Bojda je imel prav zgoraj omenjeni Bata prste vmes, da sta se spoznala Boba in Brena. Bilo je na premieri nekega filma in … Vse ostalo je zgodovina. Pred oltar sta stopila konec leta 1991. Bila je to poroka leta, če ne celo desetletja. Lepi Boba in Lepa Brena. Jugoslovanska verzija Ane Kournikove in Enriquea Iglesiasa ali pa Davida Beckhama in Posh Spice. Zanimanje javnost je bilo ogromno, prodajali so celo VHS videokasete posnetka razkošne poroke. Vedno je imel oziroma sta imela nos za posel.
Štiriintrideset let kasneje sta še vedno skupaj. Z njim smo se ob kavi pogovarjali pred dobrim mesecem dni, nekaj ur pred Breninim koncertom v Stožicah. In dan potem, ko so k večnem počitku položili dobrega prijatelja, poslovnega partnerja in 'kuma' Sašo Popovića. »Njegov odhod smo zelo težko sprejeli. Ko si z nekom toliko časa ... Z Breno je bil denimo od začetka osemdesetih let. Skupno ustvarjanje, medsebojno spoštovanje, ljubezen, da bi bilo potem vse skupaj kasneje kronano še s 'kumstvom'. Jaz sem mu bil priča v cerkvi, Brena pred matičarjem. Ljubezen, kreacija in energija, ki jo je posedoval, je bila neverjetna. Pogrešamo ga, a njegova vizija, mislim, da je ostala. Seveda nam je težko v teh trenutkih in žal mi je, da je odšel prav zdaj, ko bi se lahko malce bolj posvetil sebi. A usoda je tako hotela.«
Slednje bo tekom uro trajajočega pogovora še večkrat ponovil. Usoda je tako hotela. Usoda je med drugim hotela, da je že pri 29-ih končal kariero. »Leta 1992 sem se poškodoval. Imel sem malce težjo obliko hernije diska. Obiskal sem številne zdravnike in strokovnjake. Imeli so različna mišljenja, toda večina je rekla, da če bi šlo za njihov križ, ga ne bi operirali. Poskušal sem z raznimi vajami in terapijami, da bi vse skupaj saniral. A potrebna bi bila resna operacija, ki bi lahko povzročila težave, tako da sem prišel do zaključka, da je to to. Dal sem del svojega življenja športu, rojen in odraščal sem na teniških igriščih, toda vsega je enkrat konec.«
Ajoj, odšel je med pe*re
Najbrž ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je bil med najzaslužnejšimi za takrat naraščajočo priljubljenost tenisa na področju od Vardarja do Triglava. Morda ni ravno oral ledine, je pa bil bržkone celo prva teniška zvezda v rajnki Jugi. »Če se vrnem na začetek moje poti, neka anekdota veliko pove, kako se je takrat gledalo na tenis. Mislim, da je bilo v prvem razredu, ko smo odšli na Peto beograjsko gimnazijo. Sam sem takrat že bil prvak države, tam pa je predaval znameniti profesor telovadbe Čakara, ki me je poklical k sebi. "Izvolite profesor?" "Živojinović, ti si močan, imaš mišice, ti bi se moral ukvarjati z nekim borilnim športom. Te bom peljal na boks ali rokoborbo. Boš videl, ti boš čudo, vidim, kako si naravno močan." Pa mu odvrnem: "Oprostite profesor, a jaz se že ukvarjam s športom, igram tenis." "Kaj igraš?" "Tenis." "Tenis? Ajoj, odšel je on med p*dre." Še tam pri mojih petnajstih letih, ko sem že bil evropski prvak, so ob tem, ko sem rekel, da igram tenis, vsi najprej pomislili, da gre za namizni tenis. Namizni tenis je bil takrat namreč top. Šurbek, Karakašević ... Tenis pa ni bil afirmiran. Moral si reči, da igraš veliki tenis. V Sloveniji je bil Maribor denimo edino mesto, ki je imel igrišča oziroma so se ukvarjali s tenisom. Prav v Mariboru sem z enajstimi leti osvojil prvi naslov državnega prvaka. Na igrišču številka štiri.«
