Tam je bil tudi Andrea Massi, prvi človek ekipe Team to aMaze in partner Tine Maze, najboljše slovenske športnice vseh časov. Zdaj dela v ekipi Andreje Slokar. Massi je spregovoril o sebi, Andreji, pa tudi o Zrinki Ljutić, slovenskemu smučanju in še marsičem.
Še vedno zelo strastno spremljate smučanje. Ko je Andreja Slokar pripeljala v cilj druge vožnje kranjskogorskega slaloma, ste si dali duška.
Drži. Še sam sem bil presenečen nad svojo reakcijo. Z Andrejo delam sicer res že nekaj časa, a je prvič, da je delno pokazala to, kar zmore. Lepo jo je bilo videti v cilju, ko je prevzela vodstvo, kljub temu, da je nato precej izgubila. Seveda bi se dalo smučati še boljše. Res pa je, da sem sam sebe presenetil, da sem, po Tini, spet reagiral tako čustveno. V bistvu sem isti idiot, kot sem bil takrat. Nič se nisem naučil. Takšen pač sem. Malce bolj se že kontroliram, ampak … Zdaj vzamem zjutraj pol tabletke, jemal jih bom še kakšno leto, da me malce umiri. Ta čustvena reakcija je tudi mene malce osvobodila. Očitno sem si res želel dober Andrejin rezultat.
Šport je strast in, če nisi v tem s srcem …
Če o meni govorite, da sem srcem pri stvari, je precej nevarno, saj smo videli, kako se je to končalo (Massi je moral pred letom in pol na operacijo zaradi težav s srcem, atrijske fibrilacije; op. p.). Res pa je, da so v smučanju tudi ljudje, ki niso s srcem. Občudujem jih, ker so zagotovo boljši od mene. Sam pa sem čustven od otroštva in si ne morem pomagati.
Slokarjeva je bila po slalomu v Kranjski Gori skoraj zadovoljna. Vsaj malo se je nasmejala.
Dobro ste opazili in Andreja se je obnašala korektno. Bila je delno zadovoljna, kar je prav. Kar zadeva mene, pa … Tina me že celo življenje kliče: 'Mai contento!' Nikoli zadovoljen. Na to sem obsojen. In to je pravi pristop. Če bi bil zadovoljni s sedmim mestom, potem lahko pospravimo smuči in gremo domov. Je pa bila Andrejina reakcija prava. Možgani športnikov, a ne samo športnikov, živijo v nekem svojem mehurčku – delo, zadovoljstvo, nagrada. To je začaran krog. Športniki, ljudje, potrebujejo zadovoljstvo, potrebujejo potrditve. Dokler Andreja ne bo dobila pravega sladkorčka, ne bo zadovoljna.
Je to 'doping', ki ga potrebujejo športniki? Tako kot ga je dobila Zrinka Ljutić po hudem boju z Wendy Holdener. Notranja izpolnitev?
Drži. To žene tekmovalce in trenerje, vsaj take, kot sem jaz. Toda zadovoljstvo je zelo kratkotrajno. Prav neverjetno, kako kratko je. Spomnim se, kako kratko je bilo zadovoljstvo ob Tinini zlati olimpijski kolajni, ki je bila ultimativni cilj. Takrat sem želel, da ta trenutek zadovoljstva traja malce več kot 30 sekund. Izginil sem v gozd, sam, in razvlekel ta občutek popolne sreče na pet minut. Vsi so se čudili in spraševali, kje sem. Trenutek zadovoljstva hitro izgine, a imaš kmalu drugo tekmo, novo možnost, da to spet občutiš. Športnik je ves čas v iskanju tega občutka. Pravi športnik ne razmišlja o denarni nagradi, o sponzorjih, ko dirka. Išče to drogo. Zdravo drogo in ne tisto, ki jo iščejo revčki po ulicah.
Zakaj je uspelo 20-letni Zrinki Ljutić in ne Slovenki? Hrvatica ima družinsko ekipo, a jih imamo tudi v Sloveniji. V čem je razlika med Zrinko in slovenskimi smučarkami?
