Nadarjeni grški košarkar Nikos Papas, povrhu iz Aten oziroma njihovega predmestja, bi po nekem logičnem sklepanju skoraj moral pristati v Panathinaikosu kot v vrhu piramide atenske oziroma grške košarke, ki si jo deli z Olympiakosom. In Nikos Papas predlani tudi je podpisal pogodbo z zelenimi iz grške prestolnice, a do njih ga ni vodila enosmerna cesta, ampak precej obvozna pot.
O tem si skoraj ne upam govoriti. Da bom prišel na njegovo raven, moram najprej nekaj osvojiti v evroligi, zbrati nekaj domačih državnih in pokalnih lovorik. Še vedno sem bolj ali manj na začetku kariere. Mi pa laska, da se me sploh omenja v povezavi s tem, da bi bil lahko Diamantidisov naslednik, čeprav je to res še zelo oddaljena prihodnost.
Kot da v klubu ne bi prav nič skrbeli za prihodnost, kar pravzaprav pred nekaj leti niti ni bilo tako daleč od resnice. Panathinaikos se je pač takrat še kopal v uspehih, Željko Obradović je skrbel za to, da se ti kar niso nehali, in glavna skrb je bila sestaviti kar najboljšo ekipo za naslednjo sezono. O tistih tri, štiri leta potem se ni prav dosti ali pa nič razmišljalo, voziti mlade igralce je bilo ob kopici zrelih, vrhunskih košarkarjev za klub bolj ali manj nesmiselno in nepotrebno.
V BASKIJO ZGOLJ NA PAPIRJU
Tudi zato na Papasa leta 2008, ko je z grško reprezentanco do 18 let osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu in bil izbran v idealno peterko, še pred tem pa bil MVP turnirja Alberta Schweizerja v Nemčiji, ki velja za neuradno svetovno prvenstvo igralcev do 18 let, najbrž niso niti pomislili.
So pa zato drugi, ki so ga videli igrati, in to ne Grki, pač pa Španci oziroma Baski, saj so takrat komaj dobro polnoletnega v svoje vrste zvabili pri Bilbau. Zakaj točno so to storili, se z današnje perspektive sicer zdi malce čudno, saj Papas v treh letih podpisane pogodbe za Bilbao sploh ni zaigral, ampak ves čas preživel kot posojen igralec. Zadnji dve leti spet v Grčiji, kjer je bil leta 2010 v dresu Kolossos Rodouja izbran za najboljšega mladega igralca lige.
V Panathinaikosu se zaradi tega še vedno niso zganili, tam so sestavljali moštvo za vnovičen naskok na evroligaški naslov, ki jim ga je leta 2011 v resnici uspelo osvojiti. Papas se je ravno takrat preselil k Paoku, nič več kot posojen igralec, a v Solunu ostal le sezono, nato pa se vrnil v Atene. Še vedno ne k Panathinaikosu, kjer se je vladavina Obradovića sicer ravno končala, toda tudi v prenovljenem moštvu še ni bilo prostora za mladeniča, ki je vse bolj opozarjal nase.
V naslednji sezoni je v dresu Panioniosa dokončno eksplodiral in postal najboljši strelec grške lige ter izbran v prvo peterko prvenstva. Družbo v njej mu je delal tudi Diamantidis, s katerim sta poleti 2013 le postala soigralca. PAO si ni več mogel zatiskati oči, da ima pred nosom odličnega domačega igralca in je le poslal ponudbo na Papasov naslov.
NE UPA SI GOVORITI
"Ko je poklical PAO, bi šel tudi peš v klub, če bi bilo treba," se je nekoč spomnil občutkov ob vabilu zelenih. Takrat je bilo pozabljeno vse, tudi odhod v Španijo pri 18 letih in tri leta posojanja, na kar pa nikakor ne gleda kot na zgrešeno potezo. "Bila je pomembna izkušnja, saj me je naredila močnejšega tako po človeški kot igralski plati. Če gledam strogo z igralskega stališča, ni bila ravno najboljša odločitev, saj nisem prav veliko igral, toda v vsem skupaj sem skušal najti pozitivne stvari, tako kot to počnem pri vseh življenjskih izkušnjah," razmišlja o tistih letih.
Ne tako velika je bila njegova minutaža tudi v lanski prvi sezoni v Panathinaikosu, s prihodom Duška Ivanovića pa se je to spremenilo, predvsem pa je drugačen prispevek Papasa, ki je postal eden ključnih mož ekipe, gledano strogo s statističnega vidika, celo njen prvi igralec. Tudi on dobro ve, da v resnici to še ni to, da je njegova vloga prihajati v igro s klopi in takrat dajati svoj maksimum, da bo minilo še kakšno leto ali dve, ko bo zares lahko stopil v Diamantidisove čevlje.
"O tem si skoraj ne upam govoriti. Da bom prišel na njegovo raven, moram najprej nekaj osvojiti v evroligi, zbrati nekaj domačih državnih in pokalnih lovorik. Še vedno sem bolj ali manj na začetku kariere. Mi pa laska, da se me sploh omenja v povezavi s tem, da bi bil lahko Diamantidisov naslednik, čeprav je to res še zelo oddaljena prihodnost. Najprej se moram pošteno dokazati v Panathinaikosu, igrati po najboljših močeh in v skladu s tistim, kar se od tebe pričakuje v takem klubu, kar od tebe zahtevajo navijači. Verjamem pa vase in trdo delam, da bi mi uspelo," pravi košarkar, ki bo julija dopolnil 25 let.
NOČE VLOGE OPAZOVALCA
Če bo igral podobno, kot je na prvi domači tekmi Panathinaikosa s CSKA-jem, prihodnost ni tako zelo oddaljena. Ta tekma bi lahko bila tudi že zadnja Atenčanov v tej sezoni evrolige, tako kot je navsezadnje lahko nocojšnja, k igranju katere je Papas ogromno prispeval.
Dal je 25 točk, s čimer je za točko presegel svoj prejšnji najboljši dosežek iz lanske sezone proti Crveni zvezdi, od tega pet trojk v sedmih poskusih. Temu je dodal še po štiri asistence in ukradene žoge za skupni indeks 31. "Igrali smo za našo čast. Prelahko smo izgubili prvi dve tekmi in vsi so nas dražili, kako slabi smo. Toda verjeli smo vase in nismo se predali," je bil vesel 195 centimetrov visoki branilec, čigar glavna orožja so dober met, pregled nad igro in visoki košarkarski IQ.
Vse to so lastnosti, ki jih cenijo tudi v ligi NBA, a Papas je dovolj realen in se zaveda, da mu manjka marsikaj drugega, kar bi onstran luže prav tako potreboval. "Zame je uspeh to, da z moštvom nekaj osvojiš in si pri tem pomemben člen ekipe, ne pa, da si le bolj ali manj opazovalec v klubu ali ligi, kot je NBA," je dal vedeti, da ga odhod v ZDA niti ne zanima.
Njegova realnost je Panathinaikos, v katerem mu vse pogosteje pripada vloga vodje. "Zdaj bolj zaupam vase. V določenih položajih se bolje znajdem in me ne zanese, kot me je velikokrat v preteklosti. Lahko rečem, da sem prebolel otroške bolezni, ki jih ima vsak, in se veselim prihodnosti, napake, ki sem jih delal včasih, pa me ves čas opozarjajo na to, da jih ne smem ponavljati," razmišlja zrelo, kot pač mora vrhunski organizator igre – branilec. Kot Diamantidis, čigar mesto naj bi nekoč nasledil.
