Glede na to, da smo sklenili prav poseben dogovor, za katerega boste hitro izvedeli, se zdi, da smo v njegovih očeh vsaj v veliki meri uspeli. Morda smo tudi v vaših, morda nismo, dajte si duška. A to ni edini razlog, da je ta pogovor nekaj posebnega, in sploh ni razlog za to, da se namesto z nogometom takratna številka izjemoma začela z njim.
Tudi prva tekma novoletne turneje tu ne igra vloge, predstavljala je le časovno vodilo v pogledu čim večje aktualnosti. Popolne razsežnosti dobimo šele, če vse omenjeno seštejemo z dejstvom, da gre za srečanje avtorja slovitega zapisa v naši rubriki Pro et contra neposredno po marčevskem planiškem finalu svetovnega pokala in velikega poraženca tedanjega dogajanja. Pravzaprav gre za prvo srečanje spodaj podpisanega, ki je s svojim pogledom sprožil razpravo celotne države in celo televizijske oddaje, s katerimkoli akterjem edinstvenega razpleta.
Sesti na intervju z vami je precejšen izziv, ste to vedeli? Ne zaradi planiških dogodkov, ki se jih bova seveda dotaknila. In tudi ne zaradi vašega trenutnega statusa, čeprav do najboljšega na svetu čutim velikansko spoštovanje.
Nimam pojma, o čem govorite (smeh). Me pa vsekakor zanima, za kaj gre.
Novinar se pač ne more počutiti drugače, ko pa tolikokrat poudarjate, da vas motijo ves čas enaka vprašanja, ta naveličanost pa je zelo dobro vidna tudi iz vašega nastopa. Sicer opravite profesionalno, a so stvari pogosto videti precej mučno.
Ker tudi so take, točno to je prava oznaka. Nisem človek, ki bi stvari delal površno in bi zgolj nekaj zdrdral tja v tri dni. Novinarje vedno poslušam in želim odgovoriti primerno, toda ravno zaradi tega me je hitro začel motiti mučen vzorec ponavljanja. Ves čas enaka vprašanja, tudi ves čas moji enaki odgovori, ker drugače pač ne gre. Spremenil bi jih lahko le tako, da bi se pošalil, a če novinar misli povsem resno, potem je lahko vse skupaj videti kot norčevanje. V preteklosti me je nekajkrat zaneslo v tej smeri in sem bil verjetno slišati nestrpen, zato sem se v tem pogledu vzel v roke. Skušam opraviti čim bolj mirno in se ob vse skupaj tudi redkeje spotikam kot pred kakšnim letom, ob tem pa tudi večkrat organiziram dajanje skupne izjave, da se mi ni treba ponavljati. A ostaja neprijeten občutek na obeh straneh, ko vaši kolegi pogosto nimajo nobenega novega vprašanja, jaz pa ne morem ponuditi nobenega novega, svežega, drugačnega odgovora.
Torej se takemu neprijetnemu občutku izogniva. Postaviva pravila, prav?
Z veseljem. Kaj točno imate v mislih?
Če bo katerokoli vprašanje ponavljanje tega, kar poslušate ves čas, prekinite intervju, ne odgovorite, zamahnite z roko in zahtevajte naslednje vprašanje.
Dogovorjeno.
In do zdaj še ni bilo razloga za prekinitev?
Do zdaj res še ne. Morda je bil del enega vprašanja podoben nečemu, kar sem že dobil, a ni bilo razloga za prekinitve (smeh).
Če smo vas na eni strani že nekajkrat videli precej nejevoljne in naveličane ob dajanju enakih ali podobnih izjav na enaka ali podobna vprašanja, pa na drugi strani znate zablesteti kot širok, domiseln, izredno zanimiv sogovornik. Kot denimo v pogovoru s kolegom Slavkom Bobovnikom v oddaji Odmevi na dan razpleta prejšnje sezone svetovnega pokala.
Morda me ponavljanje vprašanj in ves čas enaki odgovori motijo tudi zato, ker sem hkrati s to nestrpnostjo človek, ki rad sede za mizo ali stoji za njo, če gre za televizijski nastop. Rad se pogovarjam s sedmo silo, kadar gre za pravi pogovor, ki od mene zahteva razmišljanje, iskanje nečesa novega, drugačne odgovore. Taki pogovori so mi izziv, znam se sprostiti in drznem si verjeti, da nastanejo kar zanimive zadeve. V takih primerih se počutim resnično dobro, iskreno dobro, kajti ljudje o meni izvedo kaj novega, ob tem pa se o sebi kaj naučim tudi sam. Tudi zato imam rad izvirne in dobre intervjuje, kajti pridem do spoznanj, ki mi v vseh pogledih pridejo zelo prav. Sem ter tja se to zgodi s športnimi novinarji in včasih ob pogovorih z vašimi kolegi iz drugih sfer, pa čeprav je slednje dvorezen meč. Imajo prednost pred vami, ker se že sami po sebi dotikajo drugačnih tem, toda po drugi strani tvegajo preslabo podkovanost v športu in v neprijetne položaje pridejo zaradi tega. Pogovor z gospodom Bobovnikom je bil v tem pogledu resnično idealna mešanica in vsekakor nekaj posebnega.
