Ali se zavedate, kaj ste dosegli na svetovnem prvenstvu, ali za to nimate časa?
Včasih se želim ustaviti za kakšen trenutek in uživati v tem, kar sem naredila. Vendar je realnost bolj kruta, kot se zdi. Hitro se znajdeš v situaciji, ko se ne moreš ustaviti, ko se ne moreš veseliti, ko se ne moreš sprostiti. Včasih se tudi ne moreš fotografirati z vsemi, pa bi se rad. Te stvari so težke in bolijo, toda glede na to, da je sezona dolga in da poznam ritem, da vem, kaj je treba, se s temi stvarmi soočam iz dneva v dan. Morda potrebujem malo razumevanja tudi z druge strani, da ne morem biti vsem na razpolago v vsakem trenutku.
Takoj po prihodu iz ZDA ste v Trbižu oziroma na Višarjih nadaljevali trening. Je bilo sploh kaj časa za počitek?
Počitek je že to, da greš z nadmorske višine 3000 metrov na nadmorsko višino v Evropi. Precej lažje diham in tudi sneg je bistveno drugačen, manj agresiven. Vse skupaj je bistveno lažje, osvežiti je treba samo snežne občutke. Ne čutim neke utrujenosti. Sploh ne. Morda malce z vidika kamer in intervjujev, saj sem imela na svetovnem prvenstvu ogromno takih obveznosti.
Borite se za veliki kristalni globus. Kakšna bo točkovna razlika po koncu 51. zlate lisice?
Nič ne računam. Smučati bo treba dobro, potem pa točke pridejo same od sebe. Tekme so do sredine marca in do takrat si ne moremo privoščiti nobenega počitka. Treba bo vzdržati ta peklenski ritem. Ne morem si privoščiti napak. Dirkati je treba do konca in s tem vzporedno se bodo delali tudi izračuni.
Se spominjate leta 1999, ko ste prvič nastopili na pohorski Zlati lisici na superveleslalomu? Bili ste 32., ampak to je bilo pred 16 leti.
Vedno je lepo biti v družbi mladih deklet, mojih sotekmovalk iz reprezentance, od katerih bodo nekatera tudi prvič nastopila na mariborski tekmi. Kar pomladijo me malo. Počutim se lepo, posebej pa mi je bilo všeč poleti, ko sta se mi na treningu pred sezono pridružili Eli Plut in Klavdija Seidl. Treningi so monotoni in včasih je družba mlajših tekmovalk res dobrodošla. Mlade so res polne energije in novih izzivov. Moja situacija je bila takrat malce drugačna. Takrat je bila slovenska ženska reprezentanca res močna, ekipno bistveno močnejša, kot je danes. V ekipi so bile Špela Pretnar, Urška Hrovat, Nataša Bokal, Alenka Dovžan in druge. Že iz Črne sem prišla kot prestrašena deklica, potem pa sem prišla v skupino izjemnih deklet, smučark, tekmovalk. Gledala sem jih z velikimi očmi in imela do njih res ogromno spoštovanje. Ampak potem sem hitro pokazala, da sem lahko konkurenčna in se lahko primerjam s temi dekleti, ki sem jih gledala z velikimi očmi. Upam, da bodo tudi ostala dekleta, predvsem mlada, ki še malce s strahom gledajo v svet, kmalu začela dosegati uspehe, kot sem jih jaz, ko sem začenjala kariero. Ampak treba je spoštovati vse – tako mlade kot tiste izkušenejše.
Že iz Črne sem prišla kot prestrašena deklica, potem pa sem prišla v skupino izjemnih deklet, smučark, tekmovalk. Gledala sem jih z velikimi očmi in imela do njih res ogromno spoštovanje.
Morda je to vaša zadnja Zlata lisica. Ali lahko primerjate tisto Tino na startu leta 1999 in Tino na startu danes in jutri? Po pričakovanjih, pritiskih nase in pristopu k tekmi.
