Doktor prava. Politik v sistemu nekdanje skupne države. Ugleden gospodarstvenik ... Potem pa več kot 30 let športni funkcionar in do zdaj edini predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. V torek, 16. decembra, se bo po 23 letih poslovil od najvišje funkcije v slovenskem športu.
Končanje kariere je za vrhunskega športnika lahko zelo travmatično. Kako pa se počuti športni funkcionar, ki po 23 letih končuje kariero v slovenskem športu?
Nisem bil vrhunski športnik. Funkcionarstvo je nekaj povsem drugega. Moje delo v športu, ki je trajalo več kot 30 let, je neko dolgo slovo od mladosti. Ampak to ni zaključek moje športne kariere. Upam, da bom še ostal v stiku s športno sfero. Tega ne jemljem kot nič dramatičnega. Zdi pa se mi, da je primerno, da človek pri 73 letih sam pride do spoznanja, da je čas, do to delo začnejo opravljati drugi.
Moje delo v športu, ki je trajalo več kot 30 let, je neko dolgo slovo od mladosti.
Športni funkcionarji se tako pri nas kot v svetu kljub letom oklepajo svojih stolčkov.
Do tega sem zelo kritičen. Če pogledam samo mednarodni olimpijski komite, trdim, da je tam preveč belih, preveč bogatih in preveč starih ljudi, ki so izgubili zvezo s športom. O tem, ali je funkcionar še primeren za šport, bi moralo odločati to, ali ima še avtentičen in iskren odnos do športa. Če se ta odnos začne razgrajevati, pride do tega, da odločajo ljudje, ki športa ne poznajo. Poleti, ko sem bil na olimpijskih igrah mladih v Nanjingu, sem bil v stiku z mladimi, ki prihajajo, in sem bil zelo pozitivno presenečen. Kar navdušen, ko sem spoznal te mlade ljudi, ki so precej višji od nas, saj so, kot kaže, jedli neko drugo hrano kot mi. Pa šalo na stran – ti mladi prinašajo v šport nov duh in Slovenci smo v tej generaciji konkurenčni v svetovnem merilu. Imajo lepe vrednote – so vrhunski športniki, mladi, sveži in denar jih še ni pokvaril. Pozneje pride do tega, do v profesionalnem športu nekateri dobijo veliko denarja, drugi malo ali nič, in to posledično pripelje do spremembe odnosov.
Torej pri nas v športu ni vse tako črno, kot skušajo nekateri prikazati – računalnik, odvisnosti, premalo gibanja, drugačne vrednote ...
Pozitiven odnos do sveta in vera v boljši jutri nista pomembna samo v športu, ampak sta pomembna za slovensko družbo nasploh. Slovenci smo hitro evforični, še hitreje pa deprimirani in začnemo razmišljati, kako nam je slabo. Potem ne razumemo tujcev, ki pridejo v Slovenijo in se ne morejo načuditi, kako kakovostno živimo. Druga stvar pa je objektivni položaj Slovenije in slovenskega športa. Slovenska družba se stara. V generacijah, ki so konkurenčne, je čedalje manj ljudi, kar pomeni, da je razpoložljivih ljudi za mednarodno športno soočenje manj. Verjamem, da so naši glavni sovražniki računalnik, japonske igrice, mobilni telefon, televizor ... vse tisto, kar mlade odvrača od gibanja. Toda kljub vsemu jih je veliko, ki se gibajo. Ni se treba boriti z vsakim sovražnikom, ampak je treba stvari postaviti na glavo in se sovražniku pridružiti. Izkoristiti je treba sodobno tehnologijo in tudi tako privabiti ljudi v šport, ker bodo drugače zakrneli in ne bodo dobri niti za sedenje za računalnikom. V celoti gledano slovenska športna prihodnost zagotovo ni črna. Zavedati se moramo, da se spreminja tudi svetovni šport. Včasih je bil omejen na Evropo, Japonsko, Avstralijo in Severno Ameriko, danes pa z velikimi koraki prihajajo v šport narodi z veliko prebivalci – Kitajci, Brazilci, Indijci, Južnoafričani. In to pomeni, da bo čedalje težje priti v svetovni vrh v športih, ki so zanimivi za ves svet. Slovenija bo morala v šport investirati več kot samo pozitivno energijo ter narodne karakteristike, ki so upornost, trma, delavnost, prizadevnost, vztrajnost ... Treba bo vlagati več znanja. Priti moramo do spoznanj, ki nam bodo dala majhno primerjalno prednost, da bomo ostajali v svetovnem vrhu. Ker bo malo talentiranih mladih, bodo morali v športno aktivnost investirati več znanja.
