No, ni bilo pa tako težko, še posebej ker smo bili za vikende prosti, tako sva lahko prve štiri odšla domov. Nisva bila vse poletje vseskozi z doma.
Rok Tičar in Žiga Jeglič sta prejšnji petek prišla v bližino domovine, po tekmi v Zagrebu pa smo z njima spregovorili nekaj besed. Liga KHL je za naša sogovornika še pred dobrima dvema mesecema pomenila nekaj neznanega oziroma novega. Vsekakor gre za velik izziv, in glede na povedano, sta dobila točno tisto, česar sta si želela. "Res nisem vedel, kaj pričakovati. V ta svet sem se podal z željo po napredku, po koraku več, in to sem dobil. Hokej je dober, vsi igralci so neverjetno tehnično podkovani, hitri in močni," je pogovor začel Jeglič.
KLASIČNO NAPORNO
To poletje je bilo za oba najkrajše v vsej njuni karieri. Prvič sta se v slovaško prestolnico odpravila že 10. julija. V en glas sta dejala, da so bile priprave pričakovano naporne, ekipa je bila na ledu dvakrat na dan po dve uri, vmes so s soigralci zahajali še v fitnes, skupaj pa odigrali tudi deset pripravljalnih tekem. "Bilo je klasično naporno," je z nasmehom dejal Rok, Žiga pa ga je dopolnil: "No, ni bilo pa tako težko, še posebej ker smo bili za vikende prosti, tako sva lahko prve štiri odšla domov. Nisva bila vse poletje vseskozi z doma."
Zdaj sta s klubom že nekaj časa tudi v pravem tekmovalnem ritmu, v ligi KHL so odigrali deset tekem. "Start je bil dober, to je bilo poglavitno in prvi cilj, saj je lani Slovan tekmovanje začel zelo slabo. Sicer so letos malo več vložili v moštvo, take ekipe, kot je zdajšnja, še ni bilo," je pojasnil Tičar.
NOBEN BAVBAV
Prebiti led v drugi najboljši ligi na svetu, ni kar tako, še posebej če vemo, da je do zdaj to uspelo le petim igralcem, ki so odraščali na sončni strani Alp. Ob Janu Muršaku in Galu Korenu, ki sta to storila že lani, so se onadva in Marcel Rodman to sezono prvič predstavili občinstvu lige KHL.
Potem ko sva prišla na led, ko sva videla, da se da igrati, je bilo vse super. Ni bil noben bavbav.
Zanimalo nas je, ali sta bila pred odhodom na Slovaško kaj bolj živčna kot v preteklih sezonah. Ali je bilo prisotnega kaj strahospoštovanja? "Ne, niti ne. Zdaj smo že večkrat izkusili igranje v tujini, vsako leto si tudi starejši, zato je drugače. Normalno je, da je nekaj nestrpnosti, a vedno manj," je odgovoril Rok.
Žiga je dejal, da je bil, preden je odšel od doma, malo živčen. "Spraševal sem se, kako bo, kako naju bodo sprejeli. Šlo je za novo, dobro ligo, a tu nisem imel pomislekov, navsezadnje smo na tej ravni z reprezentanco že večkrat igrali. Potem ko sva prišla na led, ko sva videla, da se da igrati, je bilo vse super. Ni bil noben bavbav."
HITREJE, A MANJ FIZIČNO
Lani sta sezono oba preživela v Nemčiji (Žiga je del te sicer igral še na Finskem), zato smo ju prosili za primerjavo obeh tekmovanj. "Največja razlika z ligo DEL je, da je tu manj igre na telo, je pa zato igra toliko hitrejša. Vseskozi je treba biti pazljiv na napake, vsak boj ena na ena je pomemben," je dejal Žiga, Rok je izpostavil, da so igralci zelo močni tudi pred golom in da je nabiranje točk tudi zato zelo oteženo.
Na vse tekme potujemo s čarterskim letom, poskrbljeno je za vse male stvari, ki nam lajšajo življenje, potovanja. Skrbijo za to, da nam je čim bolj udobno.
POMOČ NA VSAKEM KORAKU
Jegla je nato naredil tudi primerjavo splošne organizacije kluba in lige. "Organizacijsko gledano je to najvišja raven, ki sem jo do zdaj izkusil, ni pa drugje slabo. Na vse tekme potujemo s čarterskim letom, poskrbljeno je za vse male stvari, ki nam lajšajo življenje, potovanja. Skrbijo za to, da nam je čim bolj udobno, strokovni štab in tehnično osebje sta super, na vsakem koraku ti želita pomagati."
