Slovensko deskanje se spopada z očitki in težavami: Moj sin nima privilegijev!

Povod za pisanje so bile besede Glorie Kotnik in velenjskega kluba KDS Deska, ki je v enem od pogovorov za medije, za Siol, že pred časom dejala: »Pogodbe s Smučarsko zvezo Slovenije še nisem podpisala, ker se mi zdi ponižujoča do mojih rezultatov.«

In kaj naj bi bilo sporno? Kotnikovi naj bi oziroma so ponudili za sezono 2018/19 finančno opredeljeno pogodbo v višini 4000 evrov. V prejšnji sezoni, torej sezoni 2017/18, pa je v svetovnem pokalu osvojila naslednja mesta: 26., 8., 16., 22., 31.; 4. in 10. mesto na Rogli; 6., 4., 16., 15., 11. in 10. mesto na zadnji ekipni tekmi. Po koncu sezone je v skupnem seštevku paralelnih disciplin osvojila 15. mesto, kar je bilo največ oziroma najboljše v njeni karieri doslej. Za njo je bila torej najboljša sezona v karieri. Takoj po koncu pretekle sezone je razmišljala celo o koncu tekmovalne kariere, saj se je pojavila izgorelost in je priprave na novo sezono začela šele avgusta.

Precej pozno, a je Gloria v tej sezoni na štirih tekmah osvojila 17., 4., 13. in 5. mesto na ekipni tekmi (skupaj s Timom Mastnakom). Na olimpijskih igrah v korejskem Pjongčangu je bila v paralelnem veleslalomu 15., kar je tudi njena najboljša uvrstitev na največji tekmi. »Rezultati so boljši, položaj pa slabši. Moj položaj ni zavidanja vreden. Zapleta se pri odboru za deskanje pri smučarski zvezi. Vodstvo zveze me sicer podpira in se strinja s tem, da imam argumente, ki bi jih bilo treba upoštevati. Zatika se seveda pri sredstvih, a na tej ravni potrebuješ nekaj, da lahko funkcioniraš,« je dejala Kotnikova.

Seveda je najbolj odgovoren za delovanje slovenskega deskanja Samo Štante, ki je že več kot osem let predsednik zbora in odbora za deskanje na snegu pri Smučarski zvezi Slovenije. Zanimalo nas je, ali Gloria Kotnik res dobi tako malo sredstev, da si s tem denarjem lahko povrne le del stroškov z opremo. Seveda je razdelitev sredstev zelo relativna težava, kajti če najboljši dobijo 100 enot, je po Gloriinih rezultatih jasno, da ona ne more dobiti enako, ampak recimo 60 enot. Razumljivo je, da je na to vprašanje najlažje odgovoril Štante.

»Deskanje je v Sloveniji zapostavljeno. V tej panogi smo odvisni od javnega denarja. In javni denar se deli na osnovi kategorizacije Olimpijskega komiteja Slovenije. Imamo športnike svetovnega, mednarodnega, državnega, perspektivnega ... razreda. Pred začetkom sezone oblikujemo ekipe, potem pa nekaj denarja ostane in ga damo na voljo tekmovalcem za individualne priprave. Tistim seveda, ki imajo kategoriziran status. Gloria Kotnik je bila poškodovana, in zato zanjo nismo prejeli denarja ter ji ga tako nismo mogli dati. Seveda pa se je Gloria počutila užaljeno in ponižano glede na rezultate, ki jih je imela v pretekli in jih ima tudi v tej sezoni. Mi damo tekmovalcem toliko denarja, kot ga na podlagi njihovih rezultatov dobimo od države. Vem, da je denarja premalo, in pri Glorii se bodo njeni rezultati finančno ovrednotili v naslednji sezoni. No, v tem primeru so se pri zvezi odločili pomagati, zavzel se je predvsem Franci Petek. Denarju, ki je na voljo pri panogi deskanje, so dodali še nekaj. In Kotnikova je potem pogodbo z zvezo podpisala. To je zdaj urejeno, Gloria bo dobila sredstva za nemotene treninge vnaprej,« je o tej temi spregovoril Štante, ki je razjasnil še, da ima panoga deskanje za delovanje na voljo okoli 350.000 evrov na sezono, čeprav nekateri govorijo, da je denarja okoli pol milijona evrov. No, kot kaže, ni tako. Deskarska zveza pa naj bi po besedah predsednika panoge veliko denarja namenjala mladim, za razvoj panoge in klubom ter za organizacijo tekmovanj predvsem v mlajših kategorijah.

Dišalo je po nepotizmu
V deskarskih krogih po Sloveniji, ki je po stari navadi razdeljena na več klanov – najmočnejši naj bi bil tako imenovana »celjska struja«, kamor spadajo predsednik Štante ter družini Marguč in Mastnak –, vržejo tudi kakšno kost. Jasno je, da se potem pojavljajo ljudje iz drugih deskarskih klubov, ki mislijo, da so prikrajšani in navržejo sem ter tja kakšno polresnico. Tako je javna skrivnost, da naj bi sin predsednika Štanteta, Tit, ki je v A-reprezentanci prostega sloga, od smučarske zveze dobil kar 18.000 evrov. Seveda smo morali predsednika vprašati tudi o tem, kajti vse skupaj je dišalo že po nepotizmu.

