Tega ne zmore vsak

Priznam, tudi sam sem bil dolgo žrtev zgoraj omenjenega stereotipa. Vsaj do takrat, ko sem balinarje videl na delu le kje na jadranski obali in ali na improviziranem balinišču ob Ljudskem domu v Šentvidu, kjer občasno res igrajo zgolj upokojenci. Svoje mnenje sem dodobra spremenil, ko sem bil pred več kot desetimi leti v ljubljanskem Mostecu nehote priča nastopu takratnega evropskega prvaka v hitrostnem zbijanju Bojana Novaka. Način, kako je pet minut sprintal gor in dol ter ob tem s kroglo v rokah skoraj nezgrešljivo zadeval na različnih mestih postavljene krogle, me je navdušil. S prijateljem sva si bila edina, da tega ne more početi nekdo, ki tega ni tudi res dobro natreniral.

Nedavno evropsko prvenstvo v Kopru je bilo priložnost za novo potrditev, kako in kaj je s tem športom pri nas. Dvorana poleg stadiona Bonifika, ki resda sprejme le kakšnih 500 gledalcev, je bila kljub ne ravno majhni vstopnini 15 evrov polna vse dni tekmovanja, zadnji dan so vanjo morali celo namestiti še eno vrsto stolov. S fotografom sva prizorišče obiskala v četrtek, pred tekmo polfinala hitrostnega zbijanja. Naš adut Aleš Borčnik tudi tokrat ni zatajil. Gledalci so z navdušenjem in vzkliki pozdravili vsako zadeto kroglo, ki je Aleša popeljala v finale in pozneje do evropskega naslova. Ob tem se je lahko pohvalil še s srebrnim odličjem v štafeti z Anžetom Petričem.

Jure Kozjek je Borčnikov uspeh dopolnil z zmago v igri posameznikov in drugim mestom v dvojicah z Dejanom Tonejcem, ki je bil še drugi v igri v krog

DRUŽINSKI ŠPORT
V tudi takrat polni dvorani sta bila najbolj na trnih Aleševa starša, oče Dare in mama Mija, tudi sama balinarja. Balinanje je tako ali tako šport, ki se ponavadi začne v družinskem krogu in tudi v tem primeru sta oba starša, ki še vedno tudi tekmujeta, svoje znanje in navdušenje uspešno prenesla na sinova. Poleg Aleša je dolgo tekmoval tudi njegov starejši brat Božo, ki pa se je nato raje bolj posvetil študiju in poklicu. "Smo res prava balinarska družina. Doma smo s Sela pri Vodicah, naš klub Strahovica tekmuje v ljubljanski ligi. To je bolj za rekreacijo," pravi Dare, bolj resno pa ta šport še vedno jemlje Mija, ki s Krimom tekmuje v prvi balinarski ligi: "Čeprav sem najstarejša v ekipi, se tam dobro počutim, ker so me mlajše soigralke zelo lepo sprejele." 

Po besedah očeta je reči, da sta s soprogo Aleša spodbujala k balinanju, premalo, saj sta ga tudi naučila vsega, kar zna. Mama dodaja, da je bil ves čas tudi priden učenec. "Šola mu res ni nikoli delala težav. Gimnazijo je opravil brez težav, enako potem tudi Fakulteto za šport." 

Aleš kariero zdaj nadaljuje v italijanskem Ponteseju, do koder je uro in pol vožnje iz Ljubljane. Staršema se do tja ni težko zapeljati in sina spodbujati pri igranju, za kar jima je seveda hvaležen. "Pred domačimi in tudi domačim občinstvom tekmujem še toliko raje in mi je tudi v pomoč. Aplavz in hrumenje te pripravita do tega, da si že ne upaš zgrešiti. S tremo nimam težav, ampak je ta ravno pravšnja. Igralci smo zvezi zelo hvaležni, da so prvenstvo končno organizirali pri nas doma. Upam, da bom v lov dočakal tudi svetovno prvenstvo," si želi Aleš, za katerega je igranje v Italiji dodaten zaslužek ob delu v osnovni šoli, kjer poučuje športno vzgojo. Trenira doma, v Italijo hodi samo na tekme.

NAJVEČ PRVENSTEV V BIVŠI JUGI
Mnoge bo zagotovo presenetil podatek, da v Sloveniji obstaja kar 150 klubov s 4000 registriranimi igralci, ki nastopajo v državnih in območnih ligah, rekreativnih balinarjev, ki imajo tudi svoja tekmovanja, pa je celo blizu 10 tisoč. Nad temi številkami je upravičeno ponosen tudi predsednik slovenske balinarske zveze Sandi Kofol, ki je pred tremi leti zamenjal preminulega dolgoletnega predsednika Jožeta Rebca. Na vprašanje, na čigavem zelniku je zrasla ideja o organizaciji EP v Kopru, odgovarja, da je bila to skupna odločitev.

"Ideja se je začela porajati po EP v Tivatu, dokončno pa smo se za organizacijo odločili po prejšnjem EP v Pazinu, kjer so nam tudi potrdili kandidaturo. K odločitvi je veliko prispevalo dejstvo, da smo bili na treh velikih tekmovanjih zapored najboljša reprezentanca. Fantom smo želeli omogočiti, da se dokažejo tudi na domačem terenu, pa tudi slovenska javnost je tako dobila priložnost, da na delu vidi tudi zlato generacijo." 

