LUKA DONČIĆ! VAUUU! Spreleti te srh, ko to prebereš. Kakšen zapis za slovo od navijačev Madrida.

DVOJNE SANJE

Madridu:
Igranje košarke je moje življenje. Mama mi vedno govori, da se ne spomni, da bi počel karkoli drugega kot metal košarkarsko žogo.
Tudi sam se ne spominjam ničesar drugega.
Počutim se zelo srečnega. Ko sem bil stra 13 let sem šel živeti v Madrid, in razmišljal sem o tem, da bom izpolnil moje sanje ter postal dober košarkar. Nikoli pa si nisem mislil, da bo potovanje, ki sem ga začel v Madridu vodilo k temu, da bom izpolnil ne ene sanje, ampak tudi druge. Nekaj takega se lahko zgodi samo v filmih: Bil sem igralec v najboljšem klubu na svetu, zdaj pa bom igral v najboljši ligi na svetu.
Najlepša stvar pri košarki je, da je to šport pri katerem si v največji meri odvisen od soigralcev. In s tem ne mislim samo na vrhunske igralce s katerimi sem na srečo lahko delil košarkarsko igrišče in ki so mi dovolili, da sem se učil od profesionalcev in od ljudi. Ekipa pomeni veliko ljudi: predsednik, menedžerji, trenerji, zdravniki, fizioterapevti, delegati, pomočniki, drugi zaposleni v klubu...
Vsem... Hvala, hvala! Neskončno hvala. In posebej Albertu Anglu, Pablu Sañudu, Daniju Sartu in Pacu Redondu, ki so sprejeli otroka iz Slovenije, ki ni imel pojma o španščini. In, ki so skrbeli zame in iz mene naredili moža. Zelo vas imam rad.
In rad imam Real Madrid. Klub, ki mi je dal vse: največje športne uspehe, vrednote, ki me bodo spremljale vse življenje in moč, da se borim, se n ikoli ne predam in nikoli ne odneham, ne gled ena to kakšen izziv je pred menoj.
Rad bi se zahvalil tudi medijem, ki so me obravnavali s spoštovanjem, ko sem bil še otrok in me ocenjevali z naklonjenostjo, ko sem odraščal.
Danes sem napisal to pismo posebej za vas, navijače, ki ste me vedno podpirali, oproščali moje napake in uživali z mano ob mojih uspehih. Ob vas navijačih, sem dobival "kurjo polt", ko ste me spodbujali z glasnimi ovacijami, ob moji prvi trojki, ko sem imel 16 let. Izjemno blizu vas sem se počutil tudi, ko sem dosegel mojo zadnjo trojko 350 kilometrov od hiše, ki sem jo vedno imel za moj dom, v Madridu. Najlepša hvala vsem. Nosil vas bom v srcu.    Od zdaj naprej je v Dallasu še en madridista več. Toda kot je rekel Terminator: "I'll be back!"