Če je Nole igral v bazenu, sem jaz v banji
Na začetku svoje kariere je igral še z lesenim loparjem, težavo pa je predstavljala predvsem infrastruktura oziroma pomanjkanje le te. Pomanjkanje igrišč in v še večji meri primernih dvoran. »Do mojega 18. leta smo sezono končali že oktobra, novo pa začeli enkrat v aprilu. Nismo imeli niti balona, kaj šele dvorane. Igrali smo po malih šolskih telovadnicah. Od šestih do osmih zjutraj nekje v Pančevu. Raztegnemo mrežo in igramo na parketu. Predstavljajte si, da ste med tremi najboljšimi mladinci na svetu, igrate pa le po pol leta na sezono, ostalo pa namizni tenis. Zdaj, ko pravijo, da so Nole in ostali figurativno rečeno igrali v bazenu, jim odvrnem 'blagor jim'. Jaz sem lahko igral le v banji,« skozi smeh razlaga 62-letnik, ki je slovel predvsem po izjemnem servisu. Visokorasli, mišičasti bombarder, Goran pred Goranom. In kot tak sila neugoden nasprotnik. Bil pa je tudi ali predvsem šovmen. Legendaren je njegov obračun v četrtfinalu OP Avstralije 1985 z Johnom McEnrojem, še enim enfant terriblom svetovnega tenisa. Ko se je McEnroe še enkrat več prerekal s sodnikom, se je Boba usedel v ložo, dal noge v zrak, v roke pa vzel – sendvič. Američana je to povsem vrglo iz tira in je odločilni niz izgubil z 0:6.
Dvakrat se je prebil do polfinala grand slama (Avstralija 1985 in Wimbledon 1986), leta 1986 je skupaj z Andresom Gomezom v dvojicah osvojil US Open, na ATP lestvici pa je najvišje prilezel do 19. mesta. Ni jih malo, ki menijo, da je dosegel malo, premalo glede na talent, ki ga je posedoval. Na dober dan je lahko premagal praktično vsakogar, na slab izgubil praktično z vsakim. Če bi bil manj temperamenten, če bi imel bolj resen pristop, če … Sam ničesar ne obžaluje. No, pravzaprav obžaluje dve stvari. »Prva je, da nisem osvojil Wimbledona.« Najdlje je kot že rečeno prišel leta 1986. Do polfinala. Pravi, da mu več ni bilo dano, dovoljeno. »Takrat sem vsak dan treniral z Beckerjem in ga redno premagoval, on pa je lomil loparje. A ... Wimbledonu je bilo pomembneje, da jubilejni 100. turnir dobi Ivan Lendl, kot pa nek igralec iz male Jugoslavije. Hitro mi je postalo jasno, kam pes taco moli. Od trenutka, ko so mi rekli, da igram prvi dvoboj, potem pa sem zvečer slučajno zvedel, da igram drugi dvoboj. Kje boš na zadnji dan turnirja ob štirih popoldne, ko so vsi že odšli, našel sparing partnerja za ogrevanje? Majhne potegavščine, ki se morda ne vidijo, a ki negativno vplivajo na športnika. To je bil moj Wimbledon, a usoda je hotela drugače.« Po petih nizih je šel v finale Lendl.