VČASIH SE ŠE LOVITA
Od prvega dne, ko sta prišla k novemu delodajalcu, pravita, da so ju lepo sprejeli, da nikoli nista dobila občutka, da v novem okolju ne bi spadala zraven. "Dobro sva se vključila. Poleg naju imamo v ekipi še enega Šveda in štiri Severnoameričane, s katerimi sva se že od začetka najbolj družila, tudi zato ker smo skupaj živeli v hotelu. Prav nič naju ne postavljajo na stranske tirnice, z vsemi se dobro razumemo, tudi z domačini, še boljše je, ker jezik ni tako velika ovira," je ozračje opisal 26-letni Brezjan.
Rok je pripomnil. "Slovaki so kot narod podobni nam, podobno razmišljamo in tako naprej. Lepo so naju sprejeli, vse je lažje, ker tudi marsikaj že razumeva, malo že govoriva slovaško, a priznam, da se včasih še precej loviva," se je zasmejal Tiki, nato pa bolj resno dodal: "Je pa včasih še vedno čutiti, da sva navsezadnje še vedno le Slovenca. V hokejskem svetu še nismo na ravni, kot so oni, zaradi tega se je treba samo še bolj truditi. A tega smo že tako in tako navajeni."
Lepo so naju sprejeli, vse je lažje, ker tudi marsikaj že razumeva, malo že govoriva slovaško, a priznam, da se včasih še precej loviva.
VSI PROTI ENEMU
Čeprav je bil start v sezono za Bratislavo dober, je šla po treh zaporednih zmagah krivulja navzdol. Poraz za porazom, na koncu štirje v vrsti, so zahtevali prvo žrtev. Odstopil je glavni trener Rostislav Čada, moštvo, tudi risa, se je tega bolj kot ne veselilo. "Bil je težek oziroma zelo specifičen. Po eni strani je celo bolj združil našo slačilnico, saj smo vsi skupaj držali proti njemu," je pojasnil Jeglič.
Pod njegovo taktirko se Slovenca nista dobro počutila. Čeprav sta na začetku pripravljalnega obdobja igrala skupaj, in to dobro, ter kot pravita, z veliko samozavesti, se je Čada odločil za spremembo. "Nerazumljivo naju je ločil, poleg tega pa dal še na stranske tirnice. To je bila po mojem mnenju velika napaka prvega trenerja," je dejal Jegla, ki je pod Čadovo taktirko sicer kar dosti časa preživel na ledu, igral je tudi v prvi power play peterki: "Toda drugače me je večino časa držal v četrtem napadu."
Bil je težek oziroma zelo specifičen. Po eni strani je celo bolj združil našo slačilnico, saj smo vsi skupaj držali proti njemu.
NIČ VEČ SE NE GLEDAJO ČUDNO
Pred dobrim tednom dni so lahko slovanovci spoznali novega "head coacha", Finca Petrija Matikainena, in stanje se je praktično čez noč izboljšalo. "Zadeve se že postavljajo na bolj normalno raven," je dejal Žiga. "Na novo smo postavili sistem igre. Kar igramo zdaj, je veliko bolj podobno hokeju, kot je bilo prej. Upam, da bo zdaj šlo le še na boljše," pa je še dodal centralni napadalec, ki na hrbtu nosi številko 24.
Že na drugi tekmi pod Finčevim vodstvom so bile spremembe očitne. Roka in Žigo smo ravno v Zagrebu prvič v sezoni spremljali, kako sta se z ramo ob rami borila v istem napadu. "Upam, da bo tako ostalo, da bova pokazala tisto najino igro, za katero menim, da je uspešna," je dejal izmuzljivi hokejist, ki je prikimal ob vprašanju, ali slačilnica kaj lažje diha. "Da, vsekakor. Vzdušje je veliko bolj sproščeno, prej je bilo res napeto. Vsi smo se bali govoriti oziroma trener nam je prepovedal, da bi se na klopi pogovarjali med sabo, morali smo počivati v tišini. To je bilo res nenavadno, nihče ni vajen kaj takega. Zdaj smo bolj zaživeli."
Bili so zelo glasni, ko smo se pogovarjali o nogometu, kako bo Slovan igral v ligi prvakov in kako bo Maribor izpadel. No, zdaj vemo, kako je.
Temu je prikimal tudi Rok. "Res je, da smo na koncu vseeno mi tisti, ki govorimo na ledu, a ta poteza z menjavo trenerja je bila dobrodošla. Vzdušje je res veliko boljše, bolj vemo, kaj in kako odigrati, veliko stvari je bolj jasnih, kot so bile prej, ko smo se mnogokrat samo čudno gledali in čudili," je še dodal 25-letni Jeseničan.
