Anže Pogačar je uradno postal prvi mož jeseniškega članskega hokeja, za katerega je v zadnjih mesecih naredil precej. V torek je bil na občnem zboru novega kluba HDD Jesenice z izvolitvijo potrjen kot predsednik društva, s katerim hoče ustvariti lepšo prihodnost za vse tamkajšnje hokejiste, a pravi, da z glavo skozi zid ne bo šel. Verjame v trdo delo, v ljudi, ki ga obkrožajo pri tem projektu, v delo za obče dobro, za Jesenice. Na ramenih gostinca se je v zadnjih mesecih nabralo marsikatero breme, a vsem kljubuje, upa in verjame pa, da bo tega iz dneva v dan manj.
Začnimo pri najbolj sveži zadevi. Prvi občni zbor HDD Jesenice je za vami, trajal je 35 minut, vse je potekalo kot po tekočem traku. Ste pričakovali tako gladek potek?
Da, moram reči, da sem pričakoval tak potek, da ne bo prišlo do kakršnihkoli zapletov, tudi zato, ker so naši nameni pošteni. Ljudje nas v tem okolju toliko poznajo, da so to prepoznali. V prvi fazi moram reči, da sem izredno vesel, da so ljudje prepoznali naš projekt, da se jim je zdel v redu, realen, izvedljiv, in to bo tudi naš prvi cilj. Na samem začetku, ko smo se ga lotili, smo ga najprej predstavili sponzorjem in jih prosili za njihovo mnenje, ker s tem nimamo ravno veliko izkušenj. Vprašali smo jih, ali je projekt izvedljiv, in vsi so dejali, da je. Volja in želja nikoli nista bili pod vprašajem, zato smo se tega tudi lotili. S predsednikom Jesenice mladi Miho Reboljem sva se dogovorila za sodelovanje, da bo njegov klub poskrbel za ustroj od hokejske šole do selekcije U-18, za člansko ekipo bomo skrbeli mi, s skupnimi močmi pa bomo poskušali vzpostaviti še ekipo U-20 za naslednjo sezono.
Kakšni so bili zadnji meseci za vas osebno? Veliko se je ugibalo, ali bodo Jesenice sploh zmogle same imeti in voditi člansko ekipo.
Predvsem stresni. Priznam, da sem bil tudi sam dvakrat ali trikrat na točki, ko sem celo noč razmišljal, kaj mi je tega treba. Hočeš narediti nekaj dobrega, pa dobivaš polena pod noge in neke zahrbtne udarce. A na koncu so me ljubezen do hokeja, želja, pripadnost pa mogoče tudi trma gnale naprej. Hkrati sem začutil, da me tisti pravi ljubitelji hokeja podpirajo in da verjamejo v to. Neka ključna točka je bila tudi, ko so mi igralci povedali, da si želijo, da to zgodbo skupaj peljemo naprej, da jim pomagamo, da sodelujemo. Zaradi tega je bilo veliko lažje vztrajati in se odločiti za delo.
Priznam, da sem bil tudi sam dvakrat ali trikrat na točki, ko sem vso noč razmišljal, kaj mi je tega treba. Hočeš narediti nekaj dobrega, pa dobivaš polena pod noge in neke zahrbtne udarce.
Omenili ste polena. Kako velika so bila in od kod so priletela?
Na žalost moram reči, da si marsikdo želi, da hokeja na Jesenicah ne bi bilo več. Tem sem dejal, da ni treba, da mi pomagajo, samo ne nagajajte mi, pa bo vse v redu. Mislim, da so po neki začetni fazi spoznali, da ne bomo odnehali, in so se tudi te zadeve zdaj nekako umirile. Upam, da bo tako ostalo.
Kakšen bo proračun HDD Jesenice za sezono 2014/15?
