Začnimo z letom 2013. Zdaj lahko izdate kaj več, kako blizu ste bili prihodu na selektorski stolček že takrat.
Nikoli ni bilo nobenih uradnih pogovorov ali vabil. Delo medijev je seveda, da zbirajo informacije in se na neki način ukvarjajo s špekulacijami, a uradnega pogovora na temo mojega prihoda v slovensko reprezentanco res nikoli ni bilo. Kolikor vem, in zdaj vem, je bilo takrat edino ime, edini kandidat Jure Zdovc. To je gotovo veliko ime slovenske košarke. Šele zdaj smo se prvič pogovarjali o tem, da bi prevzel mesto selektorja.
Ste prav zaradi Slovenije prekinili pogodbo z Gruzijo?
Ne ... (kratek premor) Moje sodelovanje z Gruzijo in nasploh s kom drugim ni temeljilo le na pogodbi, ampak tudi na odnosih, ki smo jih zgradili z leti, ter bolj na dogovoru. Uradna pogodba se mi je iztekla, enako tudi pogodba Zdovca s slovensko zvezo, tako da je šlo zgolj za vprašanje 'tajminga'. Ta je bil dober, ker je bilo mesto na slovenski klopi izpraznjeno, sam pa sem prav tako zaključil svoj cikel z gruzijsko izbrano vrsto.
Gotovo ste slišali za zgodbo o tem, da ste bili vi izbor Raša Nesterovića in bratov Dragić, Zdovc pa predsednika Erjavca. Ali vas moti, da nosite nekakšno oznako Dragićevega selektorja?
(smeh) Moram se nasmejati. Ne moti me, da mi zastavite to vprašanje, celo všeč mi je, da ste mi ga. Verjamem, da sta slovenska reprezentanca in slovenska zveza precej resnejši instituciji od tega, da bi lahko en igralec ali oseba, ne glede na funkcijo, postavila svojega človeka. Predpostavljam, da so nekatere moje kvalitete večji razlog za to, da sem postal selektor, kot pa zgolj osebni izbor nekoga. Mislim, da je Goran Dragić res košarkarska institucija in velik ambasador slovenske košarke, slovenskega športa. Ko v ZDA rečete slovenska košarka, je prva asociacija on. Goran niti ne bo igral niti ni nikoli doslej igral zaradi selektorja in tega ni nikoli pogojeval. Mislim, da bi bilo zelo neresno, če bi katerikoli igralec počel kaj takega. Goran je velik patriot in vedno je igral, ker je tako želel. Ime selektorja ni pomembno. Kot trener se ne ukvarjam s takimi zgodbami in intrigami. Šport je sestavni del socialnega življenja, ljudje se ukvarjajo z različnimi zgodbami, toda s tem se res ne obremenjujem. Sem obrtnik, trener, ne ukvarjam se s špekulacijami. Dal bom vse od sebe, da se ekipa čim bolje pripravi, da zmagamo na čim več tekmah. Nisem niti Goranov niti Nesterovićev trener. To je bila odločitev zveze.
Verjamem, da sta slovenska reprezentanca in slovenska zveza precej resnejši instituciji od tega, da bi lahko en igralec ali oseba, ne glede na funkcijo, postavila svojega človeka. Predpostavljam, da so nekatere moje kvalitete večji razlog za to, da sem postal selektor, kot pa zgolj osebni izbor ene osebe.
Ko smo ravno pri Dragiću, letos mu v Miamiju ne gre vse po načrtih.
Ni lahko. Nekaj so krive poškodbe, ekipa gre skozi obdobje transformacije, mislim pa, da bo še vse dobro. Sezona je še dolga, samo naj se pozdravi in vrne na parket. Gogi je ekipni igralec, njegova vloga na parketu se ne meri le s številkami doseženih točk, ampak z mnogo več stvarmi, ki jih prispeva za ekipo.
Zveza je izrazila željo po slovenskih pomočnikih. Eden bo Rado Trifunović, drugi res Jaka Lakovič?
Nisem se še ukvarjal s tem, komaj dobro sem postal selektor. To je zelo pomembno vprašanje, verjamem v timsko delo in sodelavci so pomemben del, med nami mora obstajati kemija. Strinjam se s stališčem, da morajo biti vključeni slovenski trenerji, saj mora zveza skrbeti za najboljšo selekcijo tako igralcev kot trenerjev. To so projekti za prihodnost slovenske košarke in s tega vidika morajo biti pomočniki Slovenci. Imen pa res še nimam.
Verjetno vam je poznana zgodba o številnih odpovedih v preteklosti. Kako se boste vi lotili tega? Boste svoj seznam sestavljali neodvisno od tega, kar se je dogajalo prej?
