Pokljuške tekme se boste gotovo še dolgo spominjali.
Vsekakor. Sobotni dan bo zagotovo ostal dobro zasidran v mojem spominu. To je bil res super dan, ki ga bo težko pozabiti in si ga bom zapomnila za vse življenje. S to formo, tako tekaško kot tudi strelsko, sem si dokazala, da lahko ciljam na visoka mesta. Vsekakor je to dobra popotnica za naprej. Mora pa se vse iziti, saj nisem 'snajperka', ki lahko vsak dan na vsaki tekmi cilja na vrh. Stvari je potrebno graditi postopoma in se najprej osredotočiti na posamezne tekme ter na tem graditi naprej.
Ste torej ta uspeh tudi kaj bolj konkretno proslavili?
Z moje strani niti ni bilo kaj posebnega. Razrezali smo torto in to je bilo to. Organizatorji in tisti, ki so bili zaslužni za ta uspeh, pa so gotovo spili penino ali dve. Sama sem nato s penino v krogu družine nazdravila šele naslednji dan po vrnitvi s Pokljuke.
Kaj se je zgodilo na nedeljski štafeti, ko stoje nato niste mogli zadeti več kot dveh tarč?
To me je skrbelo že pred samim startom. Čutila sem, da sem zelo utrujena in da mi manjka energije. Dan prej je bilo vse zelo čustveno, pozno sem šla spat in vsaj do polnoči nisem mogla zaspati. Bila sem vsa pod adrenalinom in se zbudila že pred šesto zjutraj. Ta dan se je gotovo poznal na nedeljski tekmi, kakor tudi dejstvo, da sem bila na nogah od dvanajstih do devetih zvečer. Morala sem opraviti vse obveznosti, biti ob domačih, spremljati še moško tekmo... Vse sem pozdravila tudi v šotoru VIP in se fotografirala s skoraj polovico gledalcev. Vse to je seveda pustilo posledice in v nedeljo sem že pred startom morala pojesti nekaj kock sladkorja, da bi šlo to čim prej v kri in da bi dobila še dodatno energijo. Do streljanja stoje je šlo vse super, a sem vedela, da zdaj pride tisti težji del. Drugega kroga sem se lotila precej previdno, a že na odeji čutila, da se mi tresejo roke, noge in celotno telo. Glede na to je sploh dobro, da sem zadela dva strela in šla v le tri kazenske kroge. Žal mi je za Polono, ki je pred mano res opravila vrhunsko, a tako pač je. Vemo, da še nisem na ravni, da bi normalno oddelala tri tekme v enem vikendu. No, tudi takšne tekme morajo biti in bodo gotovo tudi v prihodnosti.
Od petka do nedelje vas čaka še finale svetovnega pokala s tremi tekmami na Holmenkollnu nad Oslom. Koliko energije vam je zanj še ostalo?
Po tekmah na Pokljuki sta se mi zelo prilegla vroč tuš in domača postelja. Potrudila sem se, da sem se čim bolj odpočila. Ta torek že potujemo na Norveško in upam, da bo tam dober zaključek. Za te tekme nimam nobenih zelo konkretnih rezultatskih ciljev, hočem samo vse narediti po najboljših močeh in ujeti še nekaj točk za skupni seštevek v svetovnem pokalu. Upam, da bo tam tudi kaj sonca, da bi bil zaključek sezone čim lepši.
Če že pred tekmi zadnjimi tekmami potegnete črto skozi celotno sezono, bi lahko rekli, da je bila uspešna?
Definitivno. Dve uvrstitvi na stopničke mi res veliko pomenita in lahko rečem, da sem s sezono zadovoljna. To sta res vrhunska dosežka, po katerih vidim, da lahko še vedno precej napredujem. Bilo je tudi nekaj slabših rezultatov, a dvoje stopničke vse odtehtajo. Bile so dobre in slabe tekme, iz vseh pa moraš potegniti nekaj dobrega. Največ sem potegnila prav iz teh dveh tekem, ki sem ju končala kot tretja. Konec tedna bomo že zbrali misli in analizirali, kaj se je dogajalo skozi celotno sezono. Hkrati bomo naredili tudi že okviren načrt za naprej. Dela je še veliko, a se ga že zdaj veselim.
