Remco Evenepoel se vrača k dirkanju. Končno. V petek si bo na dirki Brabantse Pijl po 188 dneh znova pripel startno številko. Medtem ko so njegovi tekmeci – Pogačar, Roglič, Vingegaard … – že nekaj časa v polnem tekmovalnem ritmu, bo on šele v petek odpeljal svojo prvo dirko letošnje sezone.
Za pozen začetek sezone je kriva nesreča na enem izmed decembrskih treningov, ko je imel bližnje srečanje s poštnim kombijem. Pri tem je utrpel zlome reber, lopatice in roke, izpah ključnice ter kontuzije obeh pljuč. Naslednji dan je uspešno prestal operacijo.
To je bila že njegova tretja hujša nesreča v kratki, a pestri kolesarski karieri. Leta 2020 je v zaključku Dirke po Lombardiji zletel z mostu in se hudo poškodoval. Nadaljevanje kariere je bilo resno pod vprašajem, a je vztrajal in se postopoma vrnil na nekdanjo raven – pravzaprav je letvico postavil še višje.
Lani je bil udeležen v tistem strašnem množičnem padcu na Dirki po Baskiji. Zlomljena lopatica, zlomljena ključnica … Spet je izgubil več mesecev, a se je vrnil. In to kako! Na Dirki po Franciji je osvojil tretje mesto, na olimpijskih igrah v Parizu pa obe zlati medalji. Kasneje je na svetovnem prvenstvu v Zürichu še drugič postal svetovni prvak v vožnji na čas, sezono pa – kot že rečeno – sklenil na Dirki po Lombardiji z drugim mestom oziroma prvim med »navadnimi smrtniki«.
V začetku decembra se je – znova, in to ne po lastni krivdi – znašel na bolniški. Pot do vrnitve ni bila lahka, ravno nasprotno. Kot sam pravi, je resno razmišljal, da bi končal kariero. A ob podpori žene, družine in prijateljev se je znova pobral iz brezna. Zdaj se vrača. Najprej Brabantse Pijl, nato pa še ardenski trojček (Amstel Gold Race, Valonska puščica, Liège–Bastogne–Liège), kjer se bo pomeril tudi s Pogačarjem.
»Ti si tista, ki si mi pomagala znova vstati«
V kakšni formi je, je težko reči. A pomembno je predvsem to, da se vrača. Kako zahtevni so bili zadnji tedni in meseci, je razkril v čustvenem zapisu na družbenem omrežju:
»Končno je prišel čas vrnitve. Po dneh, tednih in mesecih čakanja lahko končno začnem gledati proti svojim prvim dirkam. Pot do sem je bila zelo težka in polna izzivov. Nedvomno najtežja bitka v mojem življenju doslej. Psihično in fizično sem bil čisto na tleh in močno dvomil v svojo prihodnost. V našem življenju je bilo veliko solz in frustracij. Zato želim zdaj z vami deliti, kdo je bil resnično ob meni.
Na prvem mestu (seveda) moja ljubeča žena Oumii! Preživeti to temno obdobje z menoj ni bilo lahko. Način, kako si se trudila za izpite, je bil nekaj neverjetnega! To, v kombinaciji z mojo poškodbo in psihičnim padcem, me je še bolj prepričalo, da ti rečem: hvala ti za vse, habiba. Vsak dan si prišla z neko lekcijo. Učila si me ogromno stvari – kako preživeti težke čase, kako ostati zbran, kako biti srečen, tudi ko je težko. Skupaj sva molila in še bova – to, kar si me naučila, je nekaj neverjetnega. In občutek, da to lahko delim s tabo, je neprecenljiv.
Brez tebe bi verjetno končal svojo kariero. Ti si tista, ki si mi pomagala znova vstati. Neizmerno te ljubim in hvala ti, ker si takšna, kot si. Najlepša oseba (znotraj in zunaj) v vsem vesolju. In neizmerno ponosen sem, da sem tvoj mož in da se lahko borim za naju in najino prihodnost.
Zahvaliti se moram tudi staršem, ker sta mi vedno stala ob strani in mi pomagala, kjer koli je bilo treba. Že od malih nog sta naredila vse, kar je bilo v njuni moči. Tega ne bom nikoli pozabil.
Hvala tudi vsem družinskim članom z obeh strani in tesnim prijateljem (čeprav vas ni veliko), ker ste se oglasili in me razveseljevali, kadar sem to najbolj potreboval. Vse, kar ste storili zame, si bom za vedno zapomnil in vam zagotovo povrnil.
Vsem zdravnikom in terapevtom, ki so delali (in še vedno delajo) z menoj med rehabilitacijo: HVALA. Začeli smo zelo daleč zadaj, a uspelo nam je … spet.
Se vidimo kmalu.«
Oče: »Dva ali tri mesece nismo prepoznali Remca«
Da je bil Remco po nesreči v težkem fizičnem in psihičnem stanju, potrjuje tudi njegov oče Patrick Evenepoel: »To je bila že tretja poškodba, zaradi katere je moral pavzirati. Najprej po hudem padcu na Il Lombardiji, nato še po tistem na Itzulii v Baskiji lani,« je v pogovoru s Philippom Gilbertom za oddajo Dans le Peloton na RTL pojasnil Patrick Evenepoel. »Ta zadnji padec pa je bil še posebej težko sprejet, saj ga je povzročila malomarnost poštarja. Psihološko je bilo to za Remca izjemno zahtevno.«
Stanje je bilo tako resno, da oče priznava, da nekaj časa sploh ni prepoznal lastnega sina. Na srečo pa se Remco s skorajšnjim povratkom v peloton vrača tudi v boljše duševno stanje: »Zame je najpomembneje, da je psihično spet stabilen. Da je znova tisti Remco, ki ga poznamo,« z olajšanjem pove Patrick Evenepoel. »Dva ali tri mesece ga sploh nismo prepoznali. Ljudje morajo razumeti – tudi on sam ni vedel, ali se bo vse skupaj izšlo.«
»Remco in Oumi sta res trdo delala. Ona je imela izpite in je cele dneve preživela v svoji sobi ob učenju, on pa ni mogel početi skoraj nič drugega kot gledati Netflix v dnevni sobi,« nadaljuje Evenepoel starejši. »Na neki točki sva ga z ženo Agno obiskala. Kot starša je najina naloga, da podpreva najinega otroka – ne kolesarja, ne športnika. Najinega otroka. To je tisto, kar šteje.«