Da in ne. Sestava ekipe temelji na trenutni situaciji. Veliko bo odvisno od tega, kaj se bo dogajalo v naslednjih nekaj mesecih. Do zbora je še veliko časa, lahko se zgodi še marsikaj. Odpovedi pa niso le problem Slovenije, vse reprezentance ga imajo, le da nekatere o tem niso govorile naglas. Tudi drugod so bile odpovedi, pogojevanja, to so življenjske stvari. Ukvarjamo se z mladimi, ambicioznimi ljudmi, ki imajo določene zahteve. Mislim, da je zelo pomembno, da se ustvari zdravo vzdušje, to pa temelji na telesno zdravih in za igro motiviranih fantih. Če morate koga prositi, da igra, nima smisla. Treba je napraviti izbor fantov, ki so motivirani, da dajo vse od sebe in da igrajo za to selekcijo. Vrata bodo odprta vsem igralcem, ni nobenih repov iz preteklosti, odprti bomo za to, da naredimo selekcijo najboljših, najbolj nadarjenih igralcev, ki bodo pripravljeni igrati.
Tu v Sloveniji se nam zdi skoraj neverjetno, da v preteklih letih nismo osvojili medalje. Kaj pa vam, kje vi vidite razloge za take rezultate slovenske reprezentance?
Standardi in zahteve so veliki. Treba je biti ambiciozen, a tudi objektiven. Kot nov selektor ne bom postavljal nobenih novih standardov, ti so že postavljeni. Na vsako tekmovanje bomo šli ambiciozno, nobene tekme ne bomo začeli, da bi jo izgubili. Moramo pa biti toliko realni in se zavedati, da lahkih tekem ni. Košarko igrajo na vseh celinah, lahkih nasprotnikov ni. Vidimo, kje je Latvija zdaj in kje je bila pred petimi leti. Ali pa Gruzija, kje je bila pred desetimi leti? Gruzija danes ni ista ekipa, kot je bila pred desetletjem. Selekcijo Slovenije dovolj dobro poznam, saj smo igrali eden proti drugemu na zadnjih treh evropskih prvenstvih. Morali smo spoznati svoje tekmece in filozofijo trenerjev, ki so jih vodili, zato mi tudi Slovenija nikakor ni tuja. V pogovoru z Zdovcem prejšnje leto sem videl, da gre za res bojevito ekipo, Slovenija je igrala morda celo najbolj agresivno košarko v pozitivnem smislu od vseh ekip na evropskem prvenstvu. Toda avtsajderjev ni. Ni tekme, v katero bi šli z mislijo, da bomo z lahkoto zmagali. Vsako srečanje bo velik boj, tu ni dilem.
Dončić je ena od prioritet slovenske reprezentance in nihče ne bo bolj srečen od mene, če se bo odločil – kar je povsem logično –, da igra za svojo ekipo, to pa je slovenska reprezentanca. Vsi veliki igralci, ne glede na to, ali so igrali v ligi NBA ali Evropi, so pustili svojo sled tudi v reprezentanci. Upam, da se bo Luka v tem prepoznal in da bo imel športni motiv, da odigra za svojo državo.
Kaj ste si postavili za cilj? Kaj si želite doseči s Slovenijo?
Moje trenersko razmišljanje, ki ga želim prenesti tudi na ekipo, je takšno, da želim dobiti vsako četrtino posebej. Ne tekme, ampak četrtino. Kam nas bo to pripeljalo, pa bomo videli. Poglejte, kaj se je zgodilo s Španci na zadnjem EuroBasketu. Komaj so se prebili iz skupine, potem pa šli vse do konca in bili dominantni. Če bi imeli malo manj sreče, sploh ne bi šli naprej. Zato poudarjam, da kalkulacij ni. Najpomembnejša je vsaka naslednja tekma, filozofija bo taka, da se bomo najbolje pripravili na naslednji dvoboj in da najboljšo košarko igramo septembra. Seveda bo potrebno določeno obdobje, nič se ne bo zgodilo čez noč. Vsi ljudje na zvezi, v reprezentanci, najpomembnejši pa so tu igralci, moramo vse sile usmeriti v skupen cilj. Sam imam delo, moja prihodnost je verjetno v ligi NBA. A v Slovenijo ne bom prišel turistično. Če ekipa ne bo napredovala in dosegla maksimuma, moja misija ne bo izpolnjena. Moje ambicije se gotovo začnejo pri tem, da se kvalificiramo na evropsko prvenstvo.
Tisti, ki dvomijo v vas, pravijo, da še niste samostojno vodili kluba in da Gruzija vseeno ni ekipa, v kateri bi delali pod velikim pritiskom rezultata. Vaš komentar?
(smeh) Nihče se ni rodil z izkušnjami. Razumem novinarje, medije. Ne bi bilo normalno, če bi me vsi imeli radi in me spoštovali. Moja kredibilnost v slovenski javnosti je enaka ničli, saj še nismo odigrali nobene tekme. Zavedam se, da bo v primeru zmag vse v redu in obratno v primeru porazov. Kot trener vedno nosim največjo odgovornost, zelo sem samokritičen, ko gre za ekipo. Potreben je le čas. Izkušnje se dobivajo na tekmovanjih, s tekmami. Idealen trener pa ne obstaja, vedno bi lahko našli nekaj, kar bi vas motilo, naj bodo to leta, izkušnje, frizura, debelost. Čas bo pokazal svoje, rezultati so edino merilo vrednosti.
