Tokrat beseda ni tekla le o nogometu, temveč o otroštvu, brcanju nogometa na Fužinah, življenju v različnih tujih državah ter pestrih popoldnevih v družbi treh sinov.
Prijeten pogovor z izkušenim vezistom je potekal tam, kjer se je zanj vse začelo. Na Slovanu. Z veseljem in nekaj nostalgije je obujal spomine na otroške dni, ki jih je preživljal v družbi navihanih fantov, ki so zdaj večinoma uspešni nogometaši, tudi zvezdniki svojih ekip. "Kaj naj rečem? Bilo je res super, vse dneve smo preživljali pred blokom in igrali nogomet, v zimskem času smo igrali hokej, če pa so bile na sporedu olimpijske igre, smo igrali to, kar je bilo v tistem trenutku najbolj priljubljeno. Tako smo igrali rokomet, prirejali smo svojo štafeto in kolesarske dirke." Družbo navihanih fantov iz Fužin in Štepanjskega naselja, ki se je večinoma uveljavila pri Slovanu, so sestavljali še Branko Ilić, Zlatan Ljubijankić, Samir Handanović, Luka Žinko in drugi. Po navadi so se zbrali na Fužinah in se nato s kolesi odpravili na trening. "Seveda je bilo veliko dvobojev med bloki, igrali smo na zunanjem parkirišču na Preglovem trgu, gole smo si postavili s kamni. Vem, da smo igrali za piškote. Tisti, ki je izgubil, je moral domov po dva piškota in plastenko vode za nasprotnika. Velikokrat smo se tudi skregali, ker nismo mogli točno določiti višine gola," je v smehu razlagal nogometaš Olimpije.
OD RABUTANJA ČEŠENJ DO KOPANJA V LJUBLJANICI
Glede na to, da se je na tem asfaltu kalilo zavidljivo število nogometašev, ki so pozneje postali uspešni, smo Darijana vprašali, kako bi se odrezala ta fužinska ekipa: "Mislim, da bi bili res dobri. Prepričan sem, da bi se brez treninga zelo dobro ujeli, pa čeprav zdaj že dolgo nismo igrali skupaj. Le pogledali bi se in bi vedeli, kaj storiti na igrišču. Naši začetki so bili zelo tesno povezani, bili bi vrhunska ekipa." Seveda je bilo ob nogometu na sporedu še veliko takšnih in drugačnih otroških lumparij: "Velikokrat smo rabutali češnje v drevesnici, tam smo preživeli veliko časa. Prav tako smo se kopali v Ljubljanici, tega starši še zdaj ne vedo. Voda je bila daleč od tega, da bi bila primerna za kopanje, toda nam je bilo to bolj zanimivo od kopanja v bazenu."
Doma je naporno, ker žena popoldne opravlja delo osebne trenerke za telesno pripravo. Tako sem sam z otroki in za sabo velikokrat pustimo nered, ki ga žena nato zvečer pospravi.
V KEMIJI IN FIZIKI NI VIDEL POMENA
Pri štirih letih je dobil mlajšo sestrico, na katero je večkrat pazil. "Nisem bil preveč zaščitniški. Razlika v letih je bila dovolj velika, da sva imela vsak svojo družbo. Ravno pred dnevi mi je povedala, da sem zelo rad gledal risanko He-man in ga nato oponašal, čeprav se tega ne spomnim. Moja naloga je bila, da jo čuvam vsaj pred blokom, da vem, kje je, če me vpraša oče (smeh)." Čeprav mu ni nikoli povzročala preglavic, šola ni bila njegovo najljubše opravilo. Še posebej ni maral predmetov, kot sta kemija in fizika, tudi matematike. "Po srednji šoli sem se vpisal na gimnazijo v Mostah in pozneje še na fakulteto za šport, vendar je zaradi nogometnih obveznosti nisem dokončal. V teh predmetih nisem videl pomena, nisem vedel, kaj mi bodo v življenju koristili. Veliko raje sem imel geografijo, tam sem imel vedno petice." Vključil se je tudi v modelarstvo, nekajkrat je obiskal šahovski krožek, pred občinstvom pa je zapel le enkrat. "Iz srednje šole se spomnim predvsem tega, da nisem imel veliko prostega časa. Popoldne sem hitro tekel na trening, zvečer pa sem tistih nekaj ur izkoristil za učenje."