Nismo nori in ne prodajamo vam megle. Intervju s Petrom Prevcem je resda drugačen od običajnih, a z besedo soočenje je bolj kot ne okrašen zato, da bi ljudi še bolj pritegnil in da bi bil tržno še bolj zanimiv. Tudi o slednjem teče velik del pogovora in vse skupaj je s tega zornega kota treba razumeti in sprejeti. Seveda smo tudi s Petrom želeli razčistiti nekatere planiške stvari, vendar v resnici nismo nikoli pričakovali, da bi se lahko zgodilo kaj posebej dramatičnega. Navsezadnje, kot pravi Prevc, njemu ni nihče naredil nič slabega in je bil tudi sporni zapis v naši rubriki bolj kot ne na njegovi strani. Na pravo soočenje še čakamo, pravo soočenje bi bil pogovor istega avtorja z Jurijem Tepešem. Je to poziv in izziv? Na neki način vsekakor. V najlepšem mogočem pomenu teh izrazov, to vam zagotavljamo.
MIDVA NIMAVA TEŽAVE, JURIJA MORATE VPRAŠATI SAMI
A vendar je bil tedaj nekakšen pobeg od nečesa, kar je tako tisti dan kot še kopico naslednjih velik del slovenske javnosti zanimalo bolj od povedanega. V marsikaterem pogledu je bil odmik od teme, ki sta se ji izognila in ki duhove buri še dandanes.
Vsekakor lahko na zadevo gledate tudi tako. In ne bom rekel, da mi ni ustrezalo, da ni bilo vprašanja o velikem kristalnem globusu, o Juriju Tepešu in tako naprej. Ni bilo vprašanja v zvezi s tistim, kar je že takoj močno odmevalo in kar je nato postalo tako zelo glasno v naslednjih dneh. Saj veste, kako in zakaj.
Tudi zaradi mene osebno in zaradi mojega zapisa v naši rubriki Pro et contra?
Vsekakor. Saj ne beživa od tega, kajneda? Navsezadnje sediva tukaj tudi s tem razlogom (smeh).
Imava zaradi tega kakšno težavo?
Midva nikakor.
Je v igri kakršnakoli zamera, morava kaj razčistiti, zakopati kakšno sekiro?
Jaz ne čutim tako. Ne čutim nikakršne zamere do nikogar vključno z vami. Ste mi kaj naredili? Popolnoma ničesar. Ste mi hoteli kaj slabega? Niti približno. Ne vi in ne kdorkoli drug. Seveda sem potreboval nekaj časa, da sem Planico prebavil, a nikakor ne zaradi vas ali zaradi medijev na splošno. Včasih sem si celo želel, da bi na finale prišel z večjim zaostankom ali da bi slabše nastopil na prvi tekmi in nato ne bi bilo vsega tega cirkusa. Včasih sem si želel, da se globusu ne bi tako zelo približal, da je o vsem skupaj odločalo eno mesto in celo ena točka. A ne gre za to, da bi kdorkoli karkoli slabega hotel meni, te želje so bile povezane z nekakšnim splošnim občutkom in pa z vsem tistim, kar se je po njegovem slavnem skoku in po njegovi zmagi dogajalo z Jurijem.
Mi je zameril on? Je na splošno zameril odzivu določenega dela javnosti?
To morate vprašati njega.
Pa ima po vašem mnenju razlog za zamero?
Vsekakor mislim, da so šla nekatera mnenja zelo daleč.
Na čelu z najbolj znanim?
Da, vaše je bilo zagotovo tako. Mislim, da je ta zapis spadal med zelo neprijetne in med take, ki so vse skupaj odpeljali v napačno smer. Ne bom preveč polemiziral, lahko pa rečem, da se s tem mnenjem ne strinjam oziroma da je moje drugačno. Jurij je brez slabih namenov tekmoval po svojih najboljših močeh in zgodilo se je, kar se je pač zgodilo. Resnično mislim, da ni naredil nič takega, da bi si zaslužil tako obravnavo, in še dobro, da je takoj odpotoval na dopust.
No, verjetno se zadevi vseeno ni izognil?
Zagotovo ne, a je bilo vsekakor nekoliko lažje z dopusta, kot bi bilo tukaj, kjer so bile razmere kar napete.