SAMOZAVEST OBČASNO IZGINE
Oba naša sogovornika, ki sta se dobro prilagodila tudi na življenje v slovaški prestolnici, kjer se dobro počutita, smo povprašali, kako sta zadovoljna s svojimi prestavami. Rok je govoril bolj z grenkim priokusom. "Saj veste, kako je, vsak bi vedno rad veliko igral. Na začetku celo sem, potem pa se je trener brez razloga odločil za spremembo," je skomignil z rameni in priznal: "Občasno mi primanjkuje samozavesti. Lahko bi bil boljši. Za zdaj je v redu, ampak to ni to, kar hočem. Treba se je res truditi na vsaki tekmi, za vsako minuto. Upam, da bom kdaj na ledu tudi ob številčni prednosti," je dejal Jeseničan.
Jeglič je bolj zadovoljen: "Imam dobro minutažo, vse, kar manjka, je gol, čeprav je bilo priložnosti nemalo. Vem, da moramo popraviti zaključno fazo napada, z drugim sem zadovoljen. Na splošno nam manjka nekaj samozavesti. Tu merim na celotno ekipo, saj praktično vse gole dosega le en igralec."
DA NE MISLIJO SAMO TO, KAKO DOBRI SO
Ker si kruh služita na Slovaškem, se nismo mogli izogniti kramljanju o olimpijskih igrah, ko so v Sočiju risi presenetili Slovake in jih spravili na kolena. Od tega tudi peterico slovaških reprezentantov, s katerimi si delita garderobo. "Na začetku je bilo samo malo omenjeno, zdaj ko smo že veliko bolj sproščeni drug z drugim, pa se že več šalimo, zdaj že pade kakšna pikra pripomba glede Sočija. Včasih se malo pohvaliva, jih spomniva na to. Da ne mislijo samo, kako so dobri," se je zasmejal Žiga, ki se veseli februarskega zbora reprezentance. Na turnirju v Avstriji bodo namreč risi palice prekrižali tudi s Slovaki in verjame, da bo v takratni reprezentanci veliko igralcev Slovana.
Gre za olimpijske igre. Videli bomo še, kako bo z enhaelovci. Imeli bomo Anžeta, ki ogromno pomeni za nas, a verjamem, da bo težje kot na Danskem.
Ni pa samo zmaga v Sočiju tista, ki jo naša fanta domačinom občasno vržeta pod nos. Za novo kost so poskrbeli nogometaši Maribora. "Da, zdaj je prišlo do nove zgodbe. Bili so zelo glasni, ko smo se pogovarjali o nogometu, kako bo Slovan igral v ligi prvakov in kako bo Maribor izpadel. No, zdaj vemo, kako je," se še vedno zdi fino Tikiju.
KARTA ZA PJONGČANG ODTEHTA VSE
Tako kot novembra v Slovenijo bržčas ne bo Jana Muršaka, je velika verjetnost, da tudi dveh tretjin napadalne trojke JTS čez mesec dni ne bo na prvi reprezentančni zbor v Ljubljano. Če bosta veliko igrala oziroma imela pomembno vlogo v moštvu, bosta bržkone ostala v klubu, saj si ne želita zapraviti zaupanja trenerja ali mesta v ekipi.
Smo se pa ob tej priložnosti dotaknili tudi nekaj daljne prihodnosti. Pred kratkim smo izvedeli, da bodo kvalifikacije za olimpijske igre 2018 v Pjongčangu potekale konec avgusta leta 2016. "Verjamem, da glede pripravljenosti ne bo nobenih težav, enako je, kar zadeva motivacijo. Gre za olimpijske igre. Videli bomo še, kako bo z enhaelovci. Imeli bomo Anžeta, ki za nas ogromno pomeni, a verjamem, da bo težje kot na Danskem. A po drugi strani mislim, da ne bomo imeli težav z ničimer, ekipa diha kot eno že več let, osredotočenost bo na vrhuncu, čeprav se sezona niti še ne bo začela," je spremembo v urniku za OI pokomentiral Rok.
Poletje bo kratko, a vseeno, naš cilj je jasen in upam, da si bomo priborili vstopnico za Pjongčang.
Tudi njegov soigralec je razkril svoje misli. "Da, malo bo drugače. Prisotni bodo tudi enhaelovci. Takrat nihče ne bo v tekmovalnem ritmu, videli bomo, kako bo. Pustimo se presenetiti. Že zdaj vemo, da bo treba zgodaj začeti trenirati. To je minus. Poletje bo kratko, a vseeno, naš cilj je jasen in upam, da si bomo priborili vstopnico za Pjongčang," je še dejal krilni napadalec, ki tudi letos na dresu nosi številko 13. Zanjo se je odločil, potem ko so mu jo dali v Ingolstadtu, s katerim je nato osvojil naslov nemškega prvaka, in odkrito pravi, da jo je zadržal zaradi vraževerja. Katero pa bo nosil na hrbtu, ko bo v družbi risov? "Tam moj dres ostaja tisti s številko osem," se je še nasmehnil Jeglič.