Ko smo se usedli na avtobus, je bilo vse mirno, kar naenkrat pa se je začelo. Najprej smo pomislili, da nas bombardirajo. Metali so kamne v avtobus, ležali smo na tleh, res je bilo neprijetno. Po tem kar štirinajst dni nisem šel v trgovsko središče, saj so nas vsi poznali. Nisem želel tvegati.
TRIDESET LET NAZAJ
Njegova nogometna pot se je začela pri šestih letih, ko ga je oče prvič peljal na trening Olimpije. To je bila logična izbira, saj je vsa družina navijala za ta klub. Ker se je moral do Bežigrada voziti čez vso Ljubljano, se je po pol leta preselil na Slovana, ki je bil bistveno bliže. "Oče se ni nikoli ukvarjal s športom, bil pa je velik zanesenjak. Vozil me je na nogomet, košarko in hokej. Mama je redko prišla na tekmo, ne vem, zakaj." Pot ga je pozneje vodila na Ježico, v Triglav, Olimpijo, Koper in Domžale, dokler ga ni pri triindvajsetih popeljala v Rusijo. "Če pogledam s tekmovalnega vidika, mi je bilo najlepše v Olimpiji in Domžalah. Vedno sem rad igral doma, tudi zdaj neizmerno uživam. Preden sem šel v tujino, sem bil pripravljen na ta korak, to je bil vedno moj cilj." Kljub temu je bil kulturni šok precejšen. "Ko sem se prvič pripeljal v mesto, sem imel občutek, kot da bi se vrnil v čas pred tridesetimi leti. Kmalu sem ugotovil, da je njihova arhitektura še vedno socialistična. Na tekme smo potovali z letali, kar je bilo zame nekaj povsem novega, toda užival sem v teh trenutkih."
POKLICAL JE ŠELE ČEZ DVA DNEVA
Najbolj mu je ustrezalo življenje v Izraelu, predvsem zaradi podnebja. "Država je zelo urejena, decembra smo se na primer kopali v morju. Tudi ljudje so zelo prijazni, velikokrat smo se družili na kakšnem pikniku. Vse skupaj je zelo sproščeno. Spomnim se, da sva se s prijateljem, ki ni bil nogometaš, dogovorila za kavo. Ko ga že nekaj časa ni bilo na dogovorjeno mesto, sem ga poklical, vendar je zvonilo v prazno. Čez dva dneva me je poklical in mi povedal, da je počival (smeh)," je veselo razlagal zgovorni nogometaš, ki ga je v Izraelu najbolj navdušila hrana. Igral je v mestu Šahnin, in sicer za edini arabski klub v državi. "Dogajalo se je, da smo imeli v času ramadana tekmo ob pol osmih zvečer. Pet minut pred tekmo so se začeli vsi basati s hrano in vodo, v garderobi so pred treningom in po njem vsi molili. Res je bila zanimiva izkušnja. Nogometaši in navijači tega arabskega kluba so imeli vedno imeli občutek, da sodniki sodijo proti njim, čeprav jaz nisem imel takšnega občutka."
KAMNI V AVTOBUS
Del nogometa so vročekrvni navijači, ki lahko tudi prestopijo mejo dobrega okusa. Takšno izkušnjo je v Romuniji doživel tudi naš sogovornik, ki se je s soigralci bal za svoje življenje. "Rapid Bukarešta je veljal za enega najboljših klubov v Romuniji, nedvomno pa smo imeli najboljše in najbolj vročekrvne navijače. Ko smo doma doživeli še tretji zaporedni poraz, smo že v garderobi po tekmi vedeli, da se to ne bo dobro končalo. Že po drugem porazu so bili zelo nestrpni. Ko smo se usedli na avtobus, je bilo vse mirno, kar naenkrat pa se je začelo. Najprej smo pomislili, da nas bombardirajo. Metali so kamne v avtobus, ležali smo na tleh, res je bilo neprijetno. Po tem kar štirinajst dni nisem šel v trgovsko središče, saj so nas vsi poznali. Nisem želel tvegati," je z nami neprijetno izkušnjo delil Darijan.
Igrali smo na zunanjem parkirišču na Preglovem trgu, gole smo si postavili s kamni. Tisti, ki je izgubil, je moral domov po dva piškota in plastenko vode za nasprotnika. Velikokrat smo se tudi skregali, ker nismo mogli točno določiti višine gola.
