Osnovni vrstni red dogodkov verjetno poznate - pravzaprav bi jih verjetno pravilno zložili tudi v precej širšem časovnem in tematskem okvirju, vse tam od prelomnega 2. februarja. A če se osredotočimo na javne nastope generalnega (da, neverjetno, še vedno je na tej funkciji) menedžerja franšize Dallas Mavericks, se lahko pogovarjamo o treh etapah. Prvič je pred mediji na hitrico in z veliko mero nekakšnega skrajno neposrečenega humorja govoril točno tisti dan, nato pa se za za poltretji mesec skril v globoko črno luknjo.
Ob glasnih vzklikih 'Fire Nico' (ponarodela fraza res ne potrebuje več prevoda) je tekme namesto s stola ob igrišču ali na tribuni spremljal stoje in tunela, še globlje vanj se je skril ob znamenitem gostovanju Los Angeles Lakersov in prvi vrnitvi v Dallas človeka, Luke Dončića, ki ga je brez opozorila in s strahopetnim manevrom sredi noči nagnal od hiše. Iz edinega kluba, za katerega si je slovenski superzvezdnik želel igrati do konca karier in ki mu je v vseh teh letih dal tako zelo veliko, da o tem sploh ni več treba razpravljati in razpredati.
Mediji, javnost in navijači so zahtevali odgovore, a dolgo časa je Harrison laži, podtikanja in obtožbe na Lukov račun širil zgolj podtalno prek svojih takih in drugačnih satelitov. Ko je pritisk vendarle postal prevelik, pa je iz velike napake šel v še večjo - pretekli teden je spregovoril na medijskem druženju, ki je bilo pravi pljunek v obraz zelo visoki, z našo neprimerljivi ameriški medijski kulturi. Trošenje neumnosti pred točno izbranimi novinarji in ob prepovedi kamer ter snemalnikov zvoka, je bil korak predaleč.
Morda s z vašega gledišča ne zdi tako - a bodite prepričani, da če ne bi bilo, ta človek brez časti in obraza ne bi naredil koraka nazaj. Priznati, da je naredil karkoli narobe, je v njegovem svetu skoraj nemogoče - a da je bilo skrivanje pred mediji napaka in avtoritarna tiskovna konferenca še večja, je vendarle priznal celo on. Zraven pa mu je ušla še tista ultimativna neumnost, ki je postala predmet zasmehovanja po vsem svetu - namreč da je vedel, da je Luka v Dallasu priljubljen; ni pa vedel, kako zelo.
Kakorkoli, ko je pod morda celo najmočnejšim tovrstnim pritiskom v zgodovini lige NBA Harrison v ponedeljek bil prisiljen sesti še pred novinarje brez selekcije in tako s kamerami kot s snemalniki, se je razumljivo vsulo. Zagovarjal se je težje kot kadarkoli prej, se precej bolj lovil, si privoščil kar nekaj zdrsov, nekatera zelo neposredna vprašanja so ga vidno zadela v živo, nekatera soočanja s precejšnjo shizofrenijo njegovega delovanja v zadnjem letu dni prav tako.
Med drugim je bilo kar nekaj govora tudi o tem, kaj je kot pravo pot in pravi način za osvojitev naslova zagovarjal še lanskega junija ob porazu v velikem - pozor! - finalu lige NBA in kako zelo se je nato kar naenkrat obrnil to zimo. A čeprav so ga ameriški kolegi soočili z marsikatero lažjo, marsikatero nedoslednostjo in marsikaterim zavajanjem, ga z najboljšim primerom vsega tega vendarle niso. Kajti najboljši primer imamo v Sloveniji, je pravcati skriti zaklad in nikakor ne sme utoniti v pozabo.
Bilo je manj kot mesec dni pred februarskim dnevom D, ko se je v Dallasu mudila Maja Hrvatin, novinarka Televizije Slovenija. Z veliko smole zaradi božične Dončićeve poškodbe, a z novinarsko žilico, s katero je vestno naredila vse, kar se je narediti dalo. Tudi govorila s Harrisonom, ki je v mikrofon prepoznavne barve in logotipa zapel hvalnice Dončiću in spregovoril o tem, kako bosta skupaj prišla do tistega, do česar je ob koncu lanske sezone tako malo zmanjkalo - naslova prvaka.
