Nole je premagal Bolgara Grigorja Dimitrova s 6:4, 3:6, 7:6 (2) in 7:6 (7), Fedex pa je imel malo dela s Kanadčanom Milošem Raonićem (6:4, 6:4, 6:4).
Glede na to, da je nekaterim favoritom in z odločilnimi boji izkušenejšim možem že spodletelo, je bilo pred obema polfinaloma jasno, da bosta po petkovem dogajanju na centralnem igrišču All England kluba mogoča dva osrednja scenarija. Če bi morala ali Novak Đoković ali Roger Federer, lahko pa tudi kar oba, priznati premoč svojima nasprotnikoma, bi del pozornosti nedvomno pripadel, za mnoge precej aktualni temi, če in kdaj bo konec prevlade velike četverice, v katero je uspel za kratek čas poseči le Stan Wawrinka v Melbournu. Tokrat pa sta za nekaj podobnega dobila zelo lepo priložnost dva mladeniča, katerih čas osvajanja lovorik najverjetneje šele prihaja, čeprav včeraj nista izkoristila svojega najuspešnejšega niza na grand slamih.
Avtorja drugega scenarija pa sta seveda oba velemojstra teniške igre. Morda je ta presežnik nekoliko pretirano poveličevan v primerjavi s teniškim znanjem obeh izpadlih mladeničev v polfinalu, a število skupno osvojenih grand slamov pove dovolj o tem, da gre resnično za velika mojstra belega športa. Številka 23 je pač tista, ki jasno nakazuje, kolikokrat sta se jutrišnja finalista že povzpela med največje, v tem trenutku pa bi bil lahko z lovorikami bogatejši le še en finale, ki bi ga sestavljala Federer in do ponedeljka še številka ena svetovnega tenisa, Rafael Nadal. A ker je slednjemu podlaga v Wimbledonu dobesedno španska vas in bi bil v vsakem primeru v papirnatem smislu v podrejenem položaju proti obema tekmecema, si je skoraj nemogoče predstavljati finale z večjim pedigrejem velikega spektakla na sveti travi.
Sploh če je postalo jasno, da je tisti, ki ima na teh igriščih pravzaprav status svetnika, vse bližje vrhunskim predstavam, ki jih je kazal ob premagovanju tekmecev na vseh štirih grand slamih. Predvsem pa v serijski prevladi na osrednjem igrišču v Wimbledonu, ki se je v veliki meri dogajala v prejšnjem desetletju. A Federer je nato že z zmago pred dvema letoma dokazal, da bodo morali tekmeci v Wimbledonu nanj resno računati tudi v tem desetletju. In čeprav je bila takrat to zadnja velika stvar, ki jo je Švicar dosegel na grand slamih, je v tem mesecu z zmago v Halleju in igrami na sveti travi pokazal, da še vedno lahko zmaguje. S svojim šolsko izvedenim backhandom in izjemno pametno igro je še vedno nevaren nasprotnik kateremukoli tekmecu. Tudi Novaku Đokoviću, ki bo jutri stal na nasprotni strani igrišča. A če se pri Federerju, na strani katerega bodo nedvomno tudi angleški gledalci, zdi, da je že prikazal svoj najboljši tenis, je pri Srbu ravno obratno. Prvi nosilec turnirja je v vseh dvobojih letos namreč delal številne neizsiljene napake, ki mu zagotovo niso olajšale poti do finala. Čeprav se nikoli ni znašel v resnih težavah zaradi tega, pa je jasno, da ima jutrišnji nasprotnik preprosto preveč izkušenj, da ne bi izkoristil ponujenih priložnosti. Motivov po treh zaporednih porazih na grand slamih ima Srb več kot dovolj, da Rogerju prepreči, da bi sploh prišel do slednjih.
Federer ima izkupiček zmag proti Srbu 18:16, v tej sezoni pa 2:1: »Zmeraj imava dobre dvoboje. Verjamem, da bo tako tudi tokrat. Zmaga v Wimbledonu bi mi veliko pomenila, vem, da pred mano ni več veliko let tenisa.«
