Osemnajsti marec 1995. Bila je to še ena pestra športna sobota. Komaj 17-letni Norvežan Tommy Ingebrigtsen je v kanadskem Thunder Bayu postal svetovni prvak na veliki skakalnici, med skromnimi Slovenci pa je bil še najboljši Urban Franc na 27. mestu. Špela Pretnar se je v Bormiu veselila prve zmage v svetovnem pokalu, Alberto Tomba, ki je bil takrat na vrhuncu moči, pa je, kot se je izkazalo kasneje, dobil še zadnji veleslalom v karieri. Laurent Jalabert je nekaj sto kilometrov južneje dobil klasiko Milano–San Remo, Blackburn pa je na čelu z vročim Alanom Shearerjem še naprej zanesljivo korakal proti naslovu angleškega prvaka. A vse to je ostalo v senci novice, ki je enkrat vmes prišla z one strani velike luže. V globoki senci.
45 NAMESTO 23
»I’m back,« vrnil sem se, je Michael Jordan sporočil v slogu Terminatorja Arnieja. Na uredništva medijskih hiš je prek zastopnika Davida Falka poslal zgolj dve besedi, ki pa sta do temeljev zatresli košarkarski svet. Bil je to potres osme stopnje po Richterjevi lestvici. Njegovo visočanstvo je bilo nazaj. Na veliko veselje številnih ljubiteljev te čudovite igre in na veliko grozo številnih tekmecev, ki so se zavedali, da bo pot do naslova kmalu znova vodila prek Jordana in njegovih Bullsov.
Enaindvajset mesecev ga ni bilo na košarkarskem parketu. Zadnjo tekmo pred tem je odigral 20. junija 1993. Bilo je na šesti tekmi velikega finala proti Barkleyjevim Phoenix Sunsom, ki jo je s trojko v zadnjih sekundah odločil John Paxson. Bil je to tretji naslov in tretja lovorika najkoristnejšega igralca finala za takrat 30-letnega Jordana, ki je imel v finalu povprečje 41 točk na tekmo. Trojček oziroma »three-peat«, kot temu pravijo onstran Atlantika. Nekaj mesecev kasneje, mesec dni pred začetkom nove sezone, pa je šokiral z odločitvijo, da bo košarkarske copate obesil na klin. Največji je odšel na vrhu.
Razlogi? Utrujenost, zasičenost s košarko in zvezdniškim statusom, pomanjkanje motiva oziroma strasti za košarko, kar niti ni čudno, glede na to, da je v letih pred tem osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Večkrat. Pa zasvojenost z igrami na srečo, umor očeta Jamesa, ki sta ga poleti tistega leta na enem izmed počivališč pri ropu avtomobila zagrešila najstnika… Ne nujno v tem vrstnem redu oziroma najbrž vsakega po malem.
Bil je to prvi v nizu šokov; s košarkarskih se je namreč kmalu preselil na bejzbolska igrišča. Pravi, da je želel izpolniti željo pokojnega očeta, ki je vedno sanjal, da bo njegov sin igral v MLB. A s kijem v roki je bil precej manj uspešen kot z žogo, v MLB se mu ni uspelo prebiti, igral je zgolj za Birmingham Barons v eni izmed nižjih lig.
NADURE V INDIANI
Biki so po drugi strani v njegovi odsotnosti sicer solidno rinili. Sezono 1993/94 so Scottie Pippen, Toni Kukoč in preostala chicaška druščina končali z izkupičkom 55 zmag in 27 porazov, da bi nato v drugem krogu končnice po sedmih tekmah morali priznati premoč New York Knicksom. Slabše jim je šlo v naslednji sezoni; sredi marca 1995 so bili komaj malo na 50 odstotkih (34-31). Potem je, kot že rečeno, prišla sobota 18. marca in kraljeva vrnitev.
Njihove delnice so seveda nemudoma narasle. Če so stavne hiše pred tem možnosti Bullsov za naslov ocenjevale na 1:40, je kvota v enemu samem dnevu padla na 1:5.
Že naslednji dan v Indianapolisu je bil Jordan na parketu, namesto številke 23, ki je visela pod stropom United Centra, pa je na hrbtu nosil 45. Bila je to najbolj gledana tekma rednega dela po letu 1975, v pisarnah Indiane pa so delali nadure. V samo enem dnevu so dobili 350 dodatnih prošenj za novinarske akreditacije.
Na parketu je v tisti tekmi, ki jo je po podaljšku dobila Indiana Reggija Millerja, prebil 43 minut, pri tem pa dosegel 19 točk ob metu 7:28. Čeprav je nekaj dni sredi košarkarske katedrale, imenovane Madison Square Garden, štel do 55, je bilo očitno, da je vendarle malce zarjavel, kar je nekaj mesecev kasneje v drugem krogu končnice izkoristil Orlando s Shaqom O'Nealom in Pennyjem Hardawayjem. »To ni bil stari Jordan. Številka 45 ni tako eksplozivna kot številka 23,« je takrat komentiral Nick Anderson. Besede, ki jih bo kmalu obžaloval.
KO 23 ZNOVA POSTANE 23
»Ne diraj lava dok spava,« pravi bek rek z Balkana. Poraz proti Orlandu ga je podžgal, da je čez poletje garal kot žival. In že v naslednji sezoni je bil to dober stari MJ, tudi dres s številko 23 pa je vmes enkrat potegnil iz pokoja oziroma izpod stropa domovanja Bullsov.
Biki so naslednjo sezono odprli z izkupičkom 41 zmag in treh porazov, da bi redni del nato končali z rekordnimi 72 zmagami in 10 porazi. Dosežek, ki ga je dve desetletji kasneje izboljšal šele Golden State. Na pohodu do novega naslova pa so v finalu vzhoda med drugim pometli z Orlandom in Andersonom.
V juniju 1998, po še enem trojčku naslovov, se je znova upokojil, da bi se tri leta kasneje še enkrat vrnil. A to je že neka druga zgodba.
19 TOČK
je Jordan dosegel proti Indiani na tisti prvi tekmi po vrnitvi.