Slovenija sodi med že izkušene organizatorje balinarskih tekmovanj. Tako je leta 2001 Kranj že gostil svetovno prvenstvo, Rogaška Slatina pa pred tremi leti evropsko prvenstvo za ženske. Pri nas je bilo še nekaj takšnih tekmovanj za mlajše kategorije.

"Države nekdanje Jugoslavije smo zadnja leta najbolj pogosti organizatorji tovrstnih prvenstev. No, lani so svetovno prvenstvo gostili Argentinci, kar pa je bolj izjema kot pravilo. Organizacija teh prvenstev ni ravno poceni, zato zanje tudi ni posebej velikega zanimanja. Od nas kot ene od štirih balinarskih velesil (še Hrvati, Francozi in Italijani, op. p.) se tudi pričakuje, da prevzamemo organizacijo takšnih tekmovanj. Odziv s strani odgovornih pri mednarodni zvezi je bil spet zelo dober, tako da smo že prvi dan dobili ponudbo, da prevzamemo tudi organizacijo svetovnega prvenstva. To bi bil nov velik zalogaj, a če bodo fantje še naprej tako uspešni, zakaj pa ne?," pravi predsednik.

FRANCOSKI MECEN
In od kje ob krizi v državi denar za organizacijo tovrstnih tekmovanj, se boste morda vprašali. Predsednik preseneti s podatkom, da glavni financer ne prihaja iz Slovenije, ampak iz Francije. "Prvenstvo organizira Balinarska zveza Slovenije v sodelovanju z območno balinarsko zvezo slovenske Istre. Ob zmanjšanih sredstvih s strani države in fundacije za šport smo odvisni od pomoči sponzorjev, kar je zelo težko, tudi zaradi manjše pojavnosti v medijih. Proračun takšnega prvenstva znaša okrog 100 tisoč evrov. Zanj je največji delež prispevalo francosko podjetje GDP, ki podpira balinanje na precej splošni ravni. Njegov lastnik Jean-Francois Gobertier, ki je tudi prišel v Koper, je finančno precej pomagal pri organizaciji. Preprosto zato, ker ima rad balinanje," je pojasnil Kofol, selektor Luka Škoberne pa ga je pozneje dopolnil, da gospodm ki je k proračunu iz svojega žepa prispeval sponzorira tako francosko kot tudi svetovno balinarsko zvezo, saj je zelo bogat človek, 68. najbogatejši Francoz, in tako neke vrste balinarski mecen. V Portorož je priletel s svojim privatnim letalom in se nastanil v hotelu Kempinski Palace.

Prvenstvo v Kopru je bilo že tretje leto zapored pokrito tudi prek internetne televizije. Prenos je s komentarji potekal v živo, spremljalo ga je med šest in osem tisoč gledalcev. Za prenose je skrbel Boštjan Hegler, katerega delo ni bilo enostavno. "Ni šlo samo za prenos, ampak tudi za njegovo grafiko in sprotno objavljanje rezultatov," je dejal neumorni Boštjan, ki v štirih dneh tekmovanj praktično ni zapustil dvorane.

LOBIRANJE ZA OI
In zakaj je slovensko balinanje zadnja leta tako uspešno? Selektor to pripisuje predvsem dejstvu, da si najboljši igralci zadnja leta kruh služijo v Italiji in na Hrvaškem ter so tako v stalnem stiku z najboljšimi balinarji na svetu. "Izkazalo se je, da je to dobra odločitev, saj so skozi vse leto v hudi konkurenci, kar se pozna na kvaliteti in rezultatih. Zlasti za atletske discipline, kot sta hitrostno in atletsko zbijanje, je potrebno trenirati praktično vsak dan; najprej na kondiciji, potem pa še na tehniki in preciznosti. V ostalih tradicionalnih disciplinah fantje trenirajo trikrat tedensko, v sobotah in nedeljah pa imajo tekme. Fantje, ki tekmujejo v slovenski ligi so drugače po službah, tisti, ki igrajo v tujini, pa drugih obveznosti nimajo toliko," pojasnjuje Škoberne, prej tudi dolgoletni reprezentant.

In kako je s posluhom za balinanje v Sloveniji? "Za sponzorje doma nismo tako zanimivi kot denimo že na hrvaški obali. To pripisujemo tudi temu, da nismo olimpijska disciplina," pravi selektor, ki je vesel podatka, da se je letošnjega EP udeležilo rekordnih 20 držav. "Pred kratkim je bil predsednik mednarodne balinarske zveze na obisku v Romuniji, na Kosovem in v Makedoniji, kjer se kažejo zametki, da bi se ustanovile zveze in bi začeli s tekmovanji. Verjamem, da bi ob uspešnem lobiranju v prihodnje lahko prišli tudi v olimpijski program, kjer smo v čakalnici," je glede tega optimist slovenski selektor.

Za udeležence vsakega velikega tekmovanja pa je pomembno tudi njihovo počutje. Eden tistih, ki so imeli v rokah organizacijo prvenstva, je bil Srečko Lapajna. »Zelo pomembna za organizacijo prvenstva je nastanitev. Če ljudje dobro spijo in dobro jedo, je to že 75 odstotkov vsega. V samem objektu je bila še največja težava akustika. Posluževali smo se tudi objekta na Markovcu, ki je ravno tako odgovarjal vsem predpisom. Žal se z upravljavci velike dvorane Bonifika nismo uspeli dogovoriti, da bi prvenstvo izpeljali tam,« je bilo malce žal Lapajni, ki je bil sicer povsem zadovoljen s tem, kako so stvari potekale.