Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Primož Salmič
Primož Salmič
10.02.2016 08:14:10
Deli članek:

Predsednik Slovana Miloš Paravinja: Smo klub borcev

Grega Wernig

Slovan je še živ. Izpolnjeni so bili pogoji za poenostavljeno prisilno poravnavo, kar pomeni, da klub (vsaj za zdaj) ne bo nehal obstajati. Miloš Paravinja je zaradi tega zadovoljen, vseeno pa je vesel človek videti drugače od predsednika Slovana. Skrbi so ostale, z njimi pa tudi kritičen pogled na dogajanje v slovenski košarki.

Uspel vam je prvi korak pri ohranitvi kluba.
Slovan je klub borcev, že ker izhaja iz takega okolja. Ne bomo se kar tako pustili.

Zakaj ste sploh prišli v tak položaj?
Ker smo preveč optimistično upali, da bomo vpleteni kljub nasprotujočim si mnenjem na koncu v dobro kluba le dosegli konsenz, in smo predolgo čakali. Sprejeli smo tudi nekaj napačnih odločitev, za kar osebno prevzemam največjo odgovornost, položaj pa je še poslabšal nesrečen splet okoliščin.

Slovenija ni prisotna v Fibi, nimamo močnega moža, kjer se sprejemajo odločitve. Imeli smo osebo, ki je bila v upravnem odboru evrolige, pa smo jo odžagali. Je to pragmatičen odnos do košarke? Se vam zdi čudno, da so Olimpija, Krka in Tajfun v spodnjem delu lestvice lige ABA?

Druge poti od prisilne poravnave ni bilo?
Vsa športna društva poslujemo po gospodarskem pravu in za nas veljajo enaki zakoni kot za podjetja. Na žalost smo bili insolventni več kot 60 dni. Zakon je zelo jasen: odgovorna oseba mora v tem primeru ukrepati. Na voljo smo imeli dve opciji, ali skušamo rešiti klub skozi prisilno poravnavo ali gremo v stečaj. Odločili smo se za prvo opcijo, ker imamo veliko otrok, ki so naš »kapital«, in upamo, da bomo izpeljali zadevo normalno do konca. Težava je, da so s to odločitvijo ostali dolgovi do ljudi, ki so delali v klubu. To je katastrofalno in nikoli si ne bi želel, da je kdorkoli v takem položaju, v kakršnem sem bil takrat. Imel sem opciji, ali skušamo vrniti vsaj 30 odstotkov denarja ali pa povsem zapremo klub. Tretje opcije ni bilo. Težka odločitev, in če kaj, si očitam, da nisem uspel na normalen način rešiti kluba.

Dolg je bil velik 200.000 evrov, koliko ga boste morali zdaj odplačati?
Danes znaša dolg približno 66.000 evrov, ki jih moramo poravnati v petih letih. Ko se to porazdeli na mesece, je realno izvedljivo. Zahvalil bi se vsem sponzorjem, ki so ostali z nami vsa ta leta, predvsem bi se rad zahvalil Petrolu in Telekomu za podporo pri projektu, ki ga izvajamo z Univerzo v Ljubljani. Mislim, da nam bo uspelo.

Igralci, ki prej niso smeli igrati, so zdaj registrirani?
Da, zdaj smo končno v polni postavi.

Torej bo šla navzgor tudi rezultatska krivulja?
Upam, da. Čeprav je bil težek položaj. Izgubili smo nekaj igralcev, ki so imeli pogodbo, ker je igralcu težko razložiti, zakaj je v suspenzu. Tudi meni kot laiku je težko razumeti, zakaj suspenz, če pa smo v prisilni poravnavi. Zakon je zelo jasen. Upnik mora dolžniku omogočiti normalno poslovanje. V tem primeru – ponavljam, da govorim laično – nismo imeli normalnega poslovanja. Imeli smo igralce, ki so bili na seznamu iz prejšnje sezone, saj za njih suspenz po pravilih KZS ni veljal, je pa za vse novince. Zaradi primanjkljaja igralcev smo izgubili veliko tekem, bilo je veliko poškodb. Trenerju je bilo težko držati vzdušje v ekipi. Imel je pet fantov, ki so igrali po 40 minut, ter pet, ki so bili na tribuni. Ne veš, kdo je bil bolj nervozen. S tega vidika sem vesel, da lahko končno nastopamo popolni.

