"Smučarska zveza mora zagotoviti poslovanje znotraj sredstev, ki so na voljo," so bile besede direktorja zveze Jurija Žureja, ki je pripravil sanacijski program zveze, ki ima tri milijone evrov primanjkljaja.
"Potrudili se bomo zagotoviti več sredstev, vendar smo na alpskem zboru poslušali bolj kot ne pobožne želje in nič drugega," je nadaljeval Žurej, ki mu glede številk na papirjih težko kdo oporeka. Stanje je pač takšno, kot je, in s tem bi se morali sprijazniti vsi.
"Na zboru sem predstavil nekaj predlogov, vendar se niso strinjali z nobenim. Težko je iskati rešitve in dajati predloge, ko na drugi strani ljudje ne stopijo niti koraka proti tebi. Druge panoge so se prilagodile in lahko bomo delali po načrtu, razen ljudi v alpskem smučanju, ki hočejo še 235.000 evrov, da preživijo. Ampak tega denarja nimamo od kje vzeti. Morda bi lahko prilagodili programe, ki so sestavljeni. Najboljši smučarji bodo lahko nastopali na tekmah svetovnega pokala, toda morda nekateri ne bodo mogli več na treninge v Kanado in Skandinavijo, ampak bodo morali trenirati doma," je še dejal Žurej, ki pravi, da je kljub vsemu še nekaj možnosti, da najdejo skupni jezik.
"Denarja na zvezi je več kot pred leti, toda treba je začeti vračati dolgove, ki se v preteklosti niso. In alpsko smučanje ima za 300.000 evrov zapadlih obveznosti, toliko denarja, kot mu ga manjka, toliko ga je treba vrniti," je bil kar natančen direktor. Ampak, kdo je dolg naredil? Je pošteno, da se zdaj vrača dolg, ki so ga naredili ljudje skoraj desetletje nazaj? "Ve se, kdo so bile takrat odgovorne osebe," je bil o tej temi skop Žurej.
In kdo so bile? Morda bi lahko začeli s sezono 2006/07 (omenja se, da je največji dolg nastal v letih od 2006 do 2010), ko je bil predsednik zveze Stane Valant, direktor zveze Jaro Kalan, poslovni direktor alpskega smučanja pa naša legenda Bojan Križaj. In po hodnikih smučarske zveze še danes blodijo duhovi, ki pripovedujejo Križajevo zgodbico (v okvirju na desni).
Ampak tega denarja nimamo od kje vzeti
Pred sezono se je na sejo IO kot poslovni direktor pripravljal Križaj in tajnico prosil za papirje s potrjenimi proračuni. Na njem je bila številka 2,2 milijona evrov. "Kaj je ta številka?" naj bi vprašal Križaj. "To je proračun nordijskega dela," naj bi odgovorila tajnica. "No, ne morejo imeti nordijci višjega proračuna kot alpinci. Pri nas napiši 2,6 milijona evrov," naj bi bil odločen Križaj. "Toda tega denarja ni," naj bi odgovorila tajnica, Križaj pa naj bi jo odločno zavrnil: "Za to bom že jaz poskrbel." In tisto leto je bilo namesto načrtovanih 1,8 milijona za alpsko smučanje porabljenih 2,8 milijona evrov. Manjkajočega milijončka pa nikoli ni bilo v blagajni zveze.
Seveda ne moremo za tako globoko finančno luknjo, kot je zdaj na zvezi, kriviti enega samega človeka. Za Križajem je alpsko smučanje reševal Matjaž Šarabon, po njegovem odhodu pa je bila luknja še večja. Po letu 2010 se je na zvezi zamenjalo toliko ljudi kot na ministrskih mestih v slovenskih vladah. Po porazu Valanta na volitvah je mesto predsednika prevzel Tomaž Lovše in od takrat naprej so vedrili in oblačili na zvezi – Jure Košir (na odgovornost bi bilo treba poklicati tudi prejšnjega predsednika zbora in odbora Antona Ribnikarja), Matija Vojsk, Barbara Kürner Čad, Andraž Kopač, pa še Primož Ulaga in nazadnje Enzo Smrekar in Jurij Žurej.
Kakšne so bile plače direktorjev in kaj so naredili za ta denar (govorilo se je od 10.000 evrih bruto)? Zakaj niso naredili sanacijskega programa že prejšnji direktorji? Če bi potegnili črto, kot jo je potegnil Žurej danes, že leta 2010, potem se zdaj ne bi pogovarjali o crknjenem konju alpskega smučanja.
Ampak, ali ima v naši državi kdo sploh objektivno odgovornost za nedelo? Verjetno ne. Zato da je nekdo nesramno dobro plačan za nedelo, pa bi kljub temu moral odgovarjati tisti, ki jo tako pogodbo podpisal. Predsednik?
Kaj pa se dogaja z vodjo alpskega smučanja Vladom Makucem? "Z njim sem se pogovoril in mu predlagal, kako naj izvršim sklep IO. Dobil je rok, do kdaj se mora odločiti," je na to temo še dejal Žurej. Makuc se tega dobro zaveda. "Res sva se dogovorila in odpovedni rok imam tri mesece. Torej bom na zvezi svoje delo opravljal do konca leta, potem pa bomo videli oziroma se bom odločil. In res sem sestavil predlog za našo smučarijo, ki za 235.000 evrov presega proračun, ki nam ga je dala zveza. Ampak drugače ni šlo. Fiksni stroški, torej plače trenerjev, denar, ki smo ga že porabili, in odplačevanje dolga bi pomenili, da smo s proračunom danes na ničli. Torej smo ostali brez denarja. Ostajajo pa še funkcionalni stroški, kot so prevozi in namestitve, kar pa znese nekaj več kot 200.000 evrov," je povedal Makuc, ki je kljub opozorilom in finančnim okvirjem sestavil višji proračun, kot je razpoložljiv. Spet naj bi torej trošili več, kot imajo. Koliko časa še?
Dušan Gorišek: "Direktor je na svojem položaju že od septembra lani in sanacijski načrt bi lahko naredil do konca lanskega leta ali vsaj do aprila letos, tako bi vedeli, s čim se moramo soočiti."
"Stroka stoji za programom, za finance pa naj skrbi poslovni del zveze. Na koncu bo to pogreb slovenskega smučanja. Naj res odpustimo vse trenerje? Imajo trimesečni odpovedni rok, in če ni denarja, jih moramo pustiti doma in plačevati. Je to rešitev?" je včeraj kar malce obupano govoril predsednik alpskega zbora in odbora Dušan Gorišek in nadaljeval: "Poslovni del zveze ni naredil svojega dela. Direktor je na svojem položaju že od septembra lani in sanacijski načrt bi lahko naredil do konca lanskega leta ali vsaj do aprila letos, tako bi vedeli, s čim se moramo soočiti. Tako so nam obljubili več, dobili pa smo 300.000 evrov manj. In direktor ne razmišlja o tem, da bi se zmanjšale plače zaposlenih na zvezi. Naj še tam nase sprejmejo del sanacije. Mi, preostali, smo volonterji, ki za svoje delo ne sprejemamo plačila, ampak delamo, ker hočemo naši smučariji pomagati."
Toliko vpleteni, morda še najmanj odgovorni za nastalo finančno luknjo. Toda vsi skupaj morajo sprejeti nastali položaj in ga rešiti s skupnimi močmi, drugače bodo res kmalu porinili naše smučanje v prerani grob.
