Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Gregor Sevšek
Gregor Sevšek
14.11.2020 08:44:42
Deli članek:

SIN SLOVENSKE REPREZENTANTKE za Anglijo, ne ZA SLOVENIJO!? Tu je zgodba, KI JO MORATE PREBRATI!

Katjo Pandža oziroma Krivić nekoliko starejši ljubitelji košarke gotovo dobro poznajo.

Gre za nekdanjo košarkarico Crvene zvezde, Ježice in slovenske državne reprezentance. Sinova sta šla po njenih stopinjah. Vasja trenutno igra ameriško študentsko košarko v ligi NCAA, v mlajših starostnih kategorijah pa je zaigral za izbrano vrsto Velike Britanije, čeprav se je vmes mudil tudi na pripravah slovenske reprezentance. Kolegi iz Ekipe SN so preverili, kakšna je Katjina in Vasjeva življenjska zgodba - v pogovoru z nekdanjo slovensko reprezentantko in mamo zdajšnjega britanskega reprezentanta. 

Zgodba Vasje Pandže je zelo zanimiva. V mlajših starostnih selekcijah se je preizkusil na kampu v Postojni in bil na širšem seznamu najbolj talentiranih igralcev Slovenije. Na koncu se je izteklo tako, da je zaigral v dresu Velike Britanije. Kako je prišlo do tega?

Kot družina smo se preselili v Anglijo, ko je bil Vasja star štiri leta. Že pri šestih letih se je začel ukvarjati s košarko, a v Angliji za ta šport ni najbolje poskrbljeno, organizacija vadb je slaba. Z njim je treniral tudi starejši brat Jaka, ki je prav tako požel zanimanje slovenske reprezentance. Vasja je ves čas igral z leto ali celo dve leti starejšo generacijo. Vrstniki so igrali v bolje organiziranih klubih kot on. Oba z možem sva nekoč igrala košarko in v ta šport nato usmerjala tudi svoja sinova. Vasja je vedno želel nazaj h koreninam, v Slovenijo. S svojim slogom igranja je precej spominjal na stare balkanske igralce, ki so bili tehnično precej bolj razviti, a jim je primanjkovalo telesne moči; tudi zaradi tega ga kličem 'mali Kukoč'. Vedno je igral organizatorja igre, nato pa je precej zrasel, danes je visok več kot dva metra, a še vedno igra na zunanjih položajih. Bil je na radarju angleške reprezentance, a nas Slovence je srce vedno vleklo domov. Tako smo se povezali s Košarkarsko zvezo Slovenije. Sledilo je povabilo na kamp v Postojno in izbran je bil v eno izmed selekcij do 14 let. Konkurenca je bila velika. Vabilo je dobil tudi naslednje leto. Žal se je telesno razvijal bolj počasi, poleg tega tam nikogar ni poznal, saj ni izhajal iz tega prostora, in ni mu bilo lahko.

Iz Velike Britanije oziroma njihove reprezentance je očitno prišla konkretna ponudba – vabilo, da se je Vasja odločil za igranje za njihovo izbrano vrsto?

Da. Vasja se je pri 15 letih znašel na seznamu reprezentance do 16 let. Tisto leto si je nato zlomil nogo in takrat se še vedno nismo dokončno odločili. V Sloveniji so ga videli zgolj na širšem seznamu kandidatov, medtem ko je pri Veliki Britaniji dobil zagotovilo, da ne bo le kandidat, temveč izbranec v reprezentanco. Bili smo mnenja, da je v tistem trenutku bolje, če zaigra za Veliko Britanijo, vendar moram poudariti, da je bil odnos s slovensko zvezo ves čas korekten. Povedali so, kot so mislili. Sami smo si vsekakor želeli, da bi zaigral za Slovenijo, a zadeve se žal niso razpletle po našem idealnem scenariju.

Vidi se, da je Vasja še vedno povezan s Slovenijo, saj se je na uradnem fotografiranju moštva v Seattlu pojavil ovit v slovensko zastavo. Še čuti pripadnost, bi se želel vnovič preizkusiti v dresu slovenske reprezentance?