Če že delamo primerjavo, bi najprej ugotovili, da je med tisto Tino in to Tino velika razlika. Takrat sem bila mlada, bila sem brez izkušenj in vse stvari so bile zame nove. Spomnim se, da takrat niti nisem imela fis točk. To je bilo prvo leto, ko sem bila stara 15 let. Fis točke, ki so potrebne za nastope na svetovnem pokalu, se vsakič postavijo na novo prvega januarja. Takrat je bila tekma načrtovana za 30. december, vendar je bila zaradi slabega vremena prestavljena na 2. januar. Tako sem dobila točke fis in sem lahko startala na tekmi (pred to tekmo svetovnega pokala v Mariboru je tekmovala na devetih tekmah Fis in od tega kot petnajstletnica osvojila prvo, drugo in četrto mesto na veleslalomih, op. p.). Vse je potekalo zelo hitro, ves čas pa je bilo na tehtnici, ali bom startala ali ne. Potem pa sem tekmovala in vse skupaj je bila zelo pozitivna izkušnja. Ampak bolj kot prvi nastop se mi je v spomin vtisnila tista tekma, ko sem bila prvič na stopničkah v svetovnem pokalu (to je bilo tri leta pozneje, 4. januarja 2002 na Pohorju, ko je bila druga za Sonjo Nef v veleslalomu, op. p.) . To je bilo res izjemno. Zdaj je situacija zagotovo drugačna. Moja pričakovanja so bistveno višja, drugačna kot takrat. Enostavno si želim na vrh. Predvsem pa gre v Mariboru za tisto energijo, ki veje od navijačev. Med navijači in tekmovalci je neka povezanost. Doživeti nekaj takega mi je vsakič v veliko veselje. Ne glede na to kolikokrat sem že bila tam oziroma kolikokrat še bom, pa tudi če ne bom več.
Kako pa premagate pritisk pred domačim občinstvom?
To moraš enostavno imeti rad, ker nas imajo ljudje načeloma radi in si vsi želijo, da nastopimo dobro. Nihče nam ne želi slabo. Zaradi domačega občinstva si je nesmiselno nalagati dodaten pritisk. To mora biti plus, v bistvu dodatna energija, ne pa pritisk. Treba je uživati v smučanju in poskušati narediti najboljše, kar znaš. Če narediš to, potem si nimaš kaj očitati, ker tako ali tako vsak sodi sam sebi.
Pred dvema letoma ste izjemno odpeljali slalom in zmagali.
Tisto leto je bilo posebno zaradi športnega dvoboja, ki sva ga imeli z Lindsey Vonn. Prišla je k meni domov in mi dala udarec v veleslalomu, ko je šlo spet za stotinke (Vonnova je zmagala za osem stotink, op. p.). Ko me je premagala, sem imela kar odprta usta. Nisem jokala, zbodlo pa me je precej. In mene in navijače. Drugi dan je bil čas za poplačilo. Največja konkurentka je bila Mikaela Shiffrin. Uspela sem njo in ostale premagati, obdržati hladno glavo, kar je bilo ob taki množici bučnih navijačev ob progi kar težko. Ta konec tedna bo situacija spet podobna. Zame bo zagotovo najlepši prihod v cilj, ko bom začutila energijo navijačev.
Lakota, iskrice ali pa zvezdice okoli glave. Spet se motivirati in stoodstotno zbrati za spust po strmini ni prav lahko. Pa četudi je to domača tekma.
Imate prav, ni lahko. Potem pa te konkurenca vleče naprej. Veš, da te bodo, če ne boš naredil največ, kar zmoreš, na tekmi pojedli. Na neki način je kruto in zahtevno, posebej ker se lahko zgodi, da ni pravih občutkov. S tem mislim na tiste občutke, ki jih imaš, ko si mlajši, ko grizeš iz dneva v dan. Ampak na neki način grizem zdaj na drugačen način, ko se znajdem v taki situaciji, kot sem. Ko se zavedam, da na tekmi tisto, kar sem naredila prej, ne pomeni nič in da moram delati naprej. Včasih morda nimam dovolj ognja, a v Mariboru zagotovo ne bo tako. Želja po dokazovanju in dobrih nastopih je še vedno v meni.
Torej imate sposobnost, da se optimalno osredotočite na vsako tekmo in na vsako vožnjo?
Tako ali tako ne moreš prav veliko izbirati. Posebej ko spremeniš okolje, časovni pas. Določene reakcije prihajajo hitro ali pa počasi. Težko je, če te še muči časovna razlika, ko včasih nisi tako zbujen, kot bi rad bil, vendar se to uredi v treh ali štirih dneh. Toda tega sem navajena in to sodi zraven. Mine in se zaradi tega ne obremenjujem.
To je res, dvojčka še nimam in ga še čakam. Kaj se mi smejite. Motivov ne manjka. Zmagati v enem koncu tedna na veleslalomu in slalomu je eden od ciljev, ki jih še nisem izpolnila.
Je Maribor po svetovnem prvenstvu drugi vrhunec sezone?