Druga stvar, ki jo obžaluje, pa je Davisov pokal 1991. »Takrat smo jaz, Ivanišević in Prpić sredi Prage s 4:1 premagali Čehe ter se uvrstili v polfinale. V polfinalu smo igrali proti Francozom v Pau. Zmagovalec je bil vnaprej znan, bilo je le vprašanje ali bo 5:0, 4:1 ali v najslabšem primeru 3:2 za nas. Toda iz poznanih razlogov smo v polfinalu nastopili brez hrvaških igralcev in seveda izgubili. Francozi pa so kasneje osvojili Davisov pokal. Če kaj obžalujem, je to dvoje, a če je usoda tako hotela, kaj hočemo. Če bi takrat osvojil Wimbledon, kdo ve, kaj bi se kasneje zgodilo. Najbrž nič, haha.«
Lady Di in Fergie na leseni klopi
Govorilo se je, da je v Wimbledonu oziroma All England Clubu čedni in karizmatični Jugoslovan padel v oči tudi pokojni princesi Diani. »Čudovita oseba. Prototip prinese. Če bi želel opisati, kako naj bo videti in se obnašati princesa, potem je bila ona najlepši primer. Imel sem privilegij, da jo spoznam. Bilo je na neki ekshibiciji, vprašala me je, da če sem jaz tisti z močnim servisom. Naslednje leto, ko sem igral v četrtfinalu, je prišla na moj dvoboj. Ne vem, če se je kdaj v zgodovini Wimbledona zgodilo, da bi Lady Di prišla na teren številka ena in sedla na navadno tribuno namesto v svečano ložo. Takrat pa je prišla skupaj s Sarah Ferguson in sedli sta dobesedno na leseno klop.«
Otoškim rumenim medijem to seveda ni ušlo neopaženo. »Lahko sem ponosen, da je ena takšna osebnost navijala zame. To, kar pa so pisali mediji ... Njim ni zanimivo, da je nekdo le navijal in spremljal, vedno mora biti nekaj več. In ko angleški rumeni časopisi enkrat krenejo ... Kaj vse sem lahko prebral. Jaz sem džentelmen, bil in ostal. Ne le, ko je govora o njej, ampak do vsake dame. To so stvari, o katerih se ne govori. Sploh pa o njej. Seveda nič od tega ni bilo res, razen tega, da me je spremljala in navijala. In to mi bo do konca življenja v čast, da je ena takšna velika oseba bila na mojem dvoboju,« razlaga Boba, ki ima dandanes kakšen siv las in kilogram več kot v časih teniške kariere. A še vedno je karizmatičen, ženske bi dodale šarmanten.
Bil sem na tem, da se vrnem v Domžale
Na igrišču je bil temperamenten igralec, ki je sem in tja zlomil lopar. »Ne le sem in tja,« nas popravi. »Morda je bila prav to moja največja pomanjkljivost, da nisem mogel krotiti čustev. Če bi lahko krotil oziroma ločil čustva, bi bilo morda povsem drugače.« Podobno bi lahko zapisali tudi za njegovega naslednika Gorana Ivaniševića. Na vprašanje, kdo je bil bolj temperamenten, on ali Goran, odvrne: »Goran je moj otrok. Goran je pobiral žogice, ko smo leta 1985 v Splitu igrali Davisov pokal, že leta 1987 in 1988 pa sem ga pomagal vpeljati v svet vrhunskega tenisa, saj sva v reprezentanci skupaj igrala v dvojicah. Kdo je bil bolj temperamenten? Tudi on je malo ... Specifičen.«