Ali mi postavite pretežko vprašanje ali pa se staram in nimam pravega odgovora. Ne verjamem, da je to stvar družinske ekipe. Ljutićeva je 'killer' ('ubijalka'; op. p.). Sam je sicer ne poznam dobro, a sem jo nekajkrat opazoval. Več mi je povedal Andrejin trener Boštjan Božič, ki jo pozna bolje. To dekle ima 'killer instinct' (morilski nagon; op. p.), ki ga ni pridobila v družini. Zagotovo pa ji je družina dala športno vzgojo, pravi način treninga. 'Killer instinct' je prirojen. Eni ga imajo, drugi nimajo. Delno se ga da naučiti in to hočem naučiti Andrejo. Zaradi tega se včasih tudi skregamo. Andreja je zelo poštena ženska, a se včasih preveč ukvarja z drugimi in z okoljem, kar jo zmoti. Mora postati bolj egoistična. Rekel sem ji, da je boljše, da se midva skregava, da sem jaz žrtev, a želim, da postane bolj žleht. Bolj športno zlobna. Zrinka je taka. Zdaj vidi tarčo in cilja v sredino. Imela je precej odstopov, a je bilo le vprašanje časa, kdaj ji bo uspelo. In ta trenutek je zdaj prišel. Zdaj sodelujem s Fakulteto za šport in razmišljamo o tem, koliko je to gensko pogojeno in koliko je to stvar okolja. Težko je natrenirati ta 'killer instinct'.
Verjetno ima Zrinka to res prirojeno. Gotovo pa ga je izostrila s trdim delom na treningih in čuti odgovornost do družine, ki jo je cel čas podpirala. Vi ste naučili Tino Maze kako se zmaguje. Vi ste ji privzgojili 'killer instinct'. Torej se da naučiti?
Nimate prav. Tina je imela v sebi ta 'killer instinct'. Potem ga je malce izgubila, mi smo ga pa spet zbudili. In to je bila ključna poteza. Ko enkrat izgubiš ta občutek ali pa ti ga trenerji zadušijo ... Tudi funkcionarji in novinarji. Novinarji so ji dali pečat zgubašice, 'luzerja' na veliki tekmi. In to pride v podzavest. Posledično nastanejo zelo nevarni avtomatizmi. To smo pri Tini preprečili z določeno dinamiko. Upam, da mi bo uspelo tudi pri Andreji. Slokarjeva je že zapravila kakšno kolajno in nima več veliko manevrskega prostora. Zrinka pa je v sebi gojila ta občutek, ima dvajset let in je zelo nevarna.
Lahko napovemo, da bo Zrinka serijska zmagovalka, kot je Mikaela Shiffrin?
Sem pozitivna osebnost. Navijam za mlade in sovražim trenerčke, ki dajo negativno napoved za nekega športnika. Tudi iz strokovnega sveta Smučarske zveze Slovenije, imam ime in priimek, in nekega dne, ko bom res jezen, bom ga tudi razodel, je nekdo takrat odpisal Tino v tehničnih disciplinah in dejal, da ima morda nekaj možnosti v hitrih. Potem smo mi zgradili našo zgodbo. V tem trenutku vidim Zrinko kot serijsko zmagovalko, saj je dokazala, da je pri stvari, dokazala je, da je 'killer'. Ima 20 let in zagotovo bodo še kakšni padci, a samo slep v njej ne vidi potenciala nove šampionke nove generacije.
Ste trenerji, so tekmovalke ljubosumni na Zrinko in njeno ekipo?
Zdaj bi vsi hoteli imeti tako tekmovalko, kot je Zrinka. Nikoli, pa je bila v Tininih časih konkurenca močnejša kot je danes, nisem bil ljubosumen na uspehe Janice Kostelić ali Lindsey Vonn ali Lare Gut. Sem pa skušal narediti mojo tekmovalko boljšo. Čutim ravno nasprotno od zavidanja. Vesel sem bil za Zrinko, čestital sem njenemu očetu-trenerju, in konec. Mi delamo naprej in hočemo biti boljši. To je moja formula. Logično pa je, razumem, da peče, če na tvojem domačem terenu zmaga Hrvatica. Mi smo bili dobri za sedmo mesto, Zrinka za prvo in to je to.