Tekma v Mariboru je bila zame vedno eden od vrhuncev sezone. Letos je bil prvi vrhunec nekje drugje, prek luže, v Beaver Creeku. Toda to še ne pomeni, da si tu ne želim dobro tekmovati in smučati, kot znam. Na svetovnem prvenstvu tehnični konec tedna ni bil dober, saj me je precej zdelala velika nadmorska višina, proti koncu pa mi je že precej pobiralo energijo. Nisem mogla smučati, kot sem si želela, zato pa si želim pokazati to, kako znam smučati, doma, v Mariboru.
Bi si želeli imeti trening na Pohorju?
Zame ni tako pomembno. Progo in strmino dobro poznam, zame je pomembneje, da dobim nazaj prave občutke na snegu, kar sem dobila na treningih v teh dneh. Zdaj moram to prenesti na tekmo. Imam pa toliko izkušenj, da ne potrebujem nujno treninga ravno na Pohorju. Mariborska strmina je precej enostavna. Ni med zahtevnejšimi tereni na tekmah v svetovnem pokalu.
Glede na vse, kar se je dogajalo, ali prihaja 51. zlata lisica kakšen dan ali teden prekmalu?
To tako ali tako ne moremo izbirati. Program je pač tak. Ko ti ne gre, vedno lahko najdeš dlako v jajcu. Dejstvo je, da je treba program sprejeti takšen, kot je. Podobno je bilo, ko smo šli iz tekem v Severni Ameriki v švedski Åre. Tudi tokrat prihajajo tekme neposredno po zahtevnem koncu tedna v Ameriki.
Vse sile so usmerjene v zaključek sezone. Imate 184 točk prednosti pred najbližjo zasledovalko. Kdaj razmišljate o tem?
Te stvari me seveda zanimajo. Iz St. Moritza in Cortine sem prinesla bore malo točk in prednost se je malce stopila. Toda še vedno je velika. Mislim, da če bom do konca sezone smučala, kot smučam, s tem ne bi smela imeti težav. Mogoče je dobro, da smo bolj blizu, da bo bolj zanimivo. Res pa je, da mi je žal tistih dveh koncev tedna, ki sta bila res slaba. In to se ne vrne. Zdaj je, kar je, in je treba gledati naprej in ne nazaj. Gledam na naslednje tekme. Veleslaloma za svetovni pokal ni bilo od Kühtaia naprej. To je več kot mesec dni, kar je za veleslalomistke res dolgo. Malce v šali si rečem, da smo zdaj prišli z višinskih priprav, tako da do konca sezone ne bi smelo biti težav.
Åre je bil zelo uspešen s prvim in drugim mestom. Bi bili s tem zadovoljni v Mariboru?
Kakšno vprašanje, seveda bi bila.
Ali pa bi radi dosegli dvojno zmago?
To je res, dvojčka še nimam in ga še čakam. Kaj se mi smejite. Motivov ne manjka. Zmagati v enem koncu tedna na veleslalomu in slalomu je eden od ciljev, ki jih še nisem izpolnila.
Anna Fenninger je bila na veleslalomu v Beaver Creeku izjemno prepričljiva. Kaj to pomeni za Maribor in za vas?
Vsaka klofuta me strezni. Upam, da je to dobro. Anna je na svetovnem prvenstvu odpeljala res vrhunsko tekmo, medtem ko sem jaz delala veliko napak. Nisem povsem razumela podlage in valov na progi, tako da se nisem sprijaznila s progo in snegom. Anni pa je uspela res izjemna vožnja. Prišla je s hitrih disciplin in veleslalom je bila njena zadnja tekma. Dala je od sebe še zadnje moči in uspelo ji je. Na svetovnem prvenstvu je bil veleslalom za Anno odličen, zame pač ne. Toda to na naslednjih tekmah ne pomeni nič.
Mikaela Shiffrin je dejala, da si želi zmagati v Mariboru.
Mikaela želi zmagati na vsaki tekmi. Tu v Mariboru bo v slalomu malce bolj pravičen boj, kot je bil v Beaver Creeku, kjer sem imela za sabo že cel kup disciplin. Tu sem bolj pri močeh, kot sem bila tam. Najin dvoboj, ki pravzaprav ne bo dvoboj, saj so tu še ostala dekleta, bo bolj enakovreden.
Bo julij za vas in za nas res tako poseben?
Julij je vedno poseben. Takrat je najbolj vroče. Obožujem poletje. Da se bom o nadaljnji karieri odločila julija, sem rekla zato, ker si bom po sezoni vzela malo časa. Da se srčni utrip umiri, da si vzamem čas, da premislim in da se v miru odločim. Tako sem delala vedno do zdaj. Takrat se bom odločila, če me ne piči kaj prej.
