Zadnja partija

Najprestižnejši šahovski turnir, na katerem se vrhunski igralci z ramo ob rami z amaterji borijo za čast in slavo svoje domovine, se je končal z minuto molka. Izjemni predstavi kitajskih šahistov in ruskih šahistk sta ostali v senci dveh smrti v razmaku vsega nekaj ur. Kurt Meier in Ališer Anarkulov je bila nesrečna dvojica, ki je v norveškem Tromsu odigrala svojo zadnjo partijo v življenju.

Meier, v Švici rojen 67-letnik, ki je na olimpijadi zastopal Sejšele, je umrl dobesedno na delovnem mestu. Za mizo. Zgrudil se je med dvobojem s predstavnikom Ruande, zanj je bil usoden srčni infarkt, navkljub hitri zdravniški pomoči ter prevozu v bližnjo bolnišnico mu ni bilo pomoči. Umrl je tam, pred očmi 29-letnega sina, ki je za Sejšele igral na prvi deski, ter soproge, ki je bila članica ženske ekipe. Ter pred očmi nekajmilijonskega avditorija, ki je ta štirinajstdnevni maraton spremljal s pomočjo spleta in ki je lahko le ugibal, kaj se v dvorani dogaja.

In ko se šok ni še niti dobro polegel, ko so se na zaključni slovesnosti z minuto molka komaj dobro poslovili in poklonili Meierju, že je sledil nov udarec. V hotelu so namreč našli mrtvega 45-letnega Uzbekistanca Ališerja Anarkulova, člana mednarodnega komiteja za gluhe šahiste, ki je na olimpijadi igral v posebni ekipi. Tudi on je umrl naravne smrti. "To obravnavamo kot tragični, a naravni smrti. Ko je na enem mestu zbranih toliko ljudi, se takšne stvari pač lahko zgodijo," je dejal predstavnik olimpijade Jarle Heitmann.

Res je, zgodi se lahko marsikaj, od smrti udeležencev do tega, da se reprezentanca udre v zemljo. Ženska ekipa Burundija je bila namreč diskvalificirana, ker se ni prikazala na tekme šestega in sedmega kroga. Še teden dni kasneje pa o njej ni ne duha ne sluha.