Lahko v treh besedah opišete 23-letno delo kot predsednik OKS.
To sem delal z velikim veseljem. To področje je navdušujoče in kljub temu, da te kdo razočara, lahko najdeš trikrat več pozitivnih kot negativnih stvari.
Bi danes naredili kakšno stvar drugače, kot ste jo v 23 letih?
Temeljna orientacija je pravilna. V Sloveniji smo imeli vedno konkurenčni projekt – to je, da je treba imeti prioritetne športe. To je parafraza portoroških sklepov. Odločili smo se, da prek zapletenega sistema kategorizacije ugotavljamo, v katerih športih imamo prednost in smo konkurenčni v svetu. Danes imamo uspehe v številnih športih, ki svoj čas sploh niso bili omenjeni kot perspektivni športi. To se mi zdi pravilen pristop. Zelo pomembno je, da poskrbimo, da mladi, ki pokažejo talent, preživijo do članske konkurence. V projektu olimpijskih štipendij, v katerem sem se osebno angažiral, spodbujamo oboje – športni rezultat in šolski uspeh. Na ta način smo uspeli zagotoviti dotok sposobnih mladih ljudi v šport. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da ne moremo biti selektivni, kot so Rusi ali Nemci, ker nimamo spodnje stranice piramide. Naš vrhunski športnik mora imeti tako kot mačka sedem življenj. Tistih nekaj, ki jih imamo, jih moramo izločiti in jim omogočiti čim boljše pogoje. Sestavni del tega je zaposlovanje v javni upravi. Seveda pa bi se marsikaj, kar smo delali, dalo narediti drugače ali boljše. Ko smo začeli, smo ugotovili, da imamo slabo infrastrukturo, ki se je močno izboljšala. To ustvarja nove pogoje za reprodukcijo mladih športnikov. Zdaj pa prihaja čas, ko imamo že problem s športnimi objekti oziroma z njihovim vzdrževanjem. Ogromno teniških in košarkarskih igrišč propada, skoraj vsa slovenska smučišča so v stečajnih postopkih. Treba bo priti do normalnih pogojev delovanja, vendar je treba paziti, da se denar ne daje iz istega žaklja kot za dejavnosti. Šport je sestavni del slovenske družbe, izraz slovenskega naroda. Šport je Slovencem zelo blizu. Ponosni smo na rezultate. Neverjetno je, kaj raste iz tega majhnega naroda. Tisti, ki govorijo, da se slovenski šport sesuva, bi morali razmisliti o tem, kaj berejo v časopisih. Istočasno pa slovenski šport doživlja vse posledice družbene in finančne krize. Imamo celo vrsto kolektivov, ki so pred razsulom, cel kup projektov, ki jih ne moremo zaključiti, saj delimo usodo slovenske družbe. In to je tudi prav. Šport ne smemo izvzeti iz naše družbe. Ne moremo živeti v slonokoščenem stolpu. Kriza se sicer počasi preveša v fazo razvoja, saj tudi gospodarski rezultati kažejo na to. In bo lažje. Na OKS smo se pametno odzvali, ker smo se pripravili na krizo, sposobni smo se bili vnaprej prilagoditi na manj denarja.
Če pogledam samo mednarodni olimpijski komite, trdim, da je tam preveč belih, preveč bogatih in preveč starih ljudi, ki so izgubili zvezo s športom.
Bili ste pomembna politična in športa figura tudi v rajnki Jugoslaviji. Se lahko povleče vzporednice s financiranjem v času, ko je Stane Dolanc ukazal, da se mora nakazati denar košarkarski Olimpiji? Ali se danes dogaja kaj podobnega?
Ljudje, ki imajo vpliv in moč – politiki, gospodarstveniki – seveda denar za šport lažje priskrbijo. V vsakem sistemu je nekdo, ki ima vpliv, in v vsakem sistemu je pomembna naklonjenost. V Jugoslaviji, ko sem bil predsednik smučarske zveze, sem bil pristaš tega, da se mora šport financirati iz več virov. Če se šport nasloni le na javni denar, se približujemo sistemu, ki je bil po svetu zelo kritiziran – vzhodnonemškemu. Šport ne sme biti funkcija države. Šport je funkcija civilne družbe in mora stati na več nogah. Pomemben del denarja mora pritekati iz zasebnih virov. Če delamo primerjavo s svetom, smo v marsičem primerljivi, razen v nečem – pri nas dobimo zelo malo denarja od vstopnin za športne prireditve. To se bo moralo enkrat spremeniti. Še vedno smo navajeni, da so nekatere stvari zastonj. Ampak v športu ni nič zastonj, vsaj na eni strani ne, na tisti, na kateri je treba plačati račune.
