Sezona 2015 v eni povedi.
V redu, a ne dovolj.
Videlo se je, da lahko igrate, dosegli ste nekaj lepih zmag, a tudi nekaj takih porazov, ki vam jih ne bi pripisali. Zakaj?
V moji igri ni bilo stalnosti. Zakaj? V največji meri zaradi glave. Tudi na treningih se mi je dogajalo nekaj podobnega. Zbranost mi je padla in nisem šla do konca, nisem vztrajala v igri. To se mi je potem dogajalo tudi v dvobojih. Vmes tudi nisem vedela, ali bom za trenerja imela Željka Krajana ali ne. In to sredi sezone. Na peščeni podlagi sem začela igrati dobro, čeprav bi lahko v Bukarešti zmagala v še kakšnem dvoboju. Dejstvo je, da ni bilo prave samozavesti, saj nisem dovolj verjela, da so moji udarci dovolj dobri, da se lahko kosam z drugimi dobrimi igralkami. Mogoče nisem dovolj čutila svoje igre in je bilo vse skupaj precej razmajano. Tudi zato ni bilo stalnosti v moji igri in tudi zato nisem dobila nekaj dvobojev zapored.
Veliko ste menjali trenerje. Pa zdaj zaupate Krajanu?
Da, zaupam. Vmes je bila težava prav to, da nisem nikomur zaupala in sem delala nekaj na svojo roko.
Letos ste večkrat v dvobojih zmagali tudi v tretjem nizu. To v preteklosti ni bila vaša odlika.
Drži. Kaj takega, kot se mi je dogajalo včasih, se mi ne bo več zgodilo. Bila sem mlada, delala neumne in nepremišljene poteze. Mladost je norost. Danes je drugače.
Imate 24 let, niste še prestari za preboj proti vrhu. Kako gledate na svojo kariero v prihodnje?
Ne obremenjujem se preveč s prihodnostjo. Res je, da sem stara 24 let, in ne več 18, ampak z leti pridejo tudi pozitivne stvari. Res je, da je tudi nekaj minusov, vendar se mi zdi, da je plusov več. Z leti pridejo izkušnje in popolna osredotočenost le na tenis. V glavi imaš razčiščeno, kaj bi rad dosegel, veš, kaj iščeš, ko stopiš na igrišče. Ne, nimam pritiska glede let, da bi recimo morala biti čez leto ali dve najboljša. Če bom, bom, če ne, pa bom čez šest let. Seveda bi imela raje in prizadevam si za to, da bi bila čim prej med najboljšimi. Da bi imela zelo uspešno kariero, da bi se začela čim bolj zgodaj in da bi lahko zadržala igranje na vrhunski ravni dlje časa.
Kako pa gledate na mlada dekleta, ki prihajajo? Belinda Bencic, Garbi Muguruza, Elina Svitolina ... Nekaj mladih je bilo že zelo visoko, a so se potem izgubile. Tudi vi.
Ves čas svojemu zdajšnjemu trenerju Željku govorim, da je velika škoda, da nisem z njim trenirala že pri osemnajstih letih. Škoda, kajti takrat sem bila še povsem surova igralka, ki se jo je dalo res oblikovati. Ko si starejši in se razviješ tako igralsko kot mentalno, je trenerju precej težje, da te poskuša oblikovati tako, kot misli, da je prav. Mlada dekleta, ki prihajajo, so v letu 2015 res naredila izjemne rezultate, od Benciceve do Muguruze. Posebej slednja je odlična, saj je tudi visoka in močna, morda je podobna Lindsey Davenport, in pred njo je velika prihodnost. Res pa je, da ni bilo veliko mladih deklet, ki so se v rosnih letih povzpele v nebo, recimo igrala finale grand slama, in se potem dolgo obdržala na vrhu. Mnoga so dosegla vrh v mladih letih, potem pa jih ni bilo nikjer več. To je, kot kaže, tudi psihično izjemen napor. Morda te poraz v finalu grand slama, ko imaš 18 let, popolnoma uniči. Ne vem.
Torej je vaše strategija – ne da ste jutri med desetimi na svetu, ampak da ste med dvajsetimi naslednjih sedem let?
Da, to je prava pot. Neumno bi bilo, če bi zdaj pritiskala nase. Če bom delala v pravi smeri in če ne bom delala neumnosti na treningi in v dvobojih, še vedno se dogajajo, potem se lahko zgodi marsikaj. Napake moraš zmanjšati na minimum, in če ti je usojeno, da boš uspešen, se bo to zgodilo. Najprej moraš biti ti tisti, ki naredi vse, kar je v tvoji moči, da prideš na vrh, potem pa moraš imeti še malo sreče. Kdaj se bo to zgodilo, pa ne veš. Ali se bo to zgodilo čez eno leto ali čez tri, je odvisno tudi od tega, kako se odzoveš v ključnih trenutkih. Ali boš že v naslednji sezoni zaigral v polfinalu grand slama ali ne. Vse skupaj je proces, in kot kaže, je pri meni malo bolj dolgotrajen. Ampak nisem obremenjena s temi stvarmi. Ni to, da ne bi bila zadovoljna ali nezadovoljna sama s seboj. Vedno gledam naprej in vedno gledam naprej pozitivno. Nazaj pogledam takrat, ko razmišljam, zakaj nekaj nisem naredila že prej, ampak bolj pomembno je gledati naprej.
Ukvarjate se tudi s somatiko.
