Zdaj smučarski učitelj

"Igralec s številko osem bi lahko igral v španski ligi. Ne le telesna pripravljenost, tudi taktično je podkovan," nam je hitel razlagati Luis Amado, vratar španskega prvaka Interja. Amado je imel v mislih Primoža Zorča, ki pa je le nekaj minut za tem uradno končal kariero! "Drži, to je moja zadnja tekma v karieri," je dejal 36-letni Primož, ki pravi, da je futsalska zgodba končana.

Zorč, igral je tudi v Rusiji (Norilsk) in Italiji (Benevento), je v dresu Slovenije zbral 45 nastopov, dosegel je 12 golov. Debitiral je v Tolminu (27. septembra 2003 proti Makedoniji – 5:2), dan za tem pa je ob vnovični tekmi z Makedonijo (9:6) dosegel svoj prvi zadetek v dresu Slovenije. Zadnjič je za državno reprezentanco igral 11. aprila 2012 na tekmi s Češko (1:4). V Sloveniji je bil član Oplasta, Gipa MTO Betona in Litije.

Kako naprej?
Najprej si bom malce odpočil. Energije imam še dovolj, a potrebujem nekaj počitka. Potem pa bomo videli, kaj bom počel.

Dokončno ste se odločili za zimske športe.
S smučanjem sem se ukvarjal že prej. Dvakrat bom šel za dva, tri tedne v Švico, kjer bom poučeval. Treba je delati in služiti denar.

Imate preštete uspehe ali tekme na svoji bogati športni poti?
Tega ne, se pa spomnim prvih tekem v dresu Litije v evropskem pokalu. Bili so vzponi in padci, bilo je lepo.

Če bi izbirali najlepše trenutke v karieri, na kaj bi opozorili?
Zagotovo prihod na teren na EP 2012 v Zagrebu ter igranje v Rusiji.

Pika na i je bil turnir lige prvakov, ki ste ga odigrali pred domačimi navijači.
Žal smo že na prvi tekmi doživeli velik šok. Čakali smo odločilno tekmo z Ukrajinci, potem pa se nam je v drugi minuti vse sesulo. Dobili smo še drugi in tretji gol. Razočaranje je bilo veliko. Na srečo smo premagali Nizozemce in se dostojno kosali s Španci.

V drugem polčasu ste proti Interju nizali priložnosti drugo za drugo.
Ne le drugi polčas, že v prvem polčasu je bila prava energija. Stisnili smo jih na vrhu, s tem smo jih presenetili.

Na koncu ste bili blizu minimalnemu porazu, a so Španci izkoristili nekaj napak.
Zmanjkalo nam je discipline, kakovosti in zbranosti, zato smo hitro zaostajali 1:3. A to je bil naš povsem drug obraz kot na prvi tekmi. Čeprav smo izgubili, je bilo čutiti zadovoljstvo. Hkrati pa smo se hoteli zahvaliti gledalcem, klubu in organizatorjem za turnir.

V kakšni vlogi vas smemo vnovič pričakovati v futsalu?
Bil sem že trener v mlajših selekcijah in pri članih. Ogromno sem se naučil med kariero, malo je takih v Sloveniji. Futsalu ne zapiram vrat za vedno.

Pa so v Oplastu fantje, ki bi vas lahko v nekem doglednem času nadomestili?
Eden gre, drugi pride. Mojega karakterja in nekaterih potez ter odlik ni, imajo pa druge. Ne bojim se za Oplast. Saj ste videli pri Interju – Ricardninho je šel na klop, njegov soigralec pa v igro. Pa niso igrali nič slabše. Fantje v Oplastu so pravi. Nekateri morajo še malce zrasti. Imamo pa Jako, ki je po mojem mnenju med tremi najboljšimi slovenskimi igralci. Imamo tudi dobrega vratarja, razloga za paniko in strah ni.