije (smeh)."
Benjamin je tudi zaradi mame do konca najstniških let na prvo mesto postavljal šolo, nato pa jo je odrinil na stranski tir, tako da bo moral opraviti še maturo na ekonomski gimnaziji. "Veliko soigralcev pri Celju je ob igranju nogometa poskušalo še študirati, pa ni šlo. Mislim, da se bom zdaj v celoti posvetil nogometu." V šoli je imel poleg športne vzgoje najraje angleški jezik, to znanje pa mu bo zdaj koristilo tudi na Danskem. "Imel sem že svoj prvi intervju v angleškem jeziku in moram priznati, da sem imel kar nekaj treme," je z nasmeškom na obrazu razkril Benjamin.
Poleg nogometa se v poletnih mesecih rad odpravi na kakšen teniški dvoboj. Tenis je med nogometaši očitno izjemno priljubljen, prvih korakov in zamahov pa se je naučil v stričevi teniški šoli. "Ko sem bil majhen, smo veliko hodili tudi na smučanje, toda nič me ni tako zelo navdušilo kot nogomet. Tenis je šport, ki ga najraje igram v prostem času, tudi s soigralci smo se na pikniku pomerili med sabo. Kdo je najboljši tenisač med celjskimi nogometaši? Po mojih ocenah kar Blaž Vrhovec (smeh)."
MAMI TEŽJE KOT MENI
Njegov prvi šolski dan je oddaljen dobrih štirinajst let, Benjamin pa se ga še danes živo spominja. "Spomnim se, da me je bilo izjemno strah, imel sem tremo, zato me je mama peljala v šolo. Nekaj dni mi je bilo vse čudno in novo, nato pa smo se privadili. Imeli smo tudi super učiteljice, tako da nam ni bilo težko," je z nasmeškom razlagal mladi nogometaš, ki prej ni dolgo obiskoval vrtca, saj je nanj pazila kar babica.
"Na obe sem zelo navezan, res pa je, da sem z babico, ki živi v isti hiši, preživel več časa. Včasih sploh nisem želel domov, ker mi je bilo v spodnjem nadstropju tako lepo. Sploh zato, ker dobro kuha (smeh)." In kaj iz babičine kuhinje mu najbolj tekne? "Sicer imam najraje palačinke, ki jih speče mamica (smeh). Iz babičine kuhinje pa bi težko kaj izpostavil, vse, kar skuha, je dobro. Mogoče je še najboljša pečenka štefani."
Pred odhodom na Dansko je tudi naš sogovornik že usvojil nekaj kulinaričnih veščin, tako da si bo palačinke lahko spekel tudi na severu. Pred pol leta se je namreč preselil v Celje, kjer zdaj živi skupaj s še dvema soigralcema, Gregorjem Bajdetom in Blažem Vrhovcem. "Že od nekdaj sem imel željo, da bi se preselil na svoje. Vedel sem, da se bo verjetno poleti nekaj zgodilo in bom prej ali slej zapustil Celje. Na začetku niti ni bilo težko, po dveh mesecih sem imel manjše domotožje, a sem krizo prebrodil. Mislim, da je bilo mami težje kot meni. Grem pa vsako nedeljo domov na kosilo, ne nazadnje sem od doma oddaljen kakšnih deset minut vožnje."
Predvsem sem želel izkusiti, kako je, če živiš sam in moraš sam skrbeti za perilo, kuhati, pospravljati. Moram priznati, da sem se na slednje najtežje navadil. S sostanovalci smo dogovorjeni, da vsak enkrat skuha, drugi pomije.
HIŠNI DERBIJI MED BARCELONO IN ATLETICOM
Kako pa to, da se je odločil za ta korak? "Predvsem sem želel izkusiti, kako je, če živiš sam in moraš sam skrbeti za perilo, kuhati, pospravljati. Moram priznati, da sem se na slednje najtežje navadil. S sostanovalci smo dogovorjeni, da vsak enkrat skuha, drugi pomije. Zdaj smo se že navadili drug na drugega in vemo, kakšne rituale in navade ima kdo. Na začetku mi je šlo malo na živce, če kdo česa ni pospravil, ampak povedali smo si, kaj koga moti, in dogovorov se držimo. Enkrat na mesec pride tudi čistilka, da opravi generalno čiščenje."
In kako je videti skupno življenje treh nogometašev? "Vrhovec je bolj resen, prej vstaja, medtem ko jaz in Bajde loviva zadnje minute in gremo potem na trening (smeh). Radi igramo tudi igrice, gledamo serije. Vsi smo sicer že pogledali Beg iz zapora, vendar smo si ga skupaj ogledali še enkrat, poleg tega še Skrivnostni otok, Nepremagljivi dvojec in Kako sem spoznal vajino mamo. Pri igrici pa seveda prednjači Fifa, jaz in Bajde sva Barcelona proti Atléticu (smeh). Vrhovec že od malega pozna Oblaka, tako da ga velikokrat kaj vpraša. To je njegov sanjski klub."