V suspenzu ste bili zaradi dolga do KZS. Pred prisilno poravnavo dogovor s KZS ni bil mogoč?
Imeli smo nekaj predlogov, ki pa se pred kakšnim letom z naše strani na žalost niso uresničili, ker so v vodo padle določene stvari s sponzorji. Takrat še nismo bili blokirani. Ko pa smo bili insolventni, nismo mogli dajati obljub, da bomo nekaj plačali. Generalni sekretar nas je suspendiral. Bilo je težko, saj smo nekatere tekme končali celo s tremi igralci. Prvič smo v popolni postavi nastopili prejšnjo soboto in na žalost izgubili. Na tekme prihaja nekaj starih prijateljev kluba, ki košarko spremljajo že vrsto let in se nanjo tudi spoznajo. Ne morejo razumeti, zakaj je sojenje do Slovana tako pristransko, zato tudi glasno protestirajo. Vse navdaja dvom, da zaradi ponavljajočih odzivov sodnikov to morda ni več naključje. Vseeno sem optimističen in upam, da v tem ni nič resnice.

Grega Wernig

Kako vidite vlogo KZS v vašem primeru in na splošno v slovenski klubski košarki?
V našem primeru ni kaj dosti govoriti, vse smo rešili po pravni poti. Zahvaljujem se KZS, da je podpisala prisilno poravnavo. Po drugi strani niti ne vem, ali je imela kakšno drugo možnost, saj je recimo odpustila dolg novomeški občini. To je v redu. O KZS imam ambivalentno mnenje. Dejstvo je, da smo imeli v manj kot letu dni tri scenarije, ki se v slovenski košarki še niso zgodili: en klub je šel sredi sezone v stečaj, eden je prostovoljno sestopil iz prve v drugo ligo in eden je šel v prisilno poravnavo. Vprašanje je, koliko je drugih klubov, ki bodo sledili nam, Grosupljemu ali Mariboru. Ukvarjamo se s preveč stvarmi, ki niso ključnega pomena za košarko v Sloveniji, konkretno s člansko reprezentanco. Ključna stvar, ob kateri bi se morali zamisliti, je, kaj se dogaja s klubi.

Ampak zveza naj bi delala korake tudi v tej smeri. Pred časom se je govorilo o licenciranju.
To je vrhunska stvar za klube, vsa čast zdajšnjemu predsedniku Erjavcu, da to spodbuja. Nedvomno sem privrženec licenciranja, to je ključna stvar, da se stvari uredijo. A KZS ne more razmišljati le o sebi in tem, da pokrije svoje stroške, potem pa ji je malo mar, kakšni so odnosi klubov do trenerjev ali igralcev in obratno. Če je dosledna pri Slovanu, da mu ne dovoli igrati in normalno tekmovati zaradi dolga do KZS, potem pričakujem, da bo dosledna tudi pri drugih klubih, ki so dolžni igralcem, ne KZS. Slednja mora ščititi vse vpletene, ne le sebe, kot to počne zdaj. Ne ščiti tudi ljudi, ki so znotraj organizacije, igralcev, trenerjev in ne nazadnje klubov. Obnaša se, kot da je 50 klubov, ki želijo igrati v prvi, drugi ligi. Klubi imajo težave s plačevanjem. Licenciranje je super, a gremo do konca in videli bomo, koliko ekip bo naslednjo sezono igralo v prvi, drugi, tretji ligi. Licenciranje ni le finančna likvidnost, so tudi drugi pogoji. To je ključna stvar, naša baza, produkcija. Imamo ogromno težavo, da recimo veliko fantov raje igra odbojko kot košarko. Štajerski konec od Maribora navzgor ne obstaja, na Gorenjskem se zdaj počasi pobirajo, ajdovskega konca ni. To so težave, tu vidim probleme.

Se je z novim vodstvom KZS kaj spremenilo na bolje ali slabše?
Prebral sem program predsednika Erjavca, mislim, da je dober, in menim, da ima energijo, da ga izpelje. Mislim, da je dober predsednik, a dejstvo je, da je ta garnitura še premalo časa na oblasti. Moram pa priznati, da sem skeptičen glede operative zveze, glede določenih odločitev. Slovenija ni prisotna v Fibi, nimamo močnega moža, kjer se sprejemajo odločitve. Imeli smo osebo, ki je bila v upravnem odboru evrolige, pa smo jo odžagali. Je to pragmatičen odnos do košarke? Se vam zdi čudno, da so Olimpija, Krka in Tajfun v spodnjem delu lestvice lige ABA? To so ključna vprašanja. Simptomatična stvar je tudi, da trenutno na KZS ni niti ene osebe, ki bi kadarkoli delala v menedžmentu kluba na katerikoli ravni. KZS živi od klubov in bi jim morala narekovati strategijo. Kako le, če ni ene take osebe? Opravičujem se vnaprej, če se motim, a mislim, da je ni. Ali obstaja vizija, kam hočemo iti, kaj si želimo? Program predsednika je dober, toda treba se je usesti, vseh 150 klubov, in začeti razpravo. Ne rušiti, daleč od tega, bistvo je sodelovanje, to, da s skupnimi močmi končno vzamemo pozitivno izhodišče. Treba pa je povedati tudi negativne stvari.