Nam boste tudi na tem mestu rekli, da mu niste ničesar zamerili? Niti sami pri sebi ali v najožjem krogu družine in prijateljev?
"Perfekcionist sem vsekakor. Ob tem si tudi drznem verjeti, da sem zmagovalec, a moram v nasprotju s Tino to še dokazati. Vam bom povedal pozneje. Ne po novoletni turneji, to še ni dovolj. Vam bom povedal po koncu sezone."
Rekel bom, da sem se izoblikoval kot športna osebnost in da je del te moje osebnosti iskanje težav in napak pri samem sebi. Tako v Planici kot na nekaterih prejšnjih tekmah nisem naredil vsega tako, kot bi moral. Naredil sem nekaj napak, zaradi katerih se mi priložnost, ki se je nato vendarle ponudila v Planici, sploh ne bi smela ponuditi. Ne bom trdil, kaj bi čutil, če bi vedel, da sem v celotni sezoni vse naredil optimalno. A dejansko bi šele na tej točki začel razmišljati o možnosti, da je zato, kar se mi je zgodilo, na kakršenkoli način kriv kdorkoli drug. Morda bi na tej točki razmišljal, ali je mogoče nalašč skočiti manj in ali je razumno to od kogarkoli pričakovati. A tej točki nisem bil niti blizu, tako da je vsega kriv zgolj skakalec, ki je bil na eni tekmi sedemnajsti in na drugi šestnajsti, ko bi moral biti precej višje. Kriv sem torej jaz, pri tem vztrajam in to resnično mislim.
MOTOCIKLISTIČNA ZGODBA JE PODOBNA, A NISEM RAZMIŠLJAL
Plemenita logika, ni kaj, toda tudi sami zelo dobro veste, da na šport pogosto ne gledamo tako.
Kako to mislite?
Ste spremljali motociklistično svetovno prvenstvo?
Nisem ga spremljal, dokler se ni tako zelo zapletlo, da so ga začeli spremljati vsi in sem preprosto moral videti zaključek ter imeti svoje mnenje.
No, to mislim, to želim povedati. Verjetno je le malokoga zanimalo, kje sta Valentino Rossi in Jorge Lorenzo izgubljala točke na uvodnih dirkah, v spominu je ostal le zaključek.
Imate prav, to vam moram priznati. Ko se naredi bum in se javnost razdeli, ni nekih globljih analiz preteklosti. Res je, da sem bil kot gledalec tudi jaz tak in da sem si mnenje ustvaril na podlagi aktualnega medijskega poročanja in aktualnega razmišljanja svojih kolegov. Verjetno je tu razlika med javnostjo in mediji, ki gledajo na trenutno dogajanje, in tekmovalci, ki gledajo oziroma gledamo drugače.
Čeprav Rossi ni bil videti kot nekdo, ki bi krivdo za končni neuspeh iskal pri sebi in pri svojih napakah na neki predhodni dirki?
Ne, res ni bil. A jaz sem drugačen, jaz resnično do zadnjega iščem pri sebi, preden gledam kamorkoli drugam.
Taisti Rossi tudi meni, da na zadnji dirki predvsem Marc Marquez in tudi Dani Pedrosa nista želela pred Lorenza in sta mu s tem pomagala do zmage, potrebne za naslov.
Povsem legitimno mnenje in tako so razmišljali tudi Italijanovi navijači. Nisem bil med njimi, na koncu mi je po vseh posvetovanjih celo uspelo ostati nevtralen in razumeti obe strani.
Pri tem pa niste pomislili na možnost, da Španca v resnici ne bi hotela pred Španca, ki je bil v boju za nekaj večjega, bolj pomembnega? Niste pomislili na vašo zgodbo oziroma na vaju z Jurijem?
Morda mi ne boste verjeli, a resnično nisem. Razumem, da je mogoče pomisliti, zadeva je res podobna, a nisem. Lorenza sem videl kot boljšega in močnejšega, ki je tekmece zadržal za seboj in osvojil naslov. Morda se motim, tudi v tem primeru spoštujem drugačna mnenja, a sam zadevo vidim tako.
Imava dovolj pretekle sezone?
Vaša odločitev. Kot vidite, nimam težav z ničimer.
Razloga za prekinitev pa tudi še ni bilo?
Ne, ne, ni bilo (smeh).
VEDEL SEM, DA SE BOM PRIKAZAL ŠE MOČNEJŠI
Nimate težav s pogovorom o pretekli sezoni, precej očitno pa je tudi, da težav z njo nimate po tekmovalni plati. Zdi se, da ste se iz peščice slabih stvari nekaj naučili in da ste vse dobro znali vzeti s seboj?