V NAVLU JEZE JIH JE ZAVRNIL
Njegova sicer uspešna ukrajinska zgodba pri Kryvbasu se je končala z grenkim priokusom, ko je lastnik, meni nič, tebi nič, čez noč zaprl klub. "Naš lastnik je imel v lasti kar štiri, pet klubov. Predsedniki in sponzorji so bili povsod drugi, toda vedelo se je, da je glavni on. Bila je zanimiva, a žalostna zgodba. Po sporu z našim predsednikom, še mi ne vemo, kaj točno je bilo, se je čez noč odločil, da bo zaprl klub, šest mesecev nismo prejeli plače, čeprav so bila pred tem plačila vedno redna. Sicer so bili ljudje pripravljeni prevzeti klub, a jim ni dovolil." To se je zgodilo ravno v času, ko je Darijan podpisal novo dveinpolletno pogodbo, vse skupaj pa ga je zelo prizadelo. Tako zelo, da se je za eno leto oddaljil od nogometnih zelenic. Nekaj ponudb je sicer imel, toda vse je, takrat še v navalu jeze, zavrnil. Vse dokler ga ni poklical trener Olimpije Darko Karapetrović, čigar ponudbo je z navdušenjem sprejel.
Spomnim se, da sva se s prijateljem, ki ni bil nogometaš, dogovorila za kavo. Ko ga že nekaj časa ni bilo na dogovorjeno mesto, sem ga poklical, vendar je zvonilo v prazno. Čez dva dneva me je poklical in mi povedal, da je počival.
RAZUME VSA ODREKANJA
Vse vzpone in padce je veliko lažje preživljal s svojo ženo, ki ga je spremljala v Ukrajini. "V Rusiji sem bil sam in je bilo kar zanimivo (smeh). Veliko lažje je bilo, ko je bila ob meni, nobene neumnosti mi niso šle po glavi. Čas sem vedno preživljal v krogu družine, doma." Pred šestimi leti je dobil prvega sina, kmalu pa sta mu sledila še dva. "Res je pestro. Mislim, da bom moral Mileta pred tekmami zaprositi za kakšno hotelsko sobo, da se spočijem," je v smehu povedal Darijan, ki se zaveda, da ženi ni vedno najlažje s štirimi moškimi pri hiši, je pa v istem hipu pohvalil njeno podporo. "Razume nogomet in vsa odrekanja, ki jih prinaša. Tako ne razmišljam še o tem, kako bom prišel domov in potolažil ženo." Kot nam je zaupal, sta se spoznala v diskoteki. "Bila je ljubezen na prvi pogled, čeprav mislim, da me je morala ona bolj osvajati kot jaz njo, saj sem bolj trd pri teh zadevah (smeh). Zdaj živiva skupaj že sedem let," je dodal.
ZA SABO PUSTIMO NERED
Tudi fantki so hitro postali okuženi z nogometom. "Začel je najstarejši, mlajša pa ne moreta zgolj opazovati. Tudi najmlajši, ki ima le dve leti in pol, je zelo navdušen. V tisti uri, ki jo preživijo v telovadnici, v miru spijem kavo. Doma je naporno, ker žena popoldne opravlja delo osebne trenerke za telesno pripravo. Tako sem sam z otroki in za sabo velikokrat pustimo nered, ki ga žena nato zvečer pospravi." Seveda je najpomembnejša žoga, za katero se vsi trije radi podijo, kot pravi Darijan imajo velikokrat več energije kot on. "Velikokrat pridejo tudi na tekmo, sploh na tiste, ki so pred sedmo uro zvečer. Takrat morajo biti namreč v postelji, tudi z ženo potrebujeva svoj mir. Kot je navada v 21. stoletju, večinoma gledava vsak v svoj telefon oziroma računalnik, pogledava tudi kakšen film." Naš tokratni sogovornik se je opisal kot pravičen, miren, tih in na igrišču zelo tekmovalen. Zaupal nam je tudi svoje želje in cilje, v prvi vrsti bi rad postal nogometni trener. "Upam, da bo izvedljivo, vsi vemo, kakšen je trenerski kruh. V letu, ki sem ga preživel doma, sem veliko bral o trenerstvu in ga preučeval. Po načinu razmišljanja mi je mogoče blizu Diego Simeone, sicer pa navijam za Real Madrid oziroma za ekipe, ki jih vodi Jose Mourinho. Njega lahko samo obožuješ ali sovražiš."