Da, v zadnjem času sem se začela ukvarjati s tem. To je neke vrste fizioterapija, ko si z določenimi vajami povrneš prožnost mišic. Delaš določene gibe, ki pomagajo pri sproščanju.
Deluje tudi psihološko?
Na neki način da. Izredno moraš biti osredotočen na vaje. Navaden gib delaš izjemno počasi in ob tem moraš čutiti vsak milimeter delujoče mišice. S tem si povrneš nadzor nad gibi. Bolj je namenjeno sproščanju po treningih in regeneraciji. Po hudem treningu imam mišice oziroma kar vse telo trdo kot beton. Po treh tednih tenisa se ne morem obrniti niti v eno niti v drugo stran. Somatika je odličen način sproščanja.
Ste popolnoma osredotočeni samo na tenis? Druge stvari vas ne zanimajo?
Ne, nič drugega me ne zanima.
Štiri treninge na dan je že s psihološkega vidika težko, kaj šele s fizičnega.
Včasih je res težko. Včasih se vsega prenaješ in imaš vsega prek glave oziroma dovolj. Dopoldne sem imela dva treninga, teniškega in za telesno pripravo. Med pogovorom z vami sem imela kosilo oziroma nisem imela niti minute odmora, saj grem spet takoj naprej na dva treninga, ki ju imam popoldne. Spet me čakajo teniški trening in vaje v fitnesu. Včasih res ni lahko, saj potem prideš zvečer domov res utrujen. Veš, da si lahko vzameš samo dve uri zase, in v tem času moraš večerjati, se oprhati ... Potem greš spat in zjutraj, ko vstaneš, spet na trening. Spet vse od začetka. Včasih res ni lahko biti v tej centrifugi. Zato moraš biti popolnoma predan in osredotočen in razmišljati, da ti vsak trening pomaga do zmage v dvoboju. Vsak trening torej pripomore recimo pol odstotka k potem uspešnim igram v sezoni.
Biti ženska v vrhunskem športu ni lahko. Tina Maze je dejala, da je bila zanjo največja pohvala, če ji je kdo dejal, da je močna kot moški. Ali vrhunski šport ubije ženskost v športnicah?
Kot človek, kot osebnost, kot ženska včasih razpadem. Pridejo tudi taki trenutki.
Potem vpijete na Željka?
Včasih so tudi napeti trenutki, vendar ne vpijeva drug na drugega. Še ne. Res pridejo trenutki, ki ti je vsega dovolj. V najinem primeru, ko je Željko moj trener in partner, to pomeni, da sva skupaj povsod. Večinoma zelo dobro delujeva skupaj, lahko pa se zgodi, da mi recimo v teniški igri nekaj ne gre in bi si želela, da bi bila trener in partner povsem različni osebi. Včasih si želim samo, da se zjočem na ramenih partnerja ...
Pa se?
Se. Zjočem se. Čeprav je kljub vsemu drugače. Toda ko pogledam najin odnos kot celoto, tako trenerski kot partnerski, se mi zdi zadetek v polno. Željko najprej kot partner in potem kot trener natančno ve, kako in zakaj ter tudi kdaj. Zagotovo imam raje tak odnos, kot ga imam zdaj, kot karkoli drugega. Vem, da me nihče ne more tako dobro razumeti kot on, in vem, da mi vedno želi samo dobro.
Težko je uskladiti zasebno in profesionalno življenje dveh partnerjev, ki sta skupaj 24 ur na dan.
Ravno danes sem razmišljala o tem. Zdi se mi, da naju z Željkom ne morejo primerjati s Tino Maze in Andreo Massijem. Pri smučanju je drugače. Tina in Andrea se lahko sporečeta tik pred tekmo in potem da Tina to v minuti in pol na progi iz sebe, vozi kot nora. Če pa bi se midva sprla pred dvobojem, bi bila jaz jezna kot ris uro in pol na igrišču. To ne gre. V dvoboju moram biti zbrana in umirjena. Tu je velika razlika.
Ali boste čez štiri leta med pet in petnajst na svetu? Ali bo temu sledila zmaga na grand slamu v New Yorku ali Melbournu?
Katerikoli grand slam bi bil odličen. Ne vem. Bomo videli. Normalno je, da si to želim, videli pa bomo, ali mi bo uspelo.
So take želje uresničljive?
So. Uresničljive so. To je tudi moja motivacija, sicer ne edina, za naprej.
Glede na konkurenco, ki je v ženskem tenisu, razen Serene Williams ni izvenserijske igralke.
To bo držalo. Vse druge igralke, če Serena igra tako, kot zna in zmore, imajo ogromno nihanj, zato se da vse premagati. Treba je ves čas igrati na visoki ravni.
Glava?
Tudi glava oziroma samozavest, ampak poleg tega še zagnanost, vztrajnost, potrpežljivost, da te nič ne vrže iz tira.
Ali vas poraz še vedno prizadene?
Ne na tak način kot včasih. Ubije me ne, vseeno pa mi gotovo ni. Potrebujem dan ali dva, da pridem k sebi, posebej če izgubim, ko igram, kot da bi prvič držala lopar v roki. Takrat si mislim in se sprašujem, kaj sploh delam v tenisu. Ampak čez dva dni se lahko stvari povsem obrnejo. Pri meni je še vedno preveč nihanj – iz dobre igre v slabo, iz zelo dobrega v zelo slabo. Bolje bi bilo, če ne bi bilo perfektno, ampak samo zelo dobro, in bi to držalo dlje časa.
Prihaja obdobje Polne Hercog?
Da.