Okoli 200 tisoč evrov. Številka ni majhna, sploh za slovenske razmere. Moramo pa vedeti, da je, če to primerjamo s številkami avstrijskih klubov v ligi INL, ta pravzaprav smešna. Oni delajo z nekajkrat višjimi proračuni, lahko si privoščijo tujce, vse je na višji ravni, a vseeno menim, da se z veliko trdega dela, s treningi to lahko nadoknadi, da jih lahko ujamemo in zmanjšamo razliko. Sicer znašajo stroški lige nekaj več kot sto tisoč evrov, ves preostali denar je namenjen igralcem.
Lani je ekipo praktično v celoti financirala HZS, zdaj bo le delno.
Da, HZS bo pomagala z enakim zneskom kot drugim slovenskim klubom. Edina razlika je, da so nam pustili opremo iz lanske sezone. Moram reči, da je še posebno Dejan Kontrec veliko pomagal in bil pripravljen, vsaj meni osebno, svetovati, da se je res trudil, da Jesenice spravimo na višjo raven.
Od kod je prišlo največ sponzorskega denarja?
Z občine Jesenice.
Dejal sem jim, da ni treba, da mi pomagajo, a samo nagajajte mi ne, pa bo vse v redu.
Na občnem zboru je govoril tudi predsednik uprave Acronija Blaž Jasnič. Kakšno je stanje na tem področju?
Kar je že rekel, lahko potrdim. Pogovori so in so bili intenzivni, z vzponi in padci, če lahko tako rečem. Verjamem, da bomo na koncu vsi zadovoljni, da bomo dosegli to, kar želimo, to je, da se podjetje Acroni vrne v hokej. Mislim, da so prepoznali naš projekt in da se tudi zavedajo, da so neki ključni akter. So največji gospodarski subjekt v gorenjski regiji in brez njih je karkoli težko izvedljivo.
Ko ste trkali na vrata sponzorjev, ali vas je, zaradi nekdanjih neprijetnih izkušenj in slabega ugleda nekdanjega kluba, kdo odslovil, še preden ste predstavili svojo idejo?
Ne. Vsekakor sem se veliko naposlušal. Poslušal sem vse njihove opazke, o tem, kaj se je dogajalo, kaj ni bilo v redu. Tudi iz tega se lahko nekaj naučimo, da se ta odnos lahko popravi. Sem pa spoznal, da je jeseniški hokej še vedno zelo prepoznavna blagovna znamka, da si je vsak direktor ali predsednik uprave kakšnega podjetja pripravljen vzeti vsaj deset minut časa, da posluša naše ideje in jih oceni. Energijo in dodatno voljo za delo sem dobil tudi s spoznanjem, da sem, čeprav sam nisem visoko v poslovnem svetu oziroma v gospodarstvu, brez kakršnekoli pomoči prišel do ključnih ljudi, in mislim, da je to izključno zato, ker gre za jeseniški hokej.
Moramo vedeti, da je naš proračun, če ga primerjamo s številkami avstrijskih klubov v ligi INL, ta pravzaprav smešen.
Sami ste že bili vpleteni v jeseniško hokejsko zgodbo, ko ste bili član nadzornega odbora Acroni Jesenic. Kaj ste se naučili ob tej izkušnji, da se ne bo še enkrat ponovila ta neuspešna zgodba?
V klub, v nadzorni odbor so me povabili na zadnjem občnem zboru Acroni Jesenic, v poznejši fazi sem bil imenovan za predsednika NO. S takratnim predsednikom kluba Slavkom Kanalcem smo se takrat dogovorili, da postavimo neke nove temelje, začrtamo drugačen način delovanja, a je pozneje prišlo do odstopa celotne uprave. Mi osebno smo poskrbeli za pogoje, da je ekipa še odigrala poletno ligo, za več pa nam je takrat zmanjkalo časa. Žal je nato vse razpadlo, klub je nehal delovati. Zraven sem bil samo zadnja dva meseca, a izkušnjo sem vseeno dobil. Spoznal sem, kako vse deluje, kakšni so odnosi in da moraš ostati previden. Mislim, da tudi tu ni bil največji problem v samem predsedniku Kanalcu, ampak v vsem okoli njega.
