Danes 62-letni bradati hudič razmišlja, da bi trizob postavil v kot. Recesija, teža let in načeto zdravje eno izmed maskot kolesarstva vztrajno potiskajo proti penziji. Predvsem vse manjši sponzorski priliv, s katerim si je iz leta v leto plačeval pot na Tour, Giro in ostale velike dirke, je postal tisti največji problem, dandanes le s težavo še napraska nekaj sto evrov.
Da bo njegova pojava pogrešana, najbrž ni potrebno pisati, v neke vrste slovo pa mu namenjamo spodnjih nekaj vrstic, ki so nastale pred dobrim letom dni, ob robu jubilejnega stotega Toura.
El Diablo, najbolj znan kolesarski navijač
Temu se reče predanost, strast, ljubezen, če že hočete. Zadnjih dvajset let je stalnica velikih kolesarskih dirk, nekateri bi rekli celo zaščitni znak. Giro, svetovna prvenstva, spomladanske klasike in seveda tudi mati vseh dirk, Tour de France. Ko kolesarji zagledajo na asfaltu narisan trizob, takrat vedo, da jih kilometer, dva naprej po cesti čaka Didi Senft. Možak, ki ga kolesarski svet pozna pod vzdevkom El Diablo.
Hudič, zaradi kostuma seveda. Rdečih pajkic, rogov in trizoba. Bržčas najbolj znan navdušenec poganjanja pedal, po svoje zvezdnik, v nekaterih primerih celo večji od tistih, ki jih spodbuja. Fotografiranje z njim je visoko na listi nujnih opravil vsakega pravega kolesarskega navdušenca. Predlani ga ni bilo, zdravstvene težave so ga prisilile, da je izpustil 99. izvedbo La Grande Boucle, lani, pri jubilejni stoti pa seveda ni mogel manjkati. Didi Senft, 61-letni ključavničar, umetnik in izumitelj iz Storkowa na vzhodu Nemčije, ki se je v mladih letih tudi sam udeležil amaterske dirke ali dveh. Štirideset let pozneje ga strast še vedno oziroma še zdaleč ni minila.
Diablo kot izumitelj
Zanimive so kreature, ki nastajajo izpod rok Senfta, njegov muzej več kot stotih koles je neke vrste kolesarski Minimundus. Od največjega, s katerim se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov, pa do kolesa kitare in tematskih mojstrovin, kot so denimo rikša s princem Williamom ter njegovo ženo Kate, kolo, posvečeno pokojnemu Michaelu Jacksonu, šahovski bicikel ... Zadnjo skulpturo na dveh kolesih, v katero je vložil 150 ur dela, je seveda posvetil stoletnici Toura. Eifflov stolp na dveh kolesih, sestavljen iz kovinskih palic ter 55 bidonov, ki jih je v teh dveh desetletjih nabral na francoski pentlji. Umetnost ali norost, sodbo prepuščamo vam.
Njegov rdeče-črn kostum je luč sveta uzrl na Giru zdaj že daljnega leta 1993. Pravi, da predvsem z namenom, da bi popestril dogajanje, tako med kolesarji in še toliko bolj med navijači. V teh dveh desetletjih se je nabralo spominov, anekdot. Od napada krave, ki ji je njegova rdeča barva padla v oči, pa do težav s švicarsko policijo. Pedantnim Švicarjem je šlo v nos njegovo risanje vilic na cesto, globa ter odstranjevalec barve sta ga leta 2006 rešila pred nekajdnevnim zaporom. Švica pač, red mora biti, tam ne poznajo »zafrkancije«, je pa standard.
Njegov dan na Touru je skoraj tako naporen kot tisti od kolesarjev. S kombijem, predelanem v njegovem slogu, se prevaža od ene etape do druge, na pot se poda še v zavetju noči, zadnjih nekaj kilometrov pa sem in tja prekolesari na eni izmed svojih iznajdb. Mesto si po navadi izbere tam nekje okoli 25. kilometra pred ciljem, le redko na odločilnem, ključnem odseku, tam je gneča prevelika in tam ne bi prišel do izraza. Navkljub šestim križem na grbi je še vedno zelo poskočen, kolesarje pa vedno spodbuja s spoštljive distance. V primerjavi s številnimi drugimi, ki v preveliki vnemi oziroma iskanju svojih petih minut slave vnašajo strah v karavano. Pa čeprav jih ni malo, ki tudi ob pogledu na Senfta raje zapeljejo na drugo stran ceste. Navsezadnje gre za hudiča.