Tu vsi govorimo o Luki Dončiću. Kakšno vlogo mu boste namenili?
Precej ga spremljam, igra v evroligi. Je resen igralec, eden najbolj nadarjenih v Evropi. On je ena od prioritet slovenske reprezentance in nihče ne bo srečnejši od mene, če se bo odločil – kar je povsem logično –, da igra za svojo ekipo, to pa je slovenska reprezentanca. Mislim, da ga čaka lepa prihodnost tako v klubu kot v izbrani vrsti. Vsi veliki igralci, ne glede na to, ali so igrali v ligi NBA ali Evropi, so pustili svojo sled tudi v reprezentanci. Upam, da se bo Luka v tem prepoznal in da bo imel športni motiv, da odigra za svojo državo ter pusti sled, ki bo ostala tudi takrat, ko se bo nehal ukvarjati s košarko. Vrata mu bodo na stežaj odprta, pa ne le njemu, ampak tudi vsem drugim mladim igralcem, da zapolnijo mesta in z njimi premostimo obdobje, ki prihaja. Dončić bo eden od igralcev, na katere se bomo osredotočili.
Dobro poznate razmere v ligi NBA, kdaj ga vidite igrati v njej?
To je odvisno od njega, od situacije, tega, kdo ga bo izbral na naboru, kdo bo trener tiste ekipe. Ne obstaja le pravi trenutek, ampak tudi prava situacija. Zdaj je na pravem mestu, pri teh letih biti v rotaciji Reala in igrati evroligo je zanj kot naročeno.
Prejšnje leto se je veliko govorilo o naturalizaciji Dunstona. Boste tudi vi poskušali kaj narediti v tej smeri oziroma naturalizirati koga drugega ali se boste zanašali na tiste, ki so vam na voljo?
Absolutno se bomo zanašali na domače igralce. Pri naturalizaciji gre za stališče zveze in njeno strategijo, s katero se kot selektor ne morem ukvarjati.
Po dolgih letih bo Slovenija spet igrala kvalifikacije. Že na začetku vam ne bo lahko, igralci se bodo soočili z vrsto pritiska, ki ga v zadnjih letih niso bili vajeni.
Pritisk je sestavni del posla. Strinjam se, da gre za zelo težko tekmovanje, saj tu ni tega, da bi lahko, ampak preprosto moraš preskočiti kvalifikacije. V očeh javnosti je Slovenija favorit, mora biti uspešna v njih, tu ni pardona in milosti. Pritisk bo zato res velik. Treba pa bo iti recimo v BiH ali Črno goro in tam zmagati, kar ne bo niti malo lahko. Videli smo, kaj se je zgodilo prav s Črno goro v prejšnjih kvalifikacijah, čeprav je imela dobro ekipo, dobrega trenerja. Vsekakor bomo pripravljeni, borili se bomo po najboljših močeh. Trikrat sem preskočil kvalifikacije, vem, kako vse skupaj poteka, kaj nas čaka, zame to ne bo nikakršna novost.
Ali tudi za trenerje velja kakšna omejitev lige NBA glede reprezentance? Utegnete imeti kaj težav z Utahom zaradi vodenja Slovenije?
Imam jih nekaj, saj so mi dali vedeti, da je moje glavno delo v njihovem klubu. To bom moral nekako uskladiti, da bodo zadovoljni in da bom jaz profesionalec tako v klubu kot reprezentanci. Največjo žrtev bo občutila družina.
Dolgo ste že v ZDA. Kako to, da se poleti še želite vračati v evropsko košarko? Kakšen je vaš cilj v trenerski karieri?
Težko je to določati. Eden od razlogov za to, da sem prevzel Slovenijo, je prav gotovo ta, da sem s tem spet naredil korak naprej in da si bom s tem povečal kredibilnost v samostojnem delu, da bi v prihodnje dobil dobre ponudbe za delo. To pa je v prvi vrsti moja največja trenerska ambicija.
Absolutno se bomo zanašali na domače igralce. Pri naturalizaciji gre za stališče zveze in njeno strategijo, s katero se kot selektor ne morem ukvarjati.
Imate trenerskega vzornika?
Velike prijatelje Larryja Browna, Željka Obradovića, Flipa Saundersa, ljudi, s katerimi sem delal, vrhunske strokovnjake. Imel sem tudi privilegij delati s številnimi vrhunskimi igralci, pri delu z njimi sem se ogromno naučil.
Veste, da Sloveniji zaradi oblike države rečemo tudi kokoška?
(smeh) Nisem vedel, poznam le zmajč(e)ke. Očitno je to usoda in je to razlog, da sem dobil delo (smeh).