Marsikdo bo rekel: "Hej, kaj govori ta Paravinja, naj bo raje tiho, če pa je Slovan v prisilni poravnavi."
Lahko govorim ravno zato, ker sem to doživel in imam vso pravico do tega. Vedno sem zagovarjal, in to je tudi moja težava, igralce in trenerje, ne nazadnje klube, ki plačujejo igralce, in trenerje ter tudi KZS. Nihče se ne sprašuje, v kakšnem položaju so klubi. Plačaj račun KZS in vse je super, nimaš nobenih težav. Do zdaj ni prišel še niti en suspenz zaradi dolga do trenerja ali igralcev. Če se že gremo to, pojdimo do konca. Zaključimo zadevo pravno-formalno.

Nihče se ne sprašuje, v kakšnem položaju so klubi. Plačaj račun KZS in vse je super, nimaš nobenih težav. Do zdaj še ni prišel niti en suspenz zaradi dolga do trenerja ali igralcev. Če se že gremo to, pojdimo do konca.

Kako naprej s Slovanom? Kje ga vidite čez dve, tri leta?
Težko reči, lahko govorim, kaj so moje želje. Pred letom dni smo se v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani odločili za projekt, ki predvideva večjo vključitev študentov v profesionalni šport. Dejstvo je, da je med študenti v Ljubljani veliko dobrih košarkarjev, ki zaradi določenih razlogov ne morejo nadaljevati kariere. Mislim, da je tu velik potencial. Denarja je vse manj, mislim, da so časi debelih krav mimo, zato skušamo imeti drugačno strategijo od drugih klubov. Naš cilj v nekaj letih je približek modelu NCAA. Mislim, da je pomembno vlagati v mlade. Ne jim obljubljati, da bodo NBA-igralci. Pokopališče mladih karier je ogromno. Vsi vidimo le nekaj igralcev, kje pa je ostalih stotine igralcev, ki so zafrustrirani zaradi raznih obljub, ki se niso uresničile?

Torej si ne boste prizadevali za visoke rezultatske cilje?
Tudi, že zaradi tradicije Slovana. Ne v pionirskih, kadetskih vrstah, kjer pritisk po lovu na visoka mesta prinese za posledico zgolj to, da nimaš niti enega igralca, ki je lahko nosilec v prvi ligi. Startamo že na prvo mesto, a prva je vzgoja zdravih, pametnih igralcev. Cilj je seveda, da se pride v prvo ligo in napada vrh, a z zdravimi temelji. Ničesar ne bi naredili, če bi zdaj prišli v prvo ligo ali celo ligo ABA in morali kupiti 15 igralcev. Zanima me dobra produkcija, ki jo imamo, in na tej bazi moramo graditi.

Financirali pa bi se s prodajo?
Deloma tudi. A če hočeš prodati igralca za resen denar, moraš igrati v ligi ABA, v kateri pa se ti za nekajkrat dvigne proračun. Vprašanje je, koliko se to izplača, tudi organizacijsko je to ogromen zalogaj, gre za precej višjo raven. Naša organizacija v prvi, drugi ligi je približno sto let za nogometom. Kakšen je sploh smisel klubov, da igrajo prvo, drugo ligo? Kaj imajo od tega? Plačuješ igralce, na tekmi pa imaš po 30 ljudi, takih, ki morajo priti, ker so starši in stari starši. Drugi niti ne vedo, da je tekma. Mi ne obstajamo, prva, druga, tretja, četrta liga na obstajajo. Povejte, koliko prostora jim namenjate v časopisu? Morali bi začeti delati drugače. V državah, v katerih je košarka na nižji ravni, je ta na televiziji, ljudje prihajajo v dvorane. Jaz oziroma Slovan lahko na televizijo in v časopis pride samo zaradi takih zadev, kot je prisilna poravnava, kar je katastrofa. To je popolni nesmisel!

To spet leti na KZS. Govorite podobno, kot Gerald Martens iz Heliosa.
Nisem prebral, a tako pač je. Ne moreš zahtevati, da se naredi premik le v klubih. Ni kvantna fizika tržiti Gorana Dragića. Ne trdim, da mora KZS dajati denar klubom, to je narobe. A težave so, in to resne, drugo vprašanje pa je, zakaj tega nihče noče povedati na glas.