Ne pričakujemo nič

Pravzaprav že desetletje nimamo pravih pričakovanj oziroma uvrstitev, ki bi odmevale, seveda niti ne stopničk.

Težko je napisati kaj spodbudnega o smučarjih, če moramo soditi po letošnjih rezultatih in trendu zadnjih let. Slovenci smo športen in še posebej smučarski narod in skoraj vsak Slovenec, ki se resno loti športne poti, seže na vrh.

Za to imamo ogromno dokazov, a naj spomnimo na štiri kolajne, ki so jih osvojili naši športniki na pravkar končanem svetovnem prvenstvu v Lachtalu in Kreischbergu. Naj ob tem dejstvu opozorimo na zanimivost, mimo katere v prihodnjih letih ne bo mogoče iti. Vsi štirje nosilci kolajn uspehov niso dosegli prvič. Tim-Kevin Ravnjak, Rok Marguč, Žan Košir in Filip Flisar so odličja že osvajali ali bili celo najboljši na svetu.

Zanimivo pa je, da so vsi na samostojni poti in si sami ustvarjajo pogoje za treniranje. Pravočasno so ugotovili, da jih bodo institucije na poti do uspeha samo ovirale. Tudi alpski smučarji bi šli z največjim veseljem svojo pot, če bi zaupali in verjeli v svoje sposobnosti. Pred leti je Andrej Jerman razmišljal o tem, a ga je pravočasno srečala pamet. Tudi če bi zbral denar, je imel premalo tehničnega znanja, da bi lahko dosegal rezultate, ki bi mu vrnili vložena sredstva.

Današnji rod smučarjev je v mladinskih konkurencah osvojil skoraj vse, kar se je dalo. Prepričani smo, da bi šel marsikdo svojo pot, če bi zaupal svojim sposobnostim. Tehnično znanje in fizična pripravljenost sta osnova za napredek in odločilna pri razmišljanju o formiranju lastne ekipe, vendar ne najpomembnejša.

Naj spomnim na kalvarijo, ki jo je doživljala Tina Maze na začetku samostojne poti, ko so ji "strokovnjaki" celo napovedovali konec kariere. Vsekakor pa na koncu proračun in pogoji za trening odločijo, ali je samostojna pot mogoča ali ne. Tudi največjim zanesenjakom pa je jasno, da s slovensko doktrino denarja za lastno ekipo ni mogoče zbrati. Ne nazadnje tudi preveč denarja požre okostenela in prevelika smučarska zveza.

Trenutno so možnosti pri fantih naslednje: Boštjan Kline bo zanesljivo nastopil v smuku in superveleslalomu. Njegov domet v obeh disciplinah je petnajsterica, ki pa je pogojena s postavitvijo. Ustrezajo mu dolgi in nezahtevni zavoji, kadar pravočasen vhod v zavoj ni zelo pomemben. Velika hiba naših in tako tudi Klineta je začetek zavoja, ker ne znajo investirati energije v upogib smučke pred vpadnico. Za njegov rezultat bo pomembno tudi, kako bo potekala proga, nedvomno je njegov zavoj po desni nogi mnogo boljši kot po levi.

Klemen Kosi ima za hitre discipline solidno tehniko, enako kot Kline ima boljši zavoj po desni nogi, čeprav razlika ni tako očitna kot pri Klinetu. Dovolj zbran ima možnosti, da se uvrsti bliže deseterici, ocenjujemo pa, da med deseterico ne more. Morda v kombinaciji, če bo kombinacijski smuk odpeljal po najboljših močeh, saj ima zelo borno slalomsko tehniko.

Žan Kranjec bi se lahko uvrstil med prvih 20, če bi odpravil nekaj napak, ki se mu vlečejo še iz mladinskih nastopov: odklon, ramenski obroč in problem z zdrsom, ki ga lahko doleti, kadar je teža na desni nogi, še posebej če teren visi.

Martin Čater ima možnosti, da se v obeh hitrih disciplinah uvrsti med prvih petindvajset. Morda bo nastopil tudi v veleslalomu, kjer pa možnosti za trideseterico nima.

Zadnji se je med potnike uvrstil Matic Skube kot edini slalomist. Glede na dejstvo, da na svetovnem prvenstvu startajo le štirje iz vsake države, obstajajo možnosti, da se uvrsti med prvih petindvajset. Njegova tehnika je izpred leta 2000 in je bila takrat zmagovalna, danes pa se lahko z zavojem na ta način – vhod v zavoj, vodenje zavoja in izhod iz zavoja – samo po naključju uvrsti med prvih trideset.

Poleg vsega je treba upoštevati tudi ameriški sneg, ki napak ne odpušča, zato je pametno napovedi zmanjšati še za desetino.