Kandidati za vašega naslednika obljubljajo spremembo davčne zakonodaje v korist športa. Je to izvedljivo v teh časih?
Odločil sem se, da tez kandidatov ne komentiram, saj sem vesel, da so se za kandidaturo odločili tako kakovostni ljudje. Podpiram vse tri in nobenega posebej. V sistemu pa se da narediti marsikaj. Treba je pogledati primere dobrih praks po svetu in jih z razmislekom prenesti v naš prostor. Ne mislim, da je tisto, kar smo naredili v slovenskem športu, edino sveto. Stvari je treba ves čas obnavljati in razvijati.
Na vas je letel očitek, da se proti državi niste postavili dovolj agresivno, po moško, ker bi tako lahko za šport iztržili več.
Prepričan sem, da ne bi iztržil več. Iztržil bi manj. Iz konfliktnih razmerij redko nastane kaj pametnega. Preživeli smo obdobje različnih vlad – levih, desnih in vmesnih. Za šport pa mora biti značilna kultura dialoga. Ne verjamem v konflikt kot reševanje družbenih razmerij, ampak verjamem v politiko iskanja konsenzov.
Ali je funkcija predsednika OKS tudi politična funkcija?
To ni politična funkcija, je pa funkcija v javnem življenju. Ima tako težo, kot ji jo da tisti, ki to dela. V mednarodnem prostoru je to ugledna funkcija, ki je relevantna ne samo za športna vprašanja, ampak tudi širše. Mora pa šport ostati v svojih okvirih. Slabo bi bilo, če bi imeli športne vlade, boljše pa, če bi imeli vlade, ki razumejo šport.
Ste bili v svoji karieri kdaj bolj ponosni kot takrat, ko so sprejeli Slovenijo v MOK?
Bilo nas je sedem, ki nas je ustanovilo OKS. Prispeval sem po svojih najboljših močeh, res pa je, da sem bil bolj vešč pri mednarodnih stikih. Res sem izjemno ponosen na to, vse skupaj pa je bila posledica pravilnih odločitev pravih ljudi. Vse skupaj je šlo izjemno hitro, v nekaj mesecih smo bili sprejeti v OKS. Pri Kosovu je trajalo 15 let, da bo končno zdaj, v ponedeljek na zasedanju IO MOK v Monte Carlu, sprejet v športno družino. Sicer pa sem imel barvito življenje. Na marsikaj sem bil ponosen, na marsikaj jezen, ampak to priznanje je bil res velik uspeh, pa bolj za Slovenijo kot zame.
Kaj pomeni športnemu funkcionarju, da pride v barvah svoje države na olimpijske igre?
To je proces. Rudolf Cvetko je osvojil prvo slovensko kolajno v dresu Avstro-Ogrske. V procesu razgrajuješ simbole ene države, katere del si bil, in jih zamenjuješ z novimi. Neprimerljivo večji dogodek pa je, ko poslušaš Zdravljico na velikem športnem spektaklu. Začneš razmišljati, kaj je vse lepega in dobrega v tem narodu, da je sposoben posegati po svetovnem vrhu.
Preživeli smo obdobje različnih vlad – levih, desnih in vmesnih. za šport pa mora biti značilna kultura dialoga.
Večina ljudi si predstavlja, da športni funkcionarji za državni denar hodite po svetovnih kongresih in dobro jeste in pijete.
Doma boljše jem in boljše živim kot pa na sestankih v tujini. Bil sem na zelo eminentnih lokacijah po svetu, pa nisem šel iz hotela, ker smo delali. Uveljavil sem se na ta način, da vsi vedo, da bom opravil tisto, kar mi bodo naložili. Zato mi po navadi nalagajo težje naloge in imam manj časa. Svet se globalizira in sistemi delujejo, kot pač delujejo. Toda v okviru teh sistemov je treba delovati ali pa te ni. Ko hodiš na seje, je to v veliki večini delo in včasih nimaš časa niti jesti. Zalotim se, da na letališču, ko kam odhajam, razmišljam: Janez pa ti si nor, da spet odhajaš iz te lepe Slovenije na neke bedaste sestanke. Ampak če hočemo imeti mednarodne tekme, potem moramo imeti ljudi tam, kjer se o tem odloča. Zelo težko pa v organe odločanja vstopajo novi in moj naslednik na OKS bo moral razviti strategijo, kako uveljaviti naše ljudi v mednarodnih zvezah. Tako kot pri OKS tudi na mednarodnem področju ne mislim več ostati dolgo. Treba me bo nadomestiti, treba pa bo začeti tam, kjer sem jaz začel pred desetletji. Treba je vztrajati in delati, ne glede na to, da doma mislijo, da so to penina, rakci in majoneza. Tega je zelo malo, če sploh. To je delo, potovanja, žrtvovanje prostega časa in družine. Je pa pomembno z vidika slovenske nacionalne strategije. Na enak način bi morali biti prisotni v mednarodnih kulturnih, znanstvenih, gospodarskih in političnih zvezah. Iz Ljubljane pošiljati pisma je nesmiselno.