Res vse kaže tako in tega sem vesel. Zagotovo ta prehod iz prejšnje v to sezono govori o tem, da sem mentalno trdna osebnost, ki zna premisliti o stvareh in je v vsakem primeru na koncu še močnejša. Hkrati pa govori tudi o tem, da z zelo dobro ekipo zelo dobro delam in ohranjam tako telesno pripravljenost kot formo. Pomoč glavnega trenerja in celotnega štaba je neprecenljiva, vse resnično deluje skorajda popolno, opravili smo odlične priprave in sadovi tega dela so očitni. Bili so v dozdajšnjem delu sezone in upam, da bodo tudi zdaj, ko bo šlo za še večje stvari.
Je prejšnja sezona pri tem bolj breme ali bolj spodbuda?
Nisem človek, ki bi počival na kakršnihkoli uspehih; mnogi mi celo pravijo, da v njih ne znam uživati in da se jih premalo spominjam. Si pa zelo dobro zapomnim neuspehe, a predvsem na način, da se iz njih učim. Verjetno bi napredoval še malce hitreje, če bi se znal učiti na napakah drugih tekmovalcev, a preprosto ne gre. Dokler se nekaj ne zgodi meni, razloga za tak dogodek ne znam popraviti. Nato pa gre hitro, nato takoj najdem razloge pri sebi in si prizadevam, da bi jih odpravil. Tako je bilo tudi letos in verjamem, da mi je dobro uspelo.
V kolikšni meri pa je bil v pripravljalnem obdobju prisoten strah, da bi že malce slabši začetek sezone lahko hitro obudil razprave o zapravljeni spomladanski priložnosti in o slovenskem globusu v Freudovi omari ter temu primerno povečal pritisk?
Neposrednega razmišljanja v tej smeri ni bilo. Nikoli nisem niti sam pri sebi razmišljal v slogu 'Joj, kaj se bo spet govorilo' ali 'Zdaj bodo spet spraševali Jurija in mene'. Preprosto si nisem hotel dovoliti takih pogledov, nisem si mogel dovoliti, da bi skeptično hodil na treninge in skeptično nabiral kondicijo. To se ne bi končalo dobro, zato sem poiskal ves optimizem tega sveta in črpal iz njega. Jasno, dokler ne napoči čas za prvo tekmo, ne moreš nikoli vedeti z gotovostjo in sem ter tja se prikaže kakšen črviček. Toda bilo jih je malo, bili so majhni, večino časa pa sem vedel, da delam zelo dobro in da se bom na začetku nove sezone na skakalnicah prikazal še močnejši.
Torej ste ves čas verjeli, da boste po marčevski smoli s kristalnim globusom novembra takoj spet v igri zanj oziroma da boste v tem pogledu imeli še boljše karte?
To je bil moj osnovni cilj in v svoje cilje vedno verjamem. Nisem se zaprl vase, veliko sem se pogovarjal o kristalnem globusu in o tem, da ga želim naskakovati, zato smo si s celotnim strokovnim štabom načrtno prizadevali za to. Opravili smo maksimalno dobro delo na področju kondicije, psihične priprave, tehnike, Goran Janus je ves čas usklajeval vse vidike in pazil na to, da ne bi bilo česa preveč ali česa premalo. Želim se boriti za največje stvari, želim priti do njih, zato pazimo na vsako malenkost.
ZA MOJE POJME ZASLUŽIM VELIKO
Celo na to, da novinar, ki z vami dela intervju, in fotograf, ki vas fotografira, ne smeta biti prehlajena ali kaj podobnega. Ljudje, ki skrbijo za vaše stike z mediji in javnostjo, so se o tem zelo natančno pozanimali.
Tudi to spada zraven, nekatere reprezentance gredo v tem pogledu še dlje. Resnično pazimo na vse, stiki z mediji so seveda nujni in koristni, a ne smejo škodovati. S tega naslova prihaja tudi odločitev o nekakšni medijski karanteni v času novoletne turneje. Tik pred njo se še lahko takole pogovarjamo, nato pa nič do obdobja po zadnji od štirih tekem. Želim biti skrajno pripravljen in skrajno osredotočen, v uspešnost letošnje sezone sem vložil še več kot do zdaj, treniral sem celo tedaj, ko kakšno leto prej zaradi vremenskih ali drugih razmer morda ne bi. Tudi če je lilo kot iz škafa, sem si rekel, da v Nemčiji ali Avstriji morda ne dežuje in bom, če trening izpustim, zaradi tega zaostal za njimi.
Vas žene le globus ali ste na splošno tak človek?
Globus me zelo žene, a mislim, da sem tudi sicer zelo predan in da bom tak ves čas ukvarjanja s športom.