Ko smo se odločali, za koga bo Vasja igral, smo navezali stik z gospodom Zoranom Radovićem iz Fibe, ki nam je jasno povedal, da ko se odločimo za eno državo, je to dokončno. Ne vem, ali obstaja možnost menjave državljanstva ali ne. Vasja je bil od nekdaj ponosen na to, od kod prihaja. Fotografiral se je tudi z zastavo Velike Britanije, saj ima v moštvu soigralca s koreninami z Otoka. V Vasjevi sobi pa je slovenska zastava in po duši je Balkanec. Rekla bi, da je njegov slog igre hibrid med tem, kar so ga naučili v Angliji, in pridihom Balkana. Ni ravno v modi biti visok branilec, razen če si Luka Dončić. Zmeraj je izstopal s tem, da ni veljal za klasičnega ameriškega igralca; ni fizikalec. Jaz pravim, da je 'naš'.

Kot ste poudarili sami, je tudi Luka Dončić primer visokega branilca. Ga Vasja kaj spremlja, si morda želi, da bi lahko kdaj z njim delil slačilnico?

Seveda. Vasja spremlja vso košarko, od evropske do ameriške, je živa enciklopedija košarke. Spremlja Slovence tako v ligi NBA kot v evroligi in rekla bi, da je včasih še celo nekoliko 'preveč pameten'.

Kako mu gre v Seattlu, kako je videti njegov dan, koliko trenira, kaj so njegovi cilji za prihodnost?

V tem trenutku je v fantastičnem mestu, uživa v Seattlu. Kako bo v prihodnje ... Pri nas je bila vedno na prvem mestu izobrazba. Pomembno je, da dokonča študij. Košarko si želi nadaljevati na profesionalni ravni. Težko je reči, na kakšni, saj je to odvisno od tega, kako se bo razvijal. Tukaj ima odlično priložnost, toda nikoli ne veš, ali bo dejansko kaj igral ali ne. Zatrjujejo, da imajo radi njegov tip igralca, da ga potrebujejo. Zaveda se, da mora pridobiti fizično moč, ravno za igro na zunanjih položajih. Verjamem, da je realen, čakal bo na svojo priložnost. Kot smo videli, trener ponuja priložnost bolj starejšim igralcem.

Torej še niste izključili možnosti, da bi se nekoč vrnil v Slovenijo in zaigral tukaj ali za reprezentanco?

Če bi obstajala možnost, bi Vasja vsekakor rad zaigral za Slovenijo. Toliko ga poznam, da lahko to trdim z gotovostjo – in seveda, če bo interes obojestranski.

Ko je bilo že jasno, da bo Vasja zaigral za Veliko Britanijo, je KZS takrat morda nakazala željo, da bi z odločitvijo vendarle še nekoliko počakali?

Ne, saj je, če pogledate Vasjevo generacijo, v njej kar nekaj perspektivnih igralcev, denimo Žiga Samar in Rok Radović. Dejstvo je, da se je Vasja razvil pozneje. Prvič ga je v Sloveniji v Domžalah ocenil gospod Gašper Papež. Ko je z njim treniral tri dni, ni mogel verjeti, kako dobro je oddelal vadbo, kako močne noge je imel, kako se je gibal. Z njim je bilo vedno treba delati za fizično moč, saj jo je imel le v nogah. Ko izbiraš ekipo, vidiš, kdo je v danem trenutku pravi za sistem; težko je nekoga čakati. Žal niso videli, kako Vasja igra na dober dan; ko je blestel v Angliji, teh tekem žal ni videl nihče iz Slovenije. Poudarjam, nikomur ničesar ne zamerimo, bili so fer, nikoli niso ničesar obljubljali, na drugi strani pa smo imeli v Veliki Britaniji jasno zagotovilo, da bo lahko igral, in sprejeti smo morali odločitev. Sloveniji smo dali možnost, videli so ga, toda slovenska košarkarska filozofija še vedno izhaja iz Balkana. Menili smo, da bi se Vasja bolje vključil v tak košarkarski sistem; Angleži bolj stremijo k ameriškemu načinu igranja.

Kakšen je bil vaš občutek, ko ste ga zagledali v dresu Velike Britanije?

