Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
07.05.2015 14:23:40
Deli članek:

Dnevnik iz Ostrave: Tridesetsekundni zamik in češko rajanje

Ulica Stodolna, ulica, na kateri se v poznih večernih urah, še bolj pa v zgodnjih urah naslednjega dne največ dogaja, je res nekaj posebnega.

Predstavljajte si našo Trubarjevo ulico v Ljubljani. Tako nekako je videti najbolj slovita ulica v središču Ostrave – mogoče je malo krajša –, vendar na njej recimo ni nobenih trgovin, kot je to na Trubarjevi, samo raznovrstni in moderni dnevno-nočni lokali (tistih pravih tradicionalnih čeških pivnic tu ni), na nekaj mestih se lahko okrepčate tudi s tisto najbolj nezdravo prehrano, ki je po celodnevni zabavi in želodcih, polnih opojnih pijač, najbolj zaželena. Še to, na njej je ravno toliko prostora, da tu, kar me glede na prometno reorganizacijo Ljubljane čudi, lahko vozijo tudi avtomobili.

Na koncu te ulice že precej ločen od vseh ostalih lokalov stoji lokal Zadni Vratka. Simpatičen prostor, opremljen s pohištvom iz neobdelanega lesa, med 70 lokali na Stodolni najbolj spominja na pivnico in v času prvenstva služi kot naša, slovenska hiša. Ponaša se tudi z vrtom, na katerem je v toplih soparnih dneh, ki nas spremljajo od prihoda, le včeraj je od časa do časa deževalo, zelo prijetno posedeti.

Do zdaj sem ulico Stodolni obiskala dvakrat. Prvič, ko uradno še ni odprla svojih vrat kot slovenska hiša, drugič v ponedeljek zvečer. Tam lahko namreč vedno najdem kolega iz naše skupne medijske hiše, Marko in Mitja, ki sta del radijskih ekip v našem podjetju (Aktual, Veseljak, Salomon), namreč v slovenski hiši z glasbo in animacijo skrbita, da slovenski navijači lahko še malo bolj uživajo.

Kot v vsakem lokalu v Ostravi je tudi v Zadni Vratka mogoč ogled hokejskih tekem. Ko ne igrajo Slovenci, so v ospredju po televiziji Čehi, zato je slovenska hiša v takih primerih polna domačinov.

Ogled tekem je mogoč v lokalu na platnu in tudi na vrtu po televiziji. A tu pride do zanimive zmešnjave, ki me je v enem večeru najprej začudila, potem večkrat nasmejala. Televizija na vrtu časovno pošteno prehiteva prenos na platnu znotraj lokala, saj tam za prenos slike uporabljajo internet.

In tako sem tisti večer med klepetanjem z Markom in Mitjo z enim očesom gledala tekmo med Čehi in Kanadčani, ko so gostitelji znižali zaostanek. Vse mize na vrtu niso bile zasedene, če pa so bile, so za njimi sedeli Slovenci in Slovaki, ki nekega strašnega veselja ob golu Čehov niso pokazali oziroma, drugače povedano, ni bilo vzklikov veselja. Potem pa mi fanta rečeta, počakaj malo. Na kaj? Boš videla, je sledil odgovor. Začudeno sem ju gledala, nato pa se je naenkrat iz lokala zaslišalo huronsko dretje in proslavljanje gola. Trideset sekund po tistem, ko je bil dejansko dosežen.

Mitja in Marko sta mi pojasnila, da ob vsakem golu vrhunec izkušnje prinese to, da se takrat še nevednim Čehom prikradeš za hrbet in opazuješ njihov odziv. Ampak le tisti, ko oni dajo gol, obratno niso nudili najlepšega pogleda, še manj lepe so bile besede iz njihovih ust. Zanimivo se mi je zdelo, da recimo nihče z vrta ni ob golu tekel za šank in jim z novico o golu pokvaril užitka. Lepo od nas, kajne?