Zakaj tajne volitve za predsednike športnih organizacij, domačih in mednarodnih? Naj vsak pove svoje in za tem stoji.
V splošni deklaraciji človekovih pravic veljajo tajne volitve za edine demokratične. Javne volitve imajo to prednost, da so transparentne, pomanjkljivost pa je, da omogočajo vpliv na posameznika. Ve se, za koga je nekdo glasoval, in se nanj izvaja pritisk. Tajne volitve veljajo za bolj poštene in bolj svobodne od javnih.
Ampak pri tajnih volitvah lahko glasovalec obljubi glas vsakemu kandidatu, potem pa ...
To se večkrat počne predvsem v mednarodnih zvezah. Jaz nikoli nisem nikomur obljubil glasu. Tudi tako sem si ustvaril del ugleda po svetu. Vsi so vedeli, da ne lažem, ne goljufam in nisem prevarant. Je pa to res sestavni del tveganja. Vem za kandidata za predsednika MOK, ki je imel obljubljenih 48 glasov, pa jih je v prvem krogu dobil osem, v drugem pa štiri – ob obljubi se veseli samo bedak.
Kot športni funkcionar moraš vztrajati in delati, ne glede na to, da doma mislijo, da so to penina, rakci in majoneza.
V tem času vam ni uspelo, da bi imel OKS svoj dom, svojo hišo.
Poskušali smo, pa se nam je ustavilo. Možnost je bila tudi, da bi bili v okviru športnega parka za Bežigradom, kjer je OKS solastnik podjetja BŠP, pa vemo, kaj se dogaja. Dobro pa delujemo tudi v dvorani Tivoli in imamo za naše zahteve dobre pogoje dela. V okviru OKS pa nisem imel niti svoje pisarne.
Pa ne zato, ker ste bili tam tako malo?
Čisto dovolj. Bil sem tam, kolikor je bilo potrebno.
Je težko sestaviti ekipo pravih ljudi okoli sebe?
Sestavljal sem ekipe v študentskih in mladinskih vodstvih, političnih strankah, gospodarskih družbah in tudi na OKS ter bil v glavnem srečne roke. Vedno pa naletiš na nekoga, ki je problematičen, ki vnaša v kolektiv konfliktna razmerja, vendar se vse da urediti. Mandatarski sistem, po katerem sem sestavljal ekipe najožjih sodelavcev, je bil dober. Zdajšnji sistem bo drugačen, saj bodo volitve in lahko pride do tega, da ne bo reprezentativnosti. OKS mora biti reprezentativen organ. Ne predstavljam si IO OKS, v katerem ne bi bilo predstavnika nogometne, atletske, smučarske zveze ... Mi smo vse to imeli. Najslabše sem spal pred volitvami, ker sem vedel, da bom nekoga izpustil. Ampak drugače ne gre. Delovali pa smo res dobro, saj sem imel vrhunske sodelavce.
Slovenski šport čez deset let? Osem kolajn z OI ne bo, kakšna pa bo vseeno.
Skoraj prepričan sem o tem. Nerealno je pričakovati, da bomo po Štuklju, Cerarju ali Tini Maze imeli že naslednje leto njihovega naslednika. To je po logiki številk skoraj nemogoče. Glede na vse pričakujem nihanja, vendar bistveno na slabše ne bo šlo. In še nekaj. S športom se ukvarja vse več deklet in tako kot povsod tudi v športu ženske prevzemajo vodilno vlogo.
Modra misel za vašega naslednika – kaj bi mu položili na srce?
Svetoval bi mu, da izrazi samega sebe in svoje poglede. To je funkcija, ki prinaša velike izzive, in želim mu veliko sreče. Treba je imeti smisel za šport, ki je sestaven del civilne družbe. V športu se ne moreš iti politike eden proti drugemu, ampak moraš iskati način za združevanje sil.
Boste kaj pomagali?
Svojemu nasledniku bom z veseljem pomagal, če bo mojo pomoč potreboval, saj bom ostal na mednarodnih funkcijah do konca mandatov. Ampak samo, če bo moja pomoč zaželena.