Andrea Vianello, nekdanji Tinin serviser, je primerjal ekipo Lare Colturi z ekipo Team to aMaze …
Ni primerjave. Naša je bila najboljša. Šala (smeh).
Vianello je dejal, da je Lara podobna Tini po značaju, da je delovna, naredi vse, kar mora …
Tina ni bila ravno taka. Vianello se verjetno stara in mu malce peša spomin. Tina je postala delovna. Vianello ve, da smo se velikokrat kregali. Serviserji so carji, ker vedno lepo govorijo o tekmovalkah, o bivših, ker dobijo potem službo. Imajo pač tako vlogo. Priljubljeni so in tekmovalke gredo k serviserjem malce jokati. Oni so prijatelji s tekmovalkami. Ampak nazaj k Tini … Delovna je res bila. Ona je bila edina, ki je lahko trenirala tri discipline v enem dnevu. Danes se o tem smučarkam lahko le sanja. Se je pa Tina precej upirala delovnem procesu, ker je bil program nesprejemljiv, nor. Še zdaj mi reče, da sem jo preveč priganjal.
Je problem slovenskega smučanja tudi to, da delajo premalo?
Tudi če bi mi tiščali pištolo na čelo, vam ne bi govoril o tem, kaj in kako delajo drugi. Vidim, a se ne ukvarjam z drugimi, čeprav se drugi ukvarjajo z mano. Lahko pa govorim za Andrejo. Letos poleti, ko smo imeli telesne priprave, je bila delovna. Ampak biti deloven ni vse. To sem skušal vedno dopovedati Tininem trenerju Liviu Magoniju, ki je bil sin zidarja. Trening ni to, da moraš narediti 15 metrov zidu na dan. Trening je ustvarjalna zadeva. Andreja je bila vajena zidati, zdaj pa dela raznoliko in ima včasih velike težave, da sledi programu. Upiralo se je telo in morali smo narediti nekaj korakov nazaj, pa potem spet naprej. Veliko je napredovala, a logično tudi že zamuja. Ampak, saj smo vedno v zamudi. Tudi s Tino smo bili v zamudi. Trik treninga je delati veliko in raznoliko. Moraš stimulirati živčni sistem, dražljaji morajo biti vedno drugačni in primerni reakciji. Če ne razumeš tega procesa, lahko pride do preveč treninga in izgorevanja. To se je že zgodilo v slovenski ženski ekipi.
Kolikor poznamo Andreo Massija, ni zadovoljen z manj, kot je zlata olimpijska kolajna. Ste prišli v ekipo Andreje Slokar s ciljem, da dosežete največ, kar je mogoče doseči v tem športu?
Andreja je čudovita mlada ženska. Moj prvi in osnovni cilj je psihofizično zdravje športnika. Zagotovo ne bom za vsako ceno stremel k nekemu cilju, ki bi iz športnika naredil telesnega ali mentalnega invalida. Grem pa povsem na limit. Povsem na rob. A meja je zelo tanka. Hočem, da Andreja smuča, smuča dobro, smuča hitro, a v mejah tega, kar ji piše v genih. In želje, ki jo ima oziroma jo bo imela. Če bomo njene sposobnosti spravili na maksimum, lahko pridemo zelo visoko. To zagotavljam. Logično je, da si želim zlate olimpijske kolajne, a ne za vsako ceno. Andreja je imela že preveč poškodb. Imela je že veliko težav – zamenjala je ekipe, serviserje in potrebuje mir. Zdaj se mora ustaliti z ekipo, ki po mojem mnenju dela dobro. Boštjan Božič je izobražen človek, me tolerira, kar pomeni, da je tudi dober diplomat. Predvsem pa upam, da ga vsaj malo razbremenim, da mu moje nore ideje malce pomagajo. Vem, kaj pomeni biti sam, in upam, da se ob mojih potezah počuti malo manj samega. Da dobi preko razgovora z mano potrditev, da dela dobro.
In Andrejina prihodnost?
Boljša bo. Še precej boljša mora biti. Nujno moramo urediti njen veleslalom. Morda pa še kaj drugega. Kakšno presenečenje, če bo dovzetna za moje vragolije.
