Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
23.09.2015 11:18:23
Deli članek:

Samoanske razsežnosti: Devetina Slovenije in čudež brez primere

Lahko 250 tisoč ljudi v enem svetovno slavnem športu z imenom ragbi zaostaja zgolj za peščico velesil in je v drugem, sorodnem, medijsko še bolj izpostavljenem, ki mu pravimo ameriški nogomet, z velikim naskokom na vrhu številnih statističnih parametrov? Če ste takoj odkimali, ste na eni strani ravnali v skladu z logiko, na drugi pa še niste slišali za zgodbo o skupini otočkov v neskončni modrini Tihega oceana.

Čeprav so otoki del istega arhipelaga z imenom Samoa in čeprav jih poseljuje en sam narod, Samoanci, je tako ozemlje kot ljudi razdelila pregovorna prodajalka ljubezni (ali prijateljica noči, kakorkoli pač hočete) politika. Zahodna Samoa sta v prvi vrsti dva nekoliko večja otoka s 190 tisoč prebivalci, ki sta si ju lastili najprej Združeno kraljestvo in pozneje Nova Zelandija, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se osamosvojila, dvajset let pozneje pa sta si kot država nadela ime celotnega otočja. Torej Samoa.

Medtem pa je vzhodna Samoa sestavljena iz manjših otokov, na njih živi 60 tisoč prebivalcev, vse skupaj pa si še vedno lastijo (in temu primerno so spremembe praktično nemogoče) Združene države Amerike. Ameriška Samoa tako ni formalnopravna država, sanje o združeni Samoi kot samostojni enoti so od realnosti oddaljene nekaj svetlobnih let, s tem pa so od nje vsaj toliko oddaljene tudi sanje o enotni samoanski ragbi reprezentanci, ki bi bila po splošni oceni med najmočnejšimi na svetu, morda celo na ravni nekdanje kolonialne gospodarice zahodne polovice otočja Nove Zelandije.

Seveda so take ocene izjemno nehvaležne in z njimi smo globoko na področju ugibanja. Toda poplava argumentov govori v prid tega, da je reprezentanca Samoe, ki je aktualno svetovno prvenstvo v Angliji začela z lepo zmago nad ZDA in bo v soboto grozila hudo ranjeni (v uvodnem krogu si je privoščila senzacionalen poraz proti Japonski) Južni Afriki, le bleda senca tega, kar bi lahko bilo, če bi bilo. Pri čemer že ta izbrana vrsta, ki se bori v skupini B (in v njej za nameček vodi), predstavlja pravi športni čudež.

NOVA ZELANDIJA IN AMERIŠKE SANJE 
Izhajajmo iz slednjega. Odkar so leta 1991 začeli organizirati svetovna prvenstva, kakršna poznamo danes in kakršna veljajo za drugi največji športni dogodek (za svetovnim prvenstvom v nogometu) te vrste nasvetu, je izbrana vrsta Samoe nastopila na prav vseh in se pri tem dvakrat prebila do četrtfinala. V tem času si je priborila izjemen status, kajti s Fidžijem se bori za naziv najboljše reprezentance zunaj velike osmerice, ki jo sestavljajo velesile Nova Zelandija, Avstralija, Južna Afrika, Anglija, Francija, Wales in Irska ter nekakšna pridružena članica Argentina.

Pri tem ne glede na podobo jakostne lestvice, ki se iz meseca v mesec spreminja, večina tudi v absolutnem smislu daje prednost Samoi. V relativnem smislu pa so stvari tako ali tako jasne, kajti Samoi vse našteto uspeva z omenjenimi 190 tisoč ljudmi, prebivalcev Fidžija je petkrat več, primerjave z drugimi državami pa so vam tako ali tako jasne. Tudi primerjava s tolikokrat izpostavljenima slovenskima dvema milijonoma. Realnost je torej že sama po sebi na meji verjetnega.

Kaj pa hipotetičnost Samoe v najmočnejši mogoči obliki? Za to skoraj ni besed. Angleži so takoj, ko so na te otoke prinesli ragbi, spoznali, da ga na svetu ni primernejšega naroda za ta šport. Nova Zelandija je zato v času kolonialnega gospodarstva od tam redno črpala igralce, to pa počne še dandanes in tudi v moderni dobi so za to državo igrali ali še vedno igrajo številni samoanski mojstri ali zvezdniki samoanskega rodu. Igranje ragbija na Novi Zelandiji seveda zagotavlja blaginjo in pošteno siromaši samoanski nabor, v še večji meri pa so obljubljena dežela postali otoki na vzhodu, torej Ameriška Samoa.

Resda je tam ragbi praktično izumrl, toda izumrl je z zelo dobrim, zelo donosnim razlogom. Razlogom, imenovanim NFL. Tam nekje do osemdesetih let je živela ideja o enotni samoanski reprezentanci, ki bi podobno kot enotna irska prestopila politične meje. Toda še preden je postalo jasno, ali bi politika kaj takega dopustila, so praktično vsi Samoanci na vzhodu in mnogi Samoanci na zahodu začeli sanjati neke druge sanje. Kot rečeno, sanje z imenom NFL.

56-KRAT VEČ MOŽNOSTI KOT AMERIČAN 
Američani so šli pri preučevanju Samoancev še nekaj korakov dlje kot Angleži in tudi ob pomoči univerzitetne znanosti prišli do šokantnih zaključkov. Polinezijci so v povprečju že tako ali tako največji ljudje na svetu, pri čemer Samoanci statistično še dodatno izstopajo. Raziskave govorijo o nekajdesetkrat večji možnosti, da bo Samoanec zrasel prek dveh metrov, kot da bo to dano Evropejcu ali Severnoameričanu.

Nekaj podobnega velja za telesno težo in povezavo z mišično maso, ob tem pa Samoanci premorejo gibljivost in hitrost, ki sta značilni za povsem drugačne telesne lastnosti. Pa ne samo to, tudi značajske lastnosti, kot so bojevitost, predanost, skromnost, nepopustljivost, požrtvovalnost in pripadnost bližnjemu ter skupnosti, so na otokih praktično samoumevne in so za šport prav tako izjemno pomembne. Američani so zato v Ameriško Samoo začeli uvajati ameriški nogomet, vozili igralce na celino in dosegli šokantne, edinstvene rezultate.

Danes v NFL igra neverjetnih 30 samoanskih (rojenih v Ameriški Samoi, Samoi in ZDA) igralcev; če seštejemo obe Samoi, prihajajo iz nabora, devetkrat manjši od slovenskega, pri čemer bi bila številka zagotovo še mnogo višja, če bi Američani tudi v občutno večji Zahodni Samoi delovali organizirano, ne samo s posrednim mamljenjem. Nobeno od več milijonskih ameriških velemest otočkom v tem pogledu ne pride niti blizu; znanstveno potrjen podatek za leto 2015 pa pravi (ta številka iz leta v leto narašča), da ima Samoanec statistično 56-krat (pozor, 56-krat!) več možnosti za to, da postane član ekipe v NFL, kot Američan.

Pozor, Američan, kakšna je šele primerjava z ostalimi narodi. Nekaj podobnega pa velja tudi za slovito študentsko ligo NCAA, kamor Samoanci pridejo bodisi iz otoških srednjih šol bodisi srednje šole obiskujejo že v ZDA. V zadnji sezoni jih je študentsko prvenstvo igralo več kot 200, kar človeku dokončno odpre usta in ob čemer je vsaka nadaljnja beseda odveč.