Na začetku našega pogovora bi se še malo ozrli na zadnjo tekmo v Gradcu, kjer ste izgubili s 4:5. Verjetno še en poraz, ki ga je težko sprejeti?
O tej tekmi smo v preteklih dneh veliko govorili. Glavno spoznanje je bilo, da vanjo nismo krenili s pravim ubijalskim instinktom. Ne morem reči, da smo slabo igrali, a s tremi goli zaostanka smo se znašli v globoki luknji, iz katere je težko zlesti. V tretji tretjini smo nato stopili na plin, kot po tekočem traku smo začeli zadevati, a žal nam je na koncu ostalo premalo časa, da bi dosegli kaj več. Pozitivno je bilo, da smo super odigrali tretjo tretjino, dosegli toliko golov, se skoraj vrnili, a luknja, v katero smo padli prej, je bila pregloboka. Vseeno, zadnja tretjina nam je okrepila samozavest, vemo, da lahko igramo uspešno, manjka nam le, da tako igramo vseh 60 minut.
SLUŽBA NE SME BITI SAMOUMEVNA
V zadnjem času je slačilnico zapustil Matt White, prišla sta Andrej Hebar in Tom Zanoški. Kako vse to vpliva na vas igralce?
Tako bom rekel, tu, v Evropi, je drugače. V Severni Ameriki je nekaj normalnega, da se obrazi v slačilnici vseskozi menjajo. Določeni se selijo v boljšo ligo, drugi v slabšo in tako naprej. Na to sem navajen, a tu je očitno drugače. Pogodbe se podpišejo za vso sezono, pričakuje se, da boš tudi vso ostal. Seveda odhod ali prihod nekoga v določeni meri vse spremeni, a tako Hebar in Zanoški že od prej poznata fante in se jima ni bilo težko prilagoditi, vsekakor jim je tu udobno. Odkrito povedano, ozračje v slačilnici je bilo ta teden zelo pozitivno. Fantje razumejo, da gre za proces, da je mogoče, da pride do sprememb v ekipi, čisto verjetno je, da se nam bo do konca sezone pridružil še kak neznan obraz. Ko pridejo novi igralci, pride tudi do večje tekmovalnosti, a ne gre na nož, gre za prijateljsko tekmovalnost, ki treninge popelje na višjo raven. Vsi tudi vemo, da nimamo zagotovljene službe, to ni samoumevno, jasno pa je, da bodo igrali samo najboljši.
Vam sprememba v postavi ugaja? Zdaj imate recimo v svoji napadalni trojki Toma Zanoškega. Se je težko hitro navaditi na igro novega soigralca?
Če bi me pred šestimi leti vprašali, ali se je težko prilagajati na spremembe, bi rekel da. Toda ko igraš profesionalni hokej, razumeš, da boš igral tam, kamor te bo uvrstil trener. Igral sem že kot levo in desno krilo in kot center, igral sem v prvi in četrti peterki. Dlje kot igraš hokej profesionalno in starejši kot si, bolj prilagodljiv postaneš. Mislim, da moraš to enostavno sprejeti. Še posebej ko se v slačilnici menjajo igralci, ko se menjajo napadalne trojke. To mi ni grozno težko, včasih je boljše, včasih slabše, v mojem primeru, kar se je pokazalo na zadnji tekmi, je šlo na boljše.
POZNAM OBE MOŽNOSTI
Olimpija je to sezono v ligi EBEL le dvakrat zmagala. Ste že kdaj prej igrali za ekipo, ki je nizala tako slabe rezultate?
Lani sem igral za moštvo, ki je bilo vso sezono na prvem mestu lestvice, a pred nekaj sezonami sem igral tudi za ekipo, ki je bila večino časa na zadnjem mestu. Tako da sem že izkusil obe možnosti. Veliko lažje je seveda igrati, ko imaš tekmece na lestvici pod seboj. In veliko bolj zabavno (smeh). Torej, nisem prvič v tem položaju. Sem pa že igral tudi za ekipe, ki so se recimo na začetku sezone zelo lovile in se šele pozneje prebudile. Verjamem v fante v tej slačilnici. Mislim, da imamo prave osebe, s katerimi ta ekipa lahko postane zmagovalna. Da bo do tega prišlo, pa moramo najti pravo kemijo, igro, ki nam je pisana na kožo. Trenutno tega še nismo našli.
Danes vas čaka obračun z Bolzanom. Gre za aktualne prvake lige EBEL. Ste že dobili kakšne napotke, kaj pričakovati?
Na kratko smo o njih že govorili, a v prvi vrsti se moramo osredotočiti na svojo igro, kaj bomo pokazali mi. Na koncu šteje tisto, kaj damo na mizo mi, in ne, kaj dajo oni. Jasno je, da bo tudi to težka tekma. Bolzano ima nekaj izkušenih igralcev. Vsako tekmo začnemo kot nefavoriti. Kot sem že rekel, zelo je pomembno, s kakšnim odnosom bomo krenili v srečanje, ali bomo lahko 60 minut igrali na naši najvišji ravni. Vemo, da nam le taka igra zagotavlja uspeh. Vedno se znajdemo v položaju, ko lovimo rezultat, in iz tega se je težko vrniti. Start je za nas izredno pomemben, prvi gol še bolj. Ubijalski instinkt mora biti prisoten od prve sekunde, ne da ga »vklopimo«, ko zaostajamo za tri gole. Igramo doma, to moramo izkoristiti in pika.
ZALJUBLJEN V PIRAN
Prvič v karieri igrate v Evropi. Ste doživeli velik kulturni in športni šok?
Pred dvema letoma sva z ženo že obiskala Evropo. V dveh tednih sva obiskala Francijo, Italijo, Španijo in Grčijo in bila sva navdušena. Zelo sem bil vesel in zadovoljen s svojo odločitvijo, da grem igrat v Evropo. Sicer nisem vedel, kam grem, za Slovenijo prej nisem slišal, a moram reči, da sem prijetno presenečen. Tu je zelo lepo, mesto je eno mojih najljubših na splošno, središče Ljubljane je mogoče celo najlepše, kar sem jih videl, in ob popotovanju po Evropi sem jih videl kar nekaj (smeh). Do zdaj sem obiskal tudi Bled, pa Bohinj, Aleš Mušič me je odpeljal na Hrvaško, v Novi Grad. Videl sem Portorož, Izolo, vsa vaša obalna mesta. Najbolj pa me je navdušil Piran. Zaljubil sem se v to mesto. Rad imam morje, a nikoli nisem bil še v mestu, ki je tako izredno lepo in hkrati tako mirno. V Ameriki ne najdeš mest, ki so tako lepa in hkrati mirna in neobljudena, ni bilo množice turistov, kot sem je vajen kje drugje. Vem, da sem tu, da igram hokej, a ko imamo kakšen prost dan in če je vreme lepo, gremo radi na kakšen izlet. Večina ljudi nikoli ne bo videla teh krajev, gre za enkratno priložnost in res sem vesel, da jo imam. Tudi vaša hrana je super, ljudje so sijajni. Res sem zelo zadovoljen z dozdajšnjo izkušnjo.
DVAKRAT BOLJŠI SLADOLED
Ali v Sloveniji kaj pogrešate?
Mislil sem, da bom pogrešal veliko več stvari kot jih. Tiste, ki jih, pa so male. Prva je sušilec, ki ga tu nimam, pa mogoče svojo najljubšo restavracijo (smeh). Drugače tu najdem vse, kar si želim. Vaš sladoled je dvakrat boljši kot naš, enako je s picami, vino je okusnejše.