"Ne moremo ovrednotiti tega, kar Luka prinaša ekipi in naši organizaciji. Poglejte tudi, kaj je prinesel naši ekipi. Je zelo dinamičen igralec, ki motivira vse soigralce. Tržno je zanimiv in privablja navijače od vsepovsod," je med drugim dejal omenjeni kolegici v pogovoru za njen (in na neki način naš) javni medij, pri čemer je Harrisona neposredno vprašala, ali ima težko službo, ker mora Dončića pripeljati do naslova. Oziroma ali bo posebna čast, da ga bo popeljal do tega ultimativnega cilja.
"Oboje. Imam težko delo, vendar je to posebna čast, saj verjamem, da bomo zaradi Luke Dončića prvaki. In to mi bo v čast," je odgovoril z besedami, ki si jih lahko spodaj ob njegovem nalezljivem (in očitno ultimativno hinavskem) nasmešku tudi ogledate v posnetku. Že tistega 2. februarja so bile videti in slišati kot nekaj, kar je ušlo iz najbolj norega dela območja somraka. Z dnevi, tedni in meseci pa so le še pridobivale na absurdnosti, zlaganosti, hinavščini in še čem.
Za nameček je Harrison takrat vedel, da izjavo daje za medijski projekt, ki bi moral biti objavljen pozneje, vsekakor po februarju. Torej je vedel, da govori čisto ... (vstavite besedo sami), pozneje pa smo vsi skupaj lahko spoznali, da je to nedvomno počel v dneh, ko se je s kolegom pri Lakersih Robom Pelinko že dogovarjal za neizbežno bombo vseh prestopnih bomb. Predstavljajte si torej, kakšen človek moraš biti, da to in na tak način narediš nacionalni televiziji neke - Lukove - države.
Že takrat je torej potekal odnos, ki je bil pljunek v obraz vsem. Konkretno pa je šlo za dejanje, ki kaže na prav neverjetno in brezmejno poniževanje ne samo Luke in njegovih navijačev. temveč Slovenije kot države, njenih institucij in Slovencev. Ko je torej zelo na hitro gospod (?!) Harrison na praznični ponedeljek sklical tiskovno konferenco, smo ga na vsak način želeli soočiti s temi besedami, z njihovim pomenom in z njegovim odnosom. Res na vsak način in po kakršnikoli poti.
Kot rečeno, nismo poznali ničesar bolj očitno zlaganega, hinavskega in ponižujočega od tega, kar je kolegica nato v nekem kontekstu, povsem drugačnem od načrtovanega, objavila na dan slovite menjave, od takrat pa je še močno pridobilo na moči, vrednosti, pomenu in sporočilu. Naredili smo vse, kar je bilo v teh nekaj prazničnih urah mogoče narediti. In ker nismo Nico Harrison, moramo priznati svoj neuspeh. preprosto ni šlo, sodelovanje na daljavo ni bilo predvideno, časa pa premalo (zaradi časovne razlike še toliko manj), da bi zadevo dovolj predstavili kateremu od dovolj vplivnih ameriških kolegov.
Trenutek bi bil izjemno dober, o tem ni dvoma. In odmevnost temu primerna. Vendar pa bodo še prišli podobno dobri, morda celo boljši. In ker gre za nekaj, s čimer je Harrisona v tej zgodbi preprosto treba soočiti, ga nedvomno bomo. Če ga ne bo kdo prej (dobrodošli, vsem nam bo v skupno veselje in poklicno zadoščenje), ga mi gotovo bomo. Ta stvar zahteva odgovor, ta odnos zahteva pojasnilo, to poniževanje zahteva zagovor - in bodite prepričani, da jih bo prej ali slej tudi dobilo. Morda že ob prvi naslednji priložnosti.