Zadnji turnir, ki ga je osvojil, je bil turnir v Domžalah leta 1991. V dandanes propadajočem teniškem centru TEN-TEN na predvečer vojne oziroma vojn v Jugoslaviji. »Uf, Domžale … Kako lepo so me tam sprejeli! Razmišljal sem celo, da bi se vrnil. Malo mesto, kjer ti je vse pri roki, vse ti je blizu. Z vodilnimi možmi turnirja sem se pogovarjal, da mi najdejo lokacijo. Kdo bi si mislil, da bo prišlo do razpada. Osvojil sem turnir tako med posamezniki kot v dvojicah in dogovorili smo se, da se nekaj mesecev po Wimbledonu vrnem v Domžale. Ne vem več točno, kdo me je klical, a klicali so me, rekli, da so mi našli lokacijo in da me čakajo. Odvrnil sem jim, da pridem takoj po koncu Wimbledona. Potem pa neko jutro vstanem, prižgem televizijo in na BBC-ju vidim, da je vojna. Spomnim se posnetka, ko je nek vojak na meji razlagal, da ne ve, kaj se dogaja. "Oni kao hoće da se odcijepe, mi im kao ne damo". Gledam in ne morem verjeti svojim očem. In potem je vse eskaliralo, naš dogovor pa je padel v vodo. Res sem imel namen, vse mi je bilo všeč, od čudovitih ljudi, do mesta in atmosfere, a spet ta usoda.«
Od Mercedesov, do vina in hlačnih nogavic
Dobre pol leta kasneje je prišel do konca teniške poti in začetka nove, poslovne. »Po koncu kariere se človek zave, da se življenje pravzaprav šele začenja. Pri 29-ih, 30-ih letih ste še relativno mladi, pred vami je še celo življenje. Moral pa sem obrniti list, čeprav sem se vseskozi zavedal, da bo ta dan enkrat prišel in da tudi po tenisu obstaja življenje. Da je bilo to le eno življenjsko poglavje. To zavedanje mi je dosti pomagalo, da sem teniško igrišče hitro zamenjal za pisarno. Seveda se ti življenje spremeni, začel sem celo kaditi, saj so vsi prijatelji kadili. Iz zdravega, strukturiranega življenja krenete na novo pot. Bi pa rekel, da sem na začetku izkoristil svoje ime. Pomagalo mi je pri odpiranju vrat, ljudje so vedeli kdo je Boban Živojinović. Mož, ki je na dvoboju z McEnrojem jedel sendvič. Da, to me še vedo spremlja, pa čeprav je minilo že skoraj 40 let od tistega dne in tistega dvoboja. Spoznal sem, da je tako kot na igrišču tudi v pisarni neke vrste tekmovanje.«
Prvi posel je bilo zastopstvo za Mercedes, česar se je lotil skupaj s poročno pričo in še eno teniško legendo Ionom Tiriacom. V naslednjih letih in desetletjih so sledila številna podjetja in posli, med drugim je z Breno in Popovićem leta 1998 ustanovil glasbeno založbo Grand Production. »Nekatera podjetja sem kasneje prodal, v zadnjem času pa sem se na željo Brene vrgel v hlačne nogavice. Ko rečete Lepa Brena, so ena prvih asociacij dolge noge. Kjer so dolge noge, pa so tudi hlačne nogavice. Nisem imel veliko izkušenj, a človek se uči in danes nam gre z znamko Lady B kar dobro. Širimo ponudbo, želja in vizija pa je, da bi Lady B postala svetovna znamka. Sploh ker imamo nek proizvod, ki bo ženskam omogočil, da se na enostaven, nenaporen in neboleč način znebijo celulita ter maščobe. Nekaj revolucionarnega in edinstvenega, na kar sem zelo ponosen.« Šel je tudi med vinarje in ima svojo znamko: »Vertiz je svetovna vinska klet. Zakaj svetovna? Sam sem imel privilegij, da sem obredel cel svet in da prek tenisa spoznam tudi raznorazne vinske kleti ter restavracije. Ideja je, da napravimo kolekcijo najboljših vin z vsega sveta, skrbno izbranih med mojimi potovanji in doživetji. Največja težava pri vinu je izobrazba. Številni menijo, da je le drago vino dobro vino. Pogosto je to res, a največja skrivnost je, da popiješ dobro vino za normalno ceno.«
