V hrvaški prestolnici se mora 32-letni napadalec zglasiti 28. julija. Do takrat se želi kar se da dobro pripraviti, pravi, da mu je povsem jasno, da bo težko. "Imamo več napadalcev, kot je zanje na tekmi mest. Vem, da me najprej čaka boj za mesto v postavi, a verjamem vase," nam je uvodoma povedal, ko smo se v nedeljo srečali na Jesenicah, kamor je tako kot vsi risi prišel na povabilo Anžeta Kopitarja.
Pojasnil je tudi, kako je prišlo do dogovora med Zagrebčani in njim. Omenil je, da je že lani Aaron Fox stopil v stik tako z njim kot tudi z Davidom. »Pogovori so kar nekaj časa trajali, potem se je tudi ohladilo, pa spet postalo bolj vroče, pa nato spet malo manj. Na koncu je toliko časa trajalo, da sem jim dejal, da ne morem več čakati in sem se usmeril drugam. Letos tudi zato nisem pričakoval klica, pogovarjal sem se že z drugimi klubi, a me je spet poklical Fox in nato pa smo se v nekaj tednih vse dogovorili.« 20. maja je bila pogodba podpisana.
S tem, da bo igral v klubu KHL, ki je Sloveniji najbližje, vidi samo prednosti. "V enem letu se v stanovanju nabere zelo veliko takih in drugačnih stvari, ko pa imaš ob tem še dva otroka, je prava groza (smeh). Zagreb je tako v tem smislu velik plus, saj ni treba vsega tovoriti sem in tja. Hkrati je velik plus tudi v tem, da je lahko, ko bom jaz na poti, moja družina praktično v eni uri doma, in da to ni noben napor," je prednosti igranja za medvede predstavil Rodinčan, ki že nekaj časa živi na Šentilju.
Prvi dan še ne bo pravih čevljev
V pretekli sezoni se je po desetih letih vrnil v ligo DEL, zdaj je pred novim, še večjim izzivom. "Vse lige imajo določene značilnosti, vse so si različne. Ruska je gotovo posebna. Leta 2001 sem v Togliatiju že izkusil, kako Rusi igrajo, in igrajo kot nihče drug. Je pa res, da so v Zagrebu sestavili povsem severnoameriško ekipo, naš slog igre se bo zato razlikoval od vsega na ruskem področju. Čeprav vemo, kako močna je liga, da bo drugače, me prestop v ligo KHL ne straši. Sicer to ni lahko, nekateri imajo večje, drugi manjše težave s tem. Pričakujem, da prvi dan ne bom kar takoj stopil v prave čevlje, a vem, da sem sposoben narediti ta korak naprej," je samozavestno nadaljeval naš sogovornik.
Štirje risi v ligi KHL, sijajni dosežki AK11, olimpijske igre. Vse to je tlakovanje še boljše poti za to in generacije, ki prihajajo, Marcel pa se na eni strani vsem izrednim dosežkom še vedno čudi. "Vsako leto kljub temu, v kakšnem stanju je klubski hokej v Sloveniji, v mednarodnem merilu napredujemo. Daleč najboljša reklama za nas je seveda Anže, potem pa vsi ostali, ki delajo ali delamo razliko v evropskih ligah. Žiga Jeglič in Robert Sabolič sta letos za nas naredila ogromno, ko sta osvojila ligo DEL. OI so pomagale tako, kot ni pomagal še noben turnir do zdaj. Nekako smo res velik čudež glede na to, da doma nič nimamo, po svetu pa vseskozi napredujemo. Upam, da bo šla ta krivulja navzgor v istem tempu," se nadeja.
A brez izboljšanja razmer na domačih tleh to gotovo ne bo šlo. Marcel je poudaril, kako lepo je bilo videti Podmežaklo v pravi luči, z večtisočglavo množico na tribunah. Zaradi tako sijajnega vzdušja mu je bilo pri srcu še huje. "Domači hokej je treba obuditi, spraviti na pravo raven. S tem bo vse lažje tudi v tujini," pravi.
Ni mi vseeno
Pred sabo ima starejši od bratov Rodman še nekaj let aktivnega hokeja, smo ga pa ob tej priložnosti vseeno povprašali, ali razmišlja o tem, da bi Jesenicam pomagal, ko bo nekega dne drsalke obesil na klin. "Namen imam še nekaj časa igrati, dokler časa bo dalo telo, dokler me bodo nekje želeli imeti v ekipi," se je zasmejal, nato pa v bolj resnem tonu dodal: "Zagotovo razmišljam o tem. Tu sem doma, ni mi vseeno. Vem, kako je igrati za zelo močne Jesenice. Svojo pomoč sem že ponudil določenim ljudem, pa me za zdaj še niso vzeli resno. Mogoče zato, ker sem še aktiven, ali pa mogoče obstajajo kakšni drugi razlogi. Mogoče se bo to enkrat v prihodnosti le spremenilo."