»Moj sin je edini, ki ima za svoja sponzorska sredstva tripartitne pogodbe iz pretekle sezone. To, kar bi morali delati vsi, je naredil edino moj sin. On dobi od zveze denar, ki se nabere iz dveh virov – iz javnih sredstev, ki so taka, kot določa kategorizacija, in od njegovih sponzorjev. Edini od vseh tekmovalcev ima sklenjeno pogodbo s svojimi sponzorji prek smučarske zveze. In tisti presežek denarja, ki ga dobi, je v bistvu od njegovih sponzorjev, ki nakažejo denar zvezi, ta pa ga potem nakaže mojemu sinu. Zadnji sem, ki bi si privoščil nekaj takega, da bi nekomu dajal nekaj več mimo pravil. Posebej pa ne lastnemu sinu in posebej ne zaradi tega, ker sem na taki funkciji,« je še razložil predsednik deskarske panoge, najodgovornejši mož za to, kar se dogaja v slovenskem deskanju, panogi, ki ima kopico kolajn s svetovnih prvenstev in tri olimpijske kolajne (vse je vzel Žan Košir) – dve v Sočiju, srebro in bron, ter bron v Pjongčangu.

Od zveze dobim četrtino
Najboljši in najuspešnejši slovenski deskar Žan Košir bi od zveze seveda moral dobiti največ denarja, kajti zaradi treh olimpijskih kolajn ima najvišji mogoč status – status športnika svetovnega razreda. In koliko dobi Žan od zveze za svoj letni program? »V pogodbi, ki jo imamo z zvezo, imamo tudi člen, da ne smemo govoriti o številkah, torej o točnih zneskih ne smem govoriti. V panogi za deskanje imajo že osem let sistem, da razdelijo toliko denarja, kolikor ga dobijo iz javnih sredstev, torej od države, od ministrstva in fundacije. To razdelijo tekmovalcem po nekem ključu, pač glede na kategorizacijo. Ne vem, ali vsi deskarji, ki smo v istem razredu, recimo svetovnem, dobimo enako denarja. Zame je denar, ki ga dobim od zveze, približno četrtina mojega letnega proračuna. Zagotovo pa tekmovalec svetovnega razreda dobi petkrat več denarja kot športnik z državnim in dvakrat več kot športnik z mednarodnim razredom. Tekmovalci dobimo pogodbo z zvezo v podpis v zadnjem trenutku, in potem imaš samo to možnost, da podpišeš ali ne. Da dobiš ta denar ali pa ne,« je na začetku dejal Žan, ki si s tem denarjem, ki ga dobi od zveze, lahko pokrije svoje stroške. In potem mu ne ostane nič, da bi si lahko iz tega denarja pokril še stroške trenerja, fizioterapevta, avtomobila ... »S tem denarjem si pokrijemo stroške opreme, nastanitve, smučarskih kart, prevozov in letalskih vozovnic. In to je to,« je dodal Košir.

V bistvu ima Košir sestavljen letni proračun približno takole: četrtino denarja prispeva zveza, četrtino OKS in občina, torej spet javni denar, polovico proračuna pa si pokrije s sponzorji. Njegov proračun je torej razdeljen na polovico – polovica je javnih in polovica sponzorskih sredstev. Ob tem je še zaposlen na Ministrstvu za finance, na davčni upravi. Žan je torej še malce dacarja.

Kje so sponzorji panoge za deskanje?
Vemo, da je v teh časih težko pridobivati sponzorje za šport, toda pri panogi alpsko smučanje in smučarski skoki so kar uspešni, pri panogi deskanje pa jim v osmih letih pod predsednikom Štantetom (leta 2014 je spodletel udar gorenjske struje, ki je hotela prek kluba Sportpoint iz Radovljice in njenega predsednika Janeza Demšarja na mesto predsednika zbora in odbora za deskanje spraviti Davorja Jakulina) ni uspelo pridobiti generalnega sponzorja panoge. Še več. Nimajo prav nobenega sponzorja razen opremljevalcev in Rogle, ki jim nudi poligon za trening. Poleg tega so tekmovalci prepuščeni sami sebi in nimajo nobene administrativne oziroma organizacijske podpore, za katero vemo, da vzame tekmovalcem veliko časa in energije, ki bi jo lahko potrošili na progi v boju z Avstrijci, Italijani ... Na smučarski zvezi oziroma v panogi deskanje v resnici bolj slabo opravljajo svoje delo. Zakaj? Sicer pripravijo programe za razpis na fundaciji in ministrstvu, naredijo reprezentance in po ključu razdelijo denar. S tem pa je njihovo delo opravljeno. Ali je res? Vprašajte tekmovalce, ali je to dovolj. Težava je tudi v tem, da ko je tekmovalec poškodovan, ne dobi nič oziroma 10 odstotkov osnovne pogodbe. Tako je bilo s Koširjem v preteklosti in tako je danes s Timom Kevinom Ravnjakom, ki bo zaradi poškodbe izpustil celotno sezono in se je moral za rehabilitacijo zanašati samo za zdravstveno zavarovanje.