Ačih! Oprosti. Na zdravje. Ačih! Oprosti …

Menda mi ni treba skrbeti, da ne bi dobil potrjene vstopnice. To me zelo veseli, saj to pomeni, da se bom zagotovo lahko poslovil od svojih novinarskih prijateljev iz medijskega centra na stadionu Stade de France. No, saj v bistvu niti niso pravi prijatelji. So bolj znanci, še prej naključni mimoidoči, s katerimi pa sem se v teh dneh v Franciji kakopak nekajkrat srečal, tako da vsakič, ko gremo drug mimo drugega, nekaj kimamo z glavami, si nadenemo nasmešek na obraz in zamrmramo tisto zimzeleno francosko "bonjour". Poimensko se ne poznamo, čeravno vsakič znova z očmi drug drugemu zremo v akreditacijo, da bi videli, kdo je kdo, od kod prihaja, za koga dela.

Če je evropsko prvenstvo turnir za države stare celine, pa bi pisani druščini novinarskega medijskega centra precej lažje rekli kar recimo – združeni narodi. Praktično je ni države na tem svetu, v kateri je nogomet med bolj priljubljenimi športi, da ne bi imela svojega novinarskega predstavnika v Franciji. Medijski center je tako zbirališče na stotine različnih ljudi, kultur, jezikov, navad in še česa. Zaradi tega je še toliko bolj zanimivo posedati tam, zaradi tega vam čas še hitreje mineva. Med opazovanjem ostalih, ki jih je v Francijo pripeljal nogomet, se lahko neizmerno zabavate, hkrati prisluhnite tisoč in eni zanimivi razpravi, predvsem pa sklepate prijateljstva, ki vam bodo zaradi narave vašega poklica prej ali slej prišla še kako prav.

Med drugim se bom domov vrnil tudi z elektronskim naslovom novinarskega kolega iz Nigerije. Ime mu je Stephen, poroča za eno od nigerijskih nogometnih spletnih strani, spoznala pa sva se, ker je pred tekmo med Francijo in Islandijo v medijski center prišel zelo pozno ter imel posledično težave z iskanjem prostega delovnega mesta. Ker sem prišel med prvimi oziroma bržčas celo prvi (zagotovo sem bil prvi, ki je prišel po vstopnico za tekmo, saj so žaluzije v posebni sobi dvignili šele ravno v trenutku, ko sem prišel tja), sem si po gosposko rezerviral malce več prostora, toliko, da sem lahko na sosednji sedež odložil vse svoje stvari in sprva tudi pulover. Pravim sprva, ker sem si ga kasneje hitro spet nadel, razlog pa je preprost: morda edina res zoprna reč v medijskih centrih je dejstvo, da klimatsko napravo "kurijo" kot obsedeni.

To ni samo železno pravilo turnirja v Franciji, tako je pravzaprav povsod, kot da je nekdo nekoč ocenil, da je novinarjem vedno vroče in da med njimi ni niti enega takšnega, ki bi ga ob na 18 stopinj Celzija nastavljeni klimatski napravi pač zeblo. Skratka, bil sem precej gosposko nastanjen, ko je do mene pristopil ta visokorasli Afričan s stalnim prebivališčem v Parizu, me ogovoril, se predstavil in prosil, ali se lahko usede poleg mene. Ker je bila večina ostalih delovnih miz zasedenih, sem mu seveda nemudoma prikimal, to bi tako ali tako storil, tudi če bi kdo do mene prišel, ko je bila prostrana dvorana še povsem prazna. Tako se je Stephen usedel poleg mene, začel tipkati na svoj računalnik, malo kasneje pa se je med nama že razvnela debata. Moram priznati, da predvsem po moji zaslugi, saj sem ga, ko sem s pomočjo njegove akreditacije ugotovil, da je iz Nigerije, pobaral malce o njegovem rojaku iz Olimpije Blessingu Elekeju in tudi o nekdanjem članu zmajev Ezekielu Hentyju.

Hitro se je razvnela zanimiva razprava o tem, ali sta omenjena nogometaša dovolj dobra tudi za nigerijsko reprezentanco (mnenji sta bili deljeni, pa pustimo, kdo je zavzel eno in kdo drugo stran), toda prej ali slej se je bilo treba posloviti, ko je ura naznanila skorajšnji začetek tekme. No, usoda je včasih res smešna, deset minut kasneje sva ugotovila, da na tistem delu medijske tribune, kamor Uefa v primeru velikega navala nabaše "izbrisane" oziroma tiste novinarje, ki na EP nimajo svojega predstavnika, sediva drug zraven drugega.

Vse lepo in prav, če ta nigerijski novinar ne bi bil visok skorajda dva metra in če zaradi tega že na tako ali tako ozkem sedežu ne bi še težje sedel. Za nameček je malce zatem moj novi prijatelj začel kihati, in to ne sem in tja, ampak prisežem, da na vsakih nekaj minut. "Ačih!" se je ves čas slišalo. "Oprosti," je vedno dodal. "Na zdravje," sem mu vsakič odgovoril. In tako pravzaprav neštetokrat. Vsakič je najprej kihnil, nato pa se opravičil, dokler ni imel vsega dovolj, vstal in odšel. A se vrnil nekaj minut kasneje, in sicer s šopom prtičkov iz bara. "Prekleta klimatska naprava," je ob tem zamrmral in lahko sem mu le prikimal. Ob tem pa se spomnil; če bo Aleksander Čeferin res postal prvi mož Uefe, ga res moram opomniti. Ugasnite vendarle že enkrat to klimatsko napravo v medijskem centru!