Boleča ločitev, boj z rakom in še marsikaj! Slovenska zimska junakinja ODPRLA DUŠO in razkrila VSE!

Ena najboljših slovenskih biatlonk doslej je štirikrat nastopila na OI, šestkrat stala na zmagovalnem odru tekem za svetovni pokal. Pred dobrim desetletjem je sklenila športno pot, življenje pa je bilo tudi po koncu, v slogu kariere, tudi na novi poti posuto z vzponi in padci.

"Po športni karieri so me čakale težje preizkušnje kot na OI. Sedaj v peti olimpiadi tečem proti cilju, že vonjam ciljno črto. Opogumila me je Petra Majdič, ki je enkrat poslušala mojo zgodbo ob kavi. Ko sem končala, mi je svetovala, naj napišem knjigo, ta je sedaj na mizi," je dva dneva po praznovanju 42. rojstnega dneva povedala Brankovičeva.

Fortin je dejal, da je bila Brankovičeva med tekmovalno kariero zelo zgovorna, vedno nasmejana in pozitivna. Lani ga je poklicala za sodelovanje, zgodba ga je zelo pritegnila. Avtorica po njegovih besedah skromno, a čustveno govori o svojem življenju, o spopadanju s težkimi preizkušnjami, "ki kažejo veličino človeka".

Majdičeva, najboljša slovenska smučarska tekačica v zgodovini, ki prav danes praznuje rojstni dan, je ganjeno dejala, da biografija združuje nekaj stvari. Da nas šport nauči živeti, da je knjiga vdihnila novo življenje Brankovičevi in njenima otrokoma, povezala številne ljudi, Brankovičeva pa je našla novo poslanstvo.

Upanje, da bo peta olimpijada Brankovičeve vodila "do zlate medalje", je uvodoma ganjen izrekel tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec.

Mama devetletnega Rožleta in 12-letne Maše je med drugim preživela težko obdobje ločitve, v zadnjem času pa se bojuje z rakom.

"Pisanje knjige je bila moja najboljša terapija. V duši mi je res lažje in bolj svobodno hodim naprej proti osebnim ciljem. Sporočilo knjige pa je, da se vse težave vzame kot izzive, ki jih je mogoče rešiti in dajo človeku dodatno moč. Šport je pomemben pri tem, daje moč in pogum. Medalja ni nagrada, vztrajnost je potreba tudi tedaj, ko ti ne gre," je dodala Brankovičeva.

Med snovanjem se je počutila kot Tomaž Humar, ki je dejal, da gre na goro, ko ga ta pokliče. "Ko sem sedla za računalnik, sem pisala o tistem, kar sem tedaj čutila, po odlomkih, veliko sem tudi prejokala vmes. Vrelo je iz mene. Nepopravljeno besedilo sem poslala Marjanu, nisem ga urejala, da bi bilo čim bolj avtentično."

Priznala pa je, da knjige v končni obliki še ni prebrala do konca. Ena sklepnih misli biografije sestavljajo naslednje besede: "Štiri OI so merile čas na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo. Da smo minljivi tudi mi. Zato je treba živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Biti hvaležen za vse, kar imaš."