Povprašali smo ga tudi o njegovi otroški želji, da bi postal natakar, kar je v intervjujih že nekajkrat razkril: "To sem enkrat, niti ne vem zakaj, omenil v intervjuju, novinarji pa so to takoj zagrabili (smeh). Res sem enkrat delal v lokalu, v katerem sedimo zdaj, a ne zares, temveč so o meni delali zgodbo in sem postregel kavo. Ko sem bil majhen, sem rekel, da hočem biti natakar, ker so bili lepo oblečeni v srajce. Kdo ve, mogoče bom v starejših letih natakar (smeh)," je veselo razlagal Benjamin, ki si je po koncu prijetnega klepeta nadel predpasnik.
MUJČINOVIĆ JE VEDNO NA TAPETI
Preboj med vzhajajoče zvezde slovenskega nogometa mu je uspel v dresu Celja, ki mu bo za vedno ostal v lepem spominu. Tu se je med drugim naučil razmišljati kot profesionalni nogometaš, vse skupaj pa je še nadgradil z delom z osebnim trenerjem. "Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil na vse to. V srednji šoli tako ali tako bediš do enih ali dveh zjutraj in ješ svinjarijo. Zdaj pa sem se navadil drugače in mi prav nič ne manjka. Pomembno mi je, da ves teden pravilno jem in dovolj spim, da sem v soboto pripravljen na tekmo," zrelo razmišlja enaindvajsetletni nogometaš, ki ne pogreša niti tistega tipičnega najstniškega življenja. "Veliko je bilo odrekanja, toda hkrati sem imel čas tudi za zabavo s svojimi vrstniki. Pred tekmo nikoli v življenju nisem šel ven in tudi ne bom, smo pa zato šli po tekmi."
Celje si je prav po zaslugi njegovega zadetka proti Olimpiji zagotovilo kvalifikacije v ligi Europa, Benjamin pa si bo svojo zadnjo sezono v knežjem mestu zapomnil predvsem po odličnem vzdušju v slačilnici, ki se je kazalo tudi na igrišču. "Sicer se vsi veliko šalimo, je pa Bajde pravi klovn. Tudi Mujčinović se rad pošali, čeprav je star dvainštirideset let (smeh)." Ko smo se nazadnje mudili v Celju na kavi s Sebastjanom Gobcem, nam je zaupal, da mlajši velikokrat poskrbijo za kakšno šalo ali neumnost. Kaj točno, nam takrat ni želel izdati, smo pa povprašali Benjamina: "Veliko je izzivanja na račun obeh najstarejših. Predvsem Mujčinovića, ker nima žene in otrok, in če ga vidimo, da se pogovarja s kakšno punco, ga vedno kaj 'prcamo'. Tudi on se rad šali z nami, čeprav bi nam lahko bil oče," se je na ves glas zasmejal Verbič.
POLN STADION IN NASMEH NA OBRAZU
Naš sogovornik prosti čas rad izkoristi za druženje s kakšno punco, čeprav resne (še) nima. "S prijatelji se radi zapeljemo na obalo ali na jezero, igramo družabne igrice. Ker vem, da bom šel, se zdaj poskušamo čim več družiti in takrat ne razmišljati o nogometu," je povedal Benjamin, ki bo pred odhodom na sever za najbližje organiziral tudi piknik.
Tenis je šport, ki ga najraje igram v prostem času, tudi s soigralci smo se na pikniku pomerili med sabo. Kdo je najboljši tenisač med celjskimi nogometaši? Po moji oceni kar kar Blaž Vrhovec.
Najbolj ga bo nedvomno pogrešala mama, ki kar ni mogla verjeti novici, da odhaja na Dansko. "Ko sem ji rekel, da 20. junija odhajam, je rekla, da je to prehitro. Tudi sam včasih še ne dojemam, kaj se mi dogaja. Vem, da ji bo težko, res je vse skupaj hitro." Po podpisu pogodbe je mladi član Celja začel raziskovati klub, njegovo zgodovino in tudi samo mesto. "Tam živi tudi punca iz Vojnika, s katero sem vzpostavil stik. Povedala mi je, da je vse urejeno, da so cene v primerjavi z našimi precej visoke, a o Danski sem slišal le najlepše. Tudi nad stadionom sem bil izjemno navdušen, komaj pa čakam predvsem igranje pred skoraj štiridesettisočglavo množico," se je dotaknil svoje nove postaje v karieri.
Njegov naslednji velik izziv pa bo na sporedu že v sredo, ko se bosta Celje in Koper pomerila za pokalno lovoriko, ki bi bila pika na i uspešni sezoni. Kakšen pa je Benjamin v zasebnem življenju? "Nasmejan (smeh). Rad se šalim in ne maram resnih ljudi, ki se ne znajo pošaliti. Nisem tak kot na igrišču, ko se kdaj odzovem živčno. Tu sem bolj prijazen do drugih (smeh)," je pogovor končal mladi nogometaš.