"Šele na tej točki bi začel razmišljati o možnosti, da je za to, kar se mi je zgodilo, na kakršenkoli način kriv kdorkoli drug. Morda bi na tej točki razmišljal, ali je mogoče nalašč skočiti manj in ali je razumno to pričakovati."
Če mi dovolite stereotipno opazko, za skakalce to ni najbolj značilno. Navsezadnje imate kolajne s svetovnih prvenstev in predvsem olimpijskih iger, dosegli ste že ogromno, kar nekaj zaslužili, v preteklosti pa se je zelo rado dogajalo, da je mladeniče zelo rado zaneslo na stranpoti. Tako tuje kot slovenske.
Rekel bi, da po zgolj nekaj sezonah na kaj drugega kot na nove uspehe ni mogoče pomisliti, toda dejansko so bili primeri, ko je fante zaneslo že po dveh ali celo eni sami. Zapravili so zaslužen denar, počeli marsikaj. Jaz denarja ne bom zapravil kar tako že zaradi tega, ker sem Gorenjec (smeh). Prihajam iz družine, v kateri se ne zaletavamo z odločitvami in dajemo prednost določenim vrednotam. Nerazumne naložbe pri meni nikakor ne pridejo v poštev, hkrati pa nikakor nisem tip za klasično veseljačenje. Pride čas po sezoni, ko si z veseljem privoščim kakšen dan, a te zadeve me nikoli niso zares zanimale in preprosto si ne predstavljam, da bi na tak način zapravil svoj denar ter svoj talent.
Omenili ste denar, zaslužek, naložbe. Kako dober posel so skoki za nekoga, ki nastopa na tej ravni kot vi in dosega take uspehe? Ali kdaj z zavistjo pogledujete proti nogometu, tenisu ali še kakšnemu športu?
Zavedam se številk, ki se obračajo v nekaterih drugih športih, ki so precej bolj globalni od skokov in ki na trgu naletijo na večje ter predvsem bolj razvejano povpraševanje. Me pa ta razlika ne obremenjuje. Ukvarjam se z nečim, kar imam rad, četudi ni najbolj globalno, ob tem pa dobro zaslužim. Še več, zame in za moje dojemanje sveta je denar zelo dober, z dobrim skakanjem zaslužim zelo veliko. Niti v sanjah ne hrepenim po plačah in nagradah iz drugih športov, ne bi si mogel želeti ničesar lepšega. Resnično sem z vsem skupaj izredno zadovoljen in ni razloga, da tega ne bi povedal, kajti zelo dobro vem, da gre za poplačilo trdega dela in brezmejnega odrekanja. Pot do trenutka, v katerem začneš služiti ta denar, je tako zelo težka, da bi marsikdo tudi z denarno nagrado pred očmi rajši odnehal. Ne bi zdržal toliko časa od doma, ne bi zdržal naporov, ne bi se hotel odreči vsemu, čemur sem se moral jaz. Zelo težko pa je tudi ostajati na vrhu in nadaljevati služenje.
Morda v skokih še toliko bolj, kajti prav neverjetno je, kako hitro skakalci z vrha padejo blizu dna in kako malo se jih visoko zadrži več let.
Zagotovo v skokih še bolj, kajti že najmanjša izguba občutka ali sprememba opreme ti lahko povzroči velike težave. Mislim, da ravno s teh naslovov prihaja največ razlogov za nihanja tekmovalcev, je pa treba vedeti, da je za tekmovalce iz dražjih držav še težje. Že manjši padec rezultatov namreč prinese toliko nižji zaslužek, da gre fantom za nohte, nato je pritisk večji in mnogi se znajdejo v začaranem krogu.
RES SEM BLAGOVNA ZNAMKA, A ŽELIM ITI POČASI
Bi vi lahko postali eden od tistih, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke in ki pri vrhu vztrajajo kakšno desetletje?
Noriaki Kasai je zraven že več kot dvajset let.
Torej sem rekel premalo let?
Šalim se, Noriaki je fenomen. Vsekakor si želim, da bi bil tako visoko dlje časa, in verjamem, da mi s pravim pristopom to lahko uspe. To je moj cilj, to je moja želja in verjamem, da imam pravo osebnost ter prave delovne navade.
Posamezniki, ki v zimskih športih služijo največ, večino svojih prihodkov črpajo iz oglaševalskih in sponzorskih aktivnosti. Te so za vas zagotovo velika priložnost, kajti na področju Slovenije ste postali športna blagovna znamka številka ena, dotaknete se najširših množic in seveda je to lahko zlata jama tako za podjetja kot posledično za vas. Kako se tega lotevate, imate kakšno pomoč?