V kakšnem odnosu ste sicer s Slavkom Kanalcem? Je tudi on kakorkoli vpleten v HDD Jesenice?
Ne. On se je od hokeja povsem odmaknil. Če se srečava, se pozdraviva, to pa je tudi vse.
Kako gledate na »zapuščino« Acroni Jesenic in na jezo zaradi dolgov, zaradi neplačil igralcev, ki težko upajo, da bo ta denar izplačan?
Osebno mi je izredno žal, da je prišlo do tega, da je sploh dolg nastal. Vsak, ki se dogovori za plačilo, mora biti plačan. Zagovarjam torej to, da mora biti plačan, da se morajo dogovorov držati, žal pa je zadeva taka, da verjetno res nihče ne bo dobil denarja, ki jim ga je klub ostal dolžan.
Mislim, da se tudi zavedajo, da so neki ključni akter. So največji gospodarski subjekt v gorenjski regiji in brez njih je karkoli težko izvedljivo.
V koliko letih bi si sami želeli vrniti ekipo v ligo EBEL ali celo v ligo KHL, kar se je nekdaj tudi namigovalo. In kaj realno lahko pričakujemo?
Glede na gospodarsko moč, glede na mesto, na vse ostale pogoje, se moramo zavedati, da je za Jesenice realno, da lahko uspešno nastopamo v ligi EBEL, ki za nas je liga KHL. Vsaj tako menim, kolikor poznam hokejske razmere. Vsekakor si želimo v ligo EBEL čim prej vrniti. Mislim, da si Jesenice in Olimpija zaslužita igrati v ligi EBEL, da je raven vsega, to je gledalcev, medijev, sponzorjev, neprimerno višja kot pa je to v ligi INL. Moramo pa biti realni in se zavedati, da bo šla zgodba naprej le korak za korakom, brez prehitevanja. Če bodo naši sponzorji prepoznali dobro delo, če bodo pripravljeni povečati svoj finančni vložek, si želim, da bi se v razširjeno avstrijsko prvenstvo čim hitreje. Če pa bomo za to potrebovali še kakšni dve, tri sezone, bo pač tako. Z glavo skozi zid ne bomo šli, to je gotovo. Ne želimo, da se ponovi preteklost, da ne bo denarja za plače itd.
Ste mogoče v zadnjih mesecih dobili tudi kakšno ponudbo glede pomoči, take in drugačne, s strani otrok Jesenic, kot so Tomaž Razingar, pa brata Rodman in Robert Kristan, ki so večkrat že izjavili in dali vedeti, da bi Jesenicam radi pomagali, pa čeprav mogoče šele čez nekaj let?
Nekaj konkretnih pogovorov ni bilo, vem pa, da imajo željo, da bi igralci, kot so oni in še kdo, svojo kariero nekega dne končali doma. Za zdaj so še tako kvalitetni igralci, da moramo vedeti, da liga INL v tem trenutku ni zanimiva. Potem ko bodo končali kariere, pa je sodelovanje stvar dogovora, stvar vsakega posameznika. Vsaka pomoč je dobrodošla.
Spoznal sem, kako vse deluje, kakšni so odnosi in da moraš ostati previden.
Dejali ste, da veste, da morate biti previdni, ali imate kakšen poseben strah, kjer bi se projekt HDD Jesenice lahko zalomil?
Da, še vedno ostajam previden, a sem si zdaj zadal cilj oziroma spoznal, da ni nobenega smisla, da bi se ukvarjal s stvarmi, na katere nimam nobenega vpliva, in da se je pač treba držati svojih načel, se držati svoje zgodbe in iti po začrtani poti. Mislim, da se je pokazalo, da to deluje in da lahko postanemo zgodba o uspehu.