Tudi v tenis se je po koncu kariere še vrnil. »Deset let sem bil predsednik srbske teniške zveze. V mojem času smo osvojili Davisov pokal in bili v finalu pokala Fed. Na ITF lestvici je bila Srbija zanesljivo na prvem mestu. Zvezo pa sem prevzel, ko niti ena televizija ni bila pripravljena prenašati Davisovega pokala.« Leta 2010 ob osvojitvi Davisovega pokala so ga ostrigli na balin. »Najprej mene in potem še Noleta. Bile so tudi ideje, da bi skakal iz aviona, kar pa mi ne pade na misel. Tovrstne stave obstajajo še iz mojih igralskih časov. Spomnim se, da je nekoč selektor septembra, ko smo premagali Britance, skočil v mrzli Rokavski preliv. Mislim, da je ta ekipni duh tudi v tenisu zelo pomemben. Bivša Jugoslavija je imela odlične rezultate glede na ranking igralcev. Precej boljše. Premagovali smo velike sile in trikrat zaigrali v polfinalu Davisovega pokala. Na žalost smo prav leta 1991 imeli morda največjo možnost, da gremo do konca.«
Kar ni uspelo njim, je slaba dva desetletja kasneje Novaku Đokoviću in druščini. V kakšnih odnosih je z Noletom danes? »Z Noletom sem OK, z njegovim očetom pa je težko delati.« Dlje nismo vrtali.
Trenutno delam več kot kadarkoli
V epicentru pozornosti srbske in svetovne javnost se je skupaj z Breno znašel tudi konec leta 2000, ko jima je Zemunski klan ugrabil osemletnega sina Stefana. Zgodba je imela srečen konec, kolikor je srečen v tovrstnih okoliščinah lahko. Pet dni kasneje, potem ko sta bojda plačala dobra dva milijona nemških mark odkupnine, so namreč Stefana našli živega in zdravega. O ugrabitvi sicer tudi četrt stoletja kasneje ne želi prav veliko govoriti. Bolj redkobeseden je bil tudi, ko je beseda nanesla na proteste v njegovi rodni Srbiji. »Generalno gledano situacija ni dobra. Treba je delati. Vsak dodaten dan je izgubljen dan. Ne le za našo državo, ampak celo regijo. Molim Boga, da se vse skupaj čim prej konča in da se začnemo ukvarjati z bistvom, z vsebino. In da vidimo od česa bomo živeli,« meni Boba, ki danes živi na relaciji Beograd-Monte Carlo-Miami.
Danes je bolj v glasbenih vodah kot pa teniških. Ne le zaradi soproge, ampak tudi snahe Aleksandre Prijović, ki sodi med najbolj vroča imena na Balkanu in ki je med drugim večkrat razprodala zagrebško Areno. »Lep je ta svet. Glasba povezuje ljudi. Nekaj, kar ti prinaša veselje. Glasba ne pozna meja, kot pravijo. Brena in Aleksandra, ki je oddelala veliko koncertov in pri tem podrla nekatere rekorde ... Jaz kot soprog in tast sem lahko le ponosen, ob tem smo napravili najuspešnejšo glasbeno produkcijo na teh prostorih,« je ponosen 62-letnik, ki še ne namerava izpreči. Dela, pri tem uživa v življenju, kaj pa tenis? »Tenis mi iskreno povedano manjka. Malo sem tudi sam kriv. Ko sem končal kariero in ko bi še lahko rekreativno igral, sem imel težavo. Nisem imel s kom igrati. Predober za rekreativce, preslab za profesionalce. Bil sem nekje v sredini. Danes bi mi najbrž že kakšen dober rekreativec izprašil rit. Strinjam sem, da se je potrebno posvetiti sebi, ampak ... Rekel sem, da se bom posvetil, ko bom imel več časa zase, toda trenutno delam več kot kadarkoli. Jaz sem borec in ne odneham. Razviti neko znamko pa ni enostavno,« je dejal ob koncu našega pogovora, potem pa se počasi odpravil proti stoženski dvorani. Na koncert Lepe Brene, s katero sta skupaj že 38 let.