Zavedam se vsega, kar ste dejali, in vsekakor se kot tak želim pravilno postaviti. Do zdaj sem to bolj kot ne počel sam, sem pa pred časom začel sodelovati s partnerjem, ki mi bo na tem področju skušal pomagati. To so začetki, za zdaj zgolj gradim temelje, kajti tudi v tem pogledu sem človek, ki se ne želi zaleteti in nečesa narediti prehitro, ob tem pa nočem ogroziti tekmovalnega vidika. Pri slednjem me vedno skrbi, da bi za ukvarjanje z blagovno znamko in pokrovitelji porabil preveč časa in energije, tako da bi začel ubirati bližnjice pri treningih in osredotočanju na tekme. To se mi ne sme zgoditi. Seveda jemljem drugi vidik športne kariere zelo resno, odkar sem dokončno dozorel in odrasel, še bolj resno, saj se ga sprva morda nisem dovolj dobro zavedal. Nikakor pa nočem narediti škode povsem športnemu vidiku. Ob tem me tudi bolj zanimajo zgodbe za daljši rok, ne neke ekspresne aktivnosti, a o vsem tem moram še zelo veliko in zelo dobro premisliti. Glede na moj status so reklame in sorodne prireditve nujne, lahko mi prinesejo tudi ogromno dobrega, vendar hočem paziti, da mi vse skupaj ne bi naredilo škode.
Morda bi veljalo po tem povprašati Tino Maze, ki je tekmovanje in upravljanje lastne blagovne znamke kombinirala odlično, za slovenske razmere blizu popolnega?
Morda je imela Tina srečo, ker je do takega statusa in do posledične obleganosti prišla po tem, ko se je s športom na vrhunski ravni ukvarjala že dalj časa. Se je pa zadeve nedvomno lotila na pravi način, imela ob sebi prave ljudi in je stvari peljala tako, kot je treba. V poslovnem smislu jih še vedno, v času nastopanja je ubrala idealno kombinacijo in zagotovo bi mi lahko dala kak dober nasvet. Zavedam se, da resnično lahko postanem prva športna blagovna znamka države in da mi to lahko marsikaj prinese, Tina pa bi mi pri tem resnično lahko bila v pomoč. Za zdaj še ni bilo časa, jo bom pa nedvomno kdaj kaj vprašal. In če bi mi nekoč uspelo tako, kot je uspelo njej, bi bilo to odlično v vseh pogledih.
Gre pa verjetno z vašo podobo bolje kot prej očetovemu mizarskemu poslu?
To pa vsekakor, seveda sem kar v pomoč (smeh). Gre za kar težko vejo podjetništva, v kateri je veliko konkurence in v kateri ljudje marsikaj gledajo predvsem skozi ceno. Zdaj gledajo tudi skozi mene, in če oče to zna podkrepiti s kakovostjo, bo morda vse skupaj v prihodnosti še bolje izkoristil (smeh).
BRATSKA ZGODBA LAHKO ODPELJE SKOKE ...
Navsezadnje tako športna kot poslovna blagovna znamka postajate tudi kot družina. V tem primeru ste celo edinstveni in zagotovo se lahko – in zdaj spet govoriva o širšem poslu, ne o očetu – na trgu dobro postavite tudi kot nekakšen ansambel?
Na prvo žogo se vsekakor strinjam, da smo tržno na tak način še bolj zanimivi in da burimo domišljijo tudi na tem področju. Toda če sem že sam zase previden, to še toliko bolj velja za moja brata in za trojico kot celoto. Cene potrebuje precej miru, da bi našel pot nazaj tja, kjer je že bil, in po možnosti še višje. Domnu pa gre v tem trenutku na tekmah izjemno dobro, toda fant je star šele šestnajst let in že osnovne sponzorske obveznosti bi mu lahko povzročile težave. Treba jih je opraviti, to je jasno, a mora predvsem obdržati noge na tleh in mirno glavo, tako da česa večjega z njim še ne moremo in ne smemo načrtovati. Nihče si ne želi, da bi mladeniču v puberteti glavo odneslo kam med oblake in da bi postal domišljav (smeh). Je pa potencial velikanski, to se strinjam. Če se bo vse lepo razvijalo, bomo nekega dne lahko naredili lepo zgodbo, morda res celo edinstveno, tako športno kot poslovno. Čez kakih pet let; mislim, da nas je pri tem razmišljanju odneslo približno toliko v prihodnost.
"Ukvarjam se z nečim, kar imam rad, četudi ni najbolj globalno, ob tem pa dobro zaslužim. Še več, za moje dojemanje sveta je denar zelo dober, z dobrim skakanjem zaslužim zelo veliko. Ne hrepenim po nagradah iz drugih športov."