Nič posebnega (smeh). Bolj srečna sem bila, ko je bil v slovenskem (smeh). Veseli smo bili zaradi njega, ker smo vedeli, da mu podobne reprezentančne zadeve veliko pomenijo. Zame je bolj pomembno, da je prestal ta proces. Kot človek se ob tem ogromno naučiš: biti del ekipe, biti na takšni ravni, igrati in se kot človek razvijati. Vedno bolj kritična sem do angleškega sloga igranja, pri tem ne cenim toliko fizičnih lastnosti, temveč bolj vse drugo. Bila sem zadovoljna, ko je bil on srečen. Želel je igrati. Košarka mu pomeni vse na svetu, je edino, kar ga zanima. Zaveda se, da šola ne sme izostati, in tam je na srečo priden. Želimo si, da bi se iz podobnih izkušenj naučil čim več.

Tudi sami ste bili v svojih časih uspešna košarkarica, takrat še z dekliškim priimkom Krivić. Bila ste članica Crvene zvezde, Ježice in državne reprezentance. Ste prav vi ljubezen do košarke prenesli na sinova?

Tudi moj mož je igral košarko, vendar ne na takšni ravni kot jaz; igral je v Mariboru in morda ima košarko še raje kot jaz (smeh). Otroka nekako nista imela druge možnosti, kot da sta igrala z nama. Toda prav v košarki smo se lahko vsi štirje našli, povezali in družili. Družinskih prijateljev nismo imeli toliko, smo pa na ta način lahko skupaj kakovostno preživljali čas. Tudi moje izkušnje so pomagale, da smo ju lahko individualno trenirali. Mož je ravno tak kot Vasja, ves čas gledata tekme, obsedena sta s košarko. To je večno navijanje, celo dretje (smeh). Smo prava košarkarska družina.

Označevali so vas celo za slovensko Daniro Nakić. Imamo občutek, da morda v svoji karieri niste storili toliko, kolikor ste bili sposobni. Ste imeli takšen občutek tudi vi?

(Smeh) Česa takšnega pa že dolgo nisem slišala. Tudi sama možu kdaj v šali rečem, da je prekinil mojo kariero. No, takšen je moj Vasja. Visok, lahko igra na kateremkoli položaju, a danes se je košarka zelo spremenila. Včasih so bili takšni igralci popularnejši, danes pa se raje ozirajo po manjših zunanjih igralcih, hitrejših, atletskih. Vasja je absolutna moška različica mene.

Kako to, da ste šli najprej v Crveno zvezdo, in ne na Ježico, kjer ste pozneje nadaljevali kariero?

Bila sem v takratni kadetski reprezentanci. Trener je bil zdaj že pokojni Milan Ciga Vasojević. Ko me je videl in takratnemu trenerju Vladislavu Lučiću povedal, kako igram, je Crvena zvezda takoj vzpostavila stik z menoj. V tistem trenutku se je odzvala tudi Ježica, ki je bila znana po tem, da k sebi privablja mlade obetavne Slovenke, a jim nikoli ne ponudi zares prave priložnosti. Iz moje generacije jih je bilo kar nekaj, denimo Metka Obrovnik in Mojca Bratuž. Ježica je imela nekoliko drugačen slog. Spomnim se, da je k nam domov prišel Sergej Ravnikar in obljubil, da bom dobila mesto v ekipi. Ampak nisem dobila zagotovila o konkretni minutaži, medtem ko je bilo pri Crveni zvezdi jasno, da na moji poziciji ni bilo prave igralke. Prvo leto sem bila veliko v prvi peterki. Dobila sem veliko priložnosti in ni mi žal, da sem se odločila za ta prestop, to je bila absolutno pravilna odločitev. Ježica je verjetno menila, da bodo Slovenke vedno prihajale k njim, a na žalost ni bilo tako.

Kako je v košarko vključen starejši sin Jaka?

Jaka igra na Univerzi Franklin & Marshall. Igrajo v III. diviziji NCAA tekmovanja. Ni prejel dovolj dobre ponudbe iz prve divizije, ki bi jo lahko šteli za primerno. Pojavljale so se možnosti za divizijo II, a je zelo akademsko naravnan. Ko smo se pogovarjali, smo se odločili, da ga damo v šolo, ki bo bolj naklonjena njegovemu študiju, tako da smo se skupaj odločili za študij fizike na prej omenjeni univerzi. Rad bi postal strojni inženir in ima možnost študija 3+2, zadnji dve leti pa bi delal na kolumbijski univerzi. Seveda so koronski časi negotovi. Tudi v tej diviziji bolj kot ne sedi, ne dobi prave priložnosti. Zanj je bila košarka ljubezen, ki mu je odprla pot v Ameriko, medtem ko ima Vasja v košarki večje cilje.