Že prej pa lahko ogromno naredite v smislu medijske izpostavljenosti skokov. Ste vedeli, da je vajina bratska dvojna zmaga odmevala celo v nekaterih državah, v katerih se mediji z vašim športom sicer sploh ne ukvarjajo?
Nisem bil posebej pozoren, saj sem osredotočen na nastope, toda vse skupaj je logično. Ko gre za take športe, najširše odmevajo zadeve, ki čim bolj izrazito izstopajo od običajnih dogodkov. Ko sem poletel 250 metrov, je moja kolegica za to izvedela na zakotnem indonezijskem otoku, kjer ni imela povezave na splet in kjer ji je to povedal neki domačin. Slišal je, da je svetovni rekord postavil Slovenec, in jo vprašal, ali me pozna. Tako je tudi z bratsko zmago in bratsko zgodbo na splošno in vsekakor se strinjam, da ima precejšen medijski potencial in bi lahko odpeljala skoke v kraje, kamor do zdaj še niso šli.
Bi to morali znati izkoristiti ljudje, ki vodijo ta šport?
Verjetno se potenciala zavedajo in bi utegnili v tej smeri kaj poskusiti. Toda spet mora biti na prvem mestu tekmovalni vidik; tako moj kot še posebej Domnov.
Do najmlajšega brata ste zelo zaščitniški. Česa točno se bojite?
Skrbi me za vse mlade športnike in za brata še toliko bolj. Zanj je to nov svet, jaz pa vem, da je ob vseh lepotah ta svet tudi zelo nevaren. Zelo hitro te lahko odnese povsem drugam, in če želi stopiti na pot resnično uspešne kariere, mora zelo paziti. Pri čemer je zanimivo, da mu priimek Prevc na nekaterih področjih lahko pomaga, nekje drugje pa škoduje. Medijsko in pokroviteljsko bi bil manj izpostavljen, če ne bi bil povezan z mano, in v tem trenutku bi bilo to zanj zagotovo dobro.
Je za vas ukvarjanje z bratom pozitiven dodatek k vsemu, kar se vam že tako ali tako dogaja, ali je celo breme?
Nedvomno imam eno skrb več in posledično nekaj več dela. Seveda bi skušal usmerjati vsakega mladega tekmovalca, in to tudi počnem, a z bratom je vendarle drugače, to je neizpodbitno dejstvo. Navsezadnje nekoga, s katerim nisem odraščal, ne bi tolikokrat vprašal, ali je vzel telefon, in ga opomnil, naj pazi na dokumente (smeh). Zagotovo bi brez tega zame obstajale določene prednosti, a ne čutim nikakršnega bremena in nimam nobenih težav. Vsekakor mi je bolj všeč tako, kot je, in pri tem vidim največ plusov. Na mlajšega brata tudi lažje vpiješ, če gre kaj narobe (smeh).
MARIBOR IN OLIMPIJA? IZRAZIL SEM SE NAROBE
Kako se spoprijemate z vsesplošno slavo, ki je v Sloveniji za junake zimskih športov celo bolj izrazita kot za nogometaše?
Ne bom rekel, da v njej uživam, hkrati pa me nikakor preveč ne moti, kaj šele duši. Pač spada zraven, s tem se skušam spoprijeti in mislim, da mi to kar dobro uspeva. Še najbolje ob vsakodnevnih stikih z ljudmi, rad komu pomaham na avtocesti ali s kom pokramljam v trgovini. Tako ali tako pa tega ni toliko, kot bi si človek lahko mislil. Očitno smo Slovenci bolj zadržan narod, neradi skačemo v druge, in to mi povsem ustreza.
Ste pa poleg vsakodnevnega in zelo uspešnega skakanja pred časom skočili na drugačen način, in sicer ste se v enem od pogovorov precej izpostavili kot navijač Maribora in nasprotnik Olimpije.
Vedel sem, da ne bova mogla mimo tega …
Zakaj?
Prihajate iz medija, ki je to posebej izpostavil.
Smo krivi mi?
Zame bi bilo najlažje, če bi dejal tako (smeh). Ne, niste vi krivi.
Bi radi šli mimo te teme?
Ne, niste me vprašali nič takega, kar me pogosto ne sprašujejo (smeh). Torej moram odgovoriti (smeh). Pa še rad bi pojasnil nekatere zadeve.
Če povzameva, ste ob ponovnem poudarjanju svojega navijanja za Maribor dejali, da na Gorenjskem pač pravite 'Samo za Olimpijo ne'. Drži?
Drži, to sem rekel in se znašel v precejšnjih težavah. Nekateri navijači Olimpije so mi celo pisali in mi pojasnjevali, da tudi ljudje na Gorenjskem navijajo za ljubljanski klub in podobno. Ob tem pa je bil tudi odziv na spletu preprosto neverjeten, nekateri so me kovali v zvezde, drugi žalili, sprožil sem pravo obstreljevanje. Tega nikakor nisem hotel. Želel sem se pošaliti in danes se zavedam, da sem bil zelo nespreten. Nisem človek, ki bi vnašal razdor, še najmanj v svoj narod, že tako ali tako nas Slovencev ni posebej veliko. Vem, kaj sem rekel, tega ne bom zanikal. Bilo bi nesmiselno. Ne bom zanikal niti tega, da navijam za Maribor. Tudi to bi bilo nesmiselno. Sem se pa izrazil nespretno in v določenem pogledu neprimerno, moral bi ravnati drugače. Vprašanje je bilo, zakaj navijam za Maribor, in tega ne bi smel zapakirati v poskus šale o tem, za koga navijajo na Gorenjskem. Moral bi govoriti zgolj o sebi in povedati, da se je življenje pač obrnilo tako in da je šlo za nezavedno odločitev brez ozadja. Navijam za Maribor, spoštujem vse ostale in nikomur ne želim nič slabega.
ČE BOM DRUGI, BO V USTIH GRENAK PRIOKUS
Nekako bova sklenila krog in sva spet pri medijih. Smo v Sloveniji predstavniki sedme sile preveč ostri in vsiljivi?
Morda včasih, toda hkrati znate tudi preveč ujčkati in prehitro zganjati evforijo. Zanimivo je, da se vam dogaja oboje, a razumem, da se oba ekstrema najbolje prodajata in da pač iščete tržne priložnosti. Včasih prehodite pot, na kateri iz enega samega vrhunskega rezultata naredite spektakel, nato ob kakem slabšem nastopu preveč pretiravate z neko smolo, nato pa je že na vrsti ostra kritika. Jaz se ne bi odločil za nobeno od teh stopenj, a jih, kot rečeno, razumem. Verjetno je tako povpraševanje, verjetno imajo ljudje najrajši povzdigovanje uspehov, tolažbo in kritiko, zato jim to tudi ponudite.
Je zato ob vaših medijskih nastopih opaziti ne samo naveličanost ob ponavljajočih vprašanjih, temveč tudi bežanje od prehitrega vsesplošnega zadovoljstva? Včasih je slišati, kot da novinarja prepričujete, da nekaj ni tako noro dobro, kot želi prikazati.
Prav mogoče je, da je slišati tako. Prišel sem tako daleč, da mi nihče ne bo naredil krivice, če bo malce nižjo uvrstitev označil za slabšo ali celo za neuspeh. Morda je tako zaščitništvo logično pri mlajših tekmovalcih z manj uspehi, pri meni je nepotrebno. Vem, česa sem sposoben, in najbolje je, kadar to vedo tudi mediji in sodelujemo na tak način. Sicer ponovno lahko pridemo v neprijetne vode, v katerih je novinar evforičen, jaz pa sem razočaran in mu nikakor ne morem pritegniti.
Se lahko spet vrneva k Tini Maze? Ona je s pogostim razočaranjem ob drugih mestih prav tako postavila neke nove standarde v slovenskem prostoru?
Morava se vrniti k Tini Maze, ki je tudi v tem pogledu orala ledino in za vse slovenske športnike postavila zelo visoko letvico. Pa ne le za slovenske. Tina je perfekcionistka, Tina je zmagovalka in nič drugega, Tina je hotela in še vedno hoče samo najboljše. Prav v njenem primeru je bilo resnično najbolj očitno in najbolj zanimivo, ko novinarji pogosto niste uspeli prepričati nje, ste pa javnosti znali povedati, da je tudi drugo mesto odličen rezultat.
Smo imeli prav mi ali ona?
Obojni. Ona zase in vi za malce širše kroge, v katerih drugo mesto vendarle ne sme obveljati za čisti neuspeh. Zanjo pa je lahko, če tako čuti, to je odlika čistega zmagovalca.
Je Peter Prevc perfekcionist in čisti zmagovalec?
Perfekcionist vsekakor. Kar zadeva šport in tekmovanje, da si bomo na jasnem, na nekaterih ostalih področjih sem precej "šlampast". Ob tem si tudi drznem verjeti, da sem zmagovalec, a moram v nasprotju s Tino to še dokazati. Vam bom povedal pozneje. Ne po novoletni turneji, to še ni dovolj. Vam bom povedal po koncu sezone.
Je Peter Prevc zdaj že dosegel točko, na kateri bo z drugimi mesti razočaran in na kateri ga ne bomo mogli prepričati drugače?
Ne bom šel tako daleč in rekel, da bom razočaran. Ne še. Bom pa imel v ustih grenak okus, tega mi ne morete vzeti ne vi ne kdorkoli drug